Domov

 


Župnija Poljane nad Škofjo Loko je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Škofja Loka nadškofije Ljubljana. Farna cerkev sv. Martina, delo arhitekta Gregorja Mačka je bila med drugo svetovno vojno močno poškodovana zaradi miniranja, kasneje pa do konca porušena. Čez desetletja so na novi lokaciji začeli graditi novo cerkveno stavbo v modernem slogu.

 

 

Pod Martinovim plaščem – glasilo župnije Poljane (pdf)

 

 

Video: župnijska cerkev Svetega Martina

 

 

−—————————————————————————————————————————————

Novice iz naše župnije

Tretja družinska maša 3. 2. 2019

»Morda si še čisto majhen dojenček ali pa s konicami svojih prstov že skoraj stojiš na šolskem pragu.
Morda si rjavolaska ali blondinec, super športnica ali velik zaspanec.
Morda imaš rad traktorje, dinozavre in astronavte ali pa uživaš ob božanju svojega malega hrčka. Kdor koli si in kakršen koli si … vedi, da si poleg vsega tudi izjemno posebno in pomembno bitje za našo poljansko župnijo …« se je glasil uvod v vabilo, ki so ga na svoje naslove v tednu pred nedeljo, 3. 2. 2019 prejeli mali kristjani naše poljanske fare.
Na skupinskem načrtovanju, ki smo ga spomladi 2018 imeli na Gori, je Darja Robba podala čudovito idejo, da bi eno družinsko nedeljo namenili prav najmlajšim (tistim, ki so krščeni, pa še ne hodijo k verouku), z namenom, da bi se ob sveti maši vsaj enkrat na leto spomnili svojega krstnega dne.
In beseda je na prvo februarsko nedeljo leto kasneje, na god sv. Blaža, »meso postala«.
Ob prihodu v cerkev je vsaka družina dobila svečko, ki nam je pomagala pri obnovitvi krstnih obljub. Župnik je s preprostim, a izjemno globokim uvodom zbrane povabil, naj Jezusu prinašamo in darujemo tisti najdragocenejši delček prihodnosti, ki se ga moremo in smemo vsak dan dotikati – svoje otroke.
Skupinica otrok je ob branju evangelija nemo ponazorila »zgodbo«, ki jo je župnik namesto iz rdeče knjige evangelijev tokrat bral iz ilustriranega svetega pisma namenjenega otrokom in mladini. Sveto mašo je prisrčno napolnilo petje iz otroških ter starševskih ust, pomešano z zvoki klavirja, cajona, violine, kitare in flavte. Po končani slovesnosti se je druženje nadaljevalo v prostoru pod cerkvijo, kjer so povabljeni otroci prejeli drobno pozornost – golobčka, na katerega so lahko doma zapisali svoj krstni datum. Kržišnikovi so poskrbeli, da so na svoj račun prišli tudi malce večji ustvarjanja željni prsti. Na ustvarjalni delavnici so si lahko izdelali povsem svojega, unikatnega golobčka, odrasli pa smo medtem poklepetali ob čaju, kavi in kakšnem piškotu.
Pripravljavci smo po končanem dopoldnevu imeli polna naročja zadovoljstva in lepih vtisov. Upamo, da ste vsaj delček lepega tudi družine odnesle s seboj v nedeljski dan in da se vidimo spet prav kmalu, morda celo na naslednji družinski nedelji (predvidoma že v marcu).

Mateja Tušek

foto Anton Krek
foto družina Kržišnik

 

 

Jesensko srečanje članov ŽPS in župnijskih sodelavcev v Zavodu sv. Stanislava

 

Romanje iz Žirov na Sladko Goro (pdf)

 

Z ministranti v hribe 19.08.2018

V nedeljo, 19. avgusta, smo pripravili prvi ministrantski izlet v hribe. Proti planini Blato v osrčju bohinjskih gora se nas je odpravilo skupaj 14: devet poljanskih ministrantov, dva gosta iz Cerkelj, ter trije očetje ministrantov. Torej popolnoma moška ekipa. Za organizacijo in vodenje izleta je odlično poskrbel Iris Todorovič, ki je tudi planinski vodnik pri PD Škofja Loka.

Pot nas je v nedeljo vodila iz planine Blato na planino pri Jezeru, nato na planino Dedno polje. Po kratkem postanku smo nadaljevali pot preko planine Ovčarija proti Dolini Triglavskih jezer. Pred sestopom v to dolino (čez Štapce) smo se želeli povzpeti še na Malo Tičarico (2071 mnv), vendar nas je 15 minut hoje do vrha ujela močna ploha. Tudi zagrmelo je, zato se je Iris pravilno odločil, da vrh prihranimo za kdaj drugič, mi pa smo se po mokrem terenu in povsem premočeni previdno spustili do koče pri Triglavskih jezerih (1685 mnv). Hvala Bogu so zaradi kratkotrajnosti plohe rezervna oblačila v nahrbtnikih ostala večinoma suha. Ko smo se preoblekli in ogreli s čajem, so fantje začeli z raziskovanjem okolice koče ter obhodili Dvojno jezero. Nebo se je popolnoma razjasnilo in nastali so čudoviti posnetki.

Po večerji v koči (večinska izbira so bili makaroni z mesom in ne jota, žganci …) smo se namestili v sobo. Seveda so vsi želeli spati zgoraj na pogradih … Zapeli smo tudi nekaj pesmi s kitaro, ki smo jo našli v koči, nato pa smo odrasli odšli načrtovat podvige naslednjega dne v gostinski del koče, fantje pa so imeli svojo zabavo v sobi. Sledila je večerna molitev (angelček), namesto pravljice za lahko noč pa je Iris pripovedoval zanimive zgodbe iz svojih bogatih gorniških izkušenj. Fantje so pozorno poslušali napete zgodbe, spraševali in preko tega spoznali gore, njihove lepote in pasti, še v povsem novi luči.

Zjutraj, v ponedeljek, nas je pričakalo prelepo sončno jutro. Po jutranji molitvi in zajtrku v koči smo že pred 8. uro odrinili navzgor po Dolini Triglavskih jezer. Občudovali smo lepoto stvarstva, odseve gora na vodni gladini, pri vsakem jezeru pa je seveda sledilo tudi obvezno metanje kamenja v jezero (fantje …).

Videli smo tudi gamsa in dva kozoroga z ogromnimi rogovi, ki so se mirno pasli nad nami na meliščih pod Zelnaricami.

Po slabih treh urah hoje (s postanki), smo prišli do Zasavske koče na Prehodavcih (2071 mnv). Tam smo ob malici uživali v čudovitih razgledih na naše Julijce. Preko Hribaric smo nato dosegli sedlo Vrata (2192 mnv), kjer smo opravili krst petih naših ministrantov, ki so prvič dosegli 2000 metrov nadmorske višine. Krst ni bil pretirano boleč (in pobožen..). Po krstu je sledil polurni vzpon po brezpotju do Male Zelnarice (2310 mnv), kjer smo pogumni lahko pogledali globoko čez prepadno steno v dolino Triglavskih jezer. Po obveznem fotografiranju (in sladkanju s sladkarijami) je sledil sestop v dolino Za Kopico. Ta dolina je malo poznana, pa vseeno zelo lepa. Polna je vrtač in kraških brezen, v katere je spet zletelo veliko kamenja izpod ministrantskih rok.

Okrog 14 h smo sklenili krožno pot na planini Dedno polje, sledil pa je le še spust preko planine Pri Jezeru do avtomobilov na planini Blato. Kmalu zatem, ko smo sedli v avto, se je spet ulil dež, ki ima očitno res v Bohinju mlade, saj nikjer drugje po Sloveniji takrat radarska slika ni kazala padavin. Ker je dež kmalu ponehal, smo se z enim avtom ustavili še pri Bohinjskem jezeru, Pod Skalco, da smo lahko s sebe spravili »švic« in s plavanjem preprečili nastanek »musklfibra«.

Okrog 19h smo se vrnili v Poljane, prijetno utrujeni, a polni lepih vtisov. Strinjali smo se, da je bil izlet zelo lep in da se naslednje leto spet skupaj odpravimo v hribe. Idej za izlete Irisu zagotovo ne bo zmanjkalo. Za letošnji izlet pa gre zahvala tudi g. župniku, ki je našo idejo in izvedbo izleta takoj podprl. Upamo, da se nam naslednje leto tudi on pridruži. Kako lepo smo se imeli, pa si lahko pogledate tudi v filmu, ki ga dobite na naslednji povezavi.

Tomaž Pisk

 

Članek ob praznovanju 150. obletnice rojstva dr. Aleša Ušeničnika na spletni strani druzina.si

 

Plaketo Občine Gorenja vas -Poljane je Župnija Poljane prejela za šeststoletno duhovno poslanstvo ter za ustvarjanje in ohranjanje kulturne dediščine v Poljanski dolini.

 

 

 

 

Velikonočna procesija 2017

IMG_0201

IMG_0219

IMG_0223

 

 

VELIKI ČETRTEK

IMG_0835

IMG_0843

IMG_0844

 

CVETNA ALI OLJČNA NEDELJASlika1

Homilija papeža Frančiška – 13. aprila 2014
Ta teden se začenja s praznično procesijo z oljčnimi vejicami: vse ljudstvo sprejme Jezusa. Otroci, mladi pojejo, slavijo Jezusa.

Ta teden gre še naprej v skrivnosti Jezusove smrti in njegovega vstajenja. Poslušali smo Gospodovo trpljenje.

Prav bo, če si zastavimo samo eno vprašanje: Kdo sem jaz? Kdo sem pred svojim Gospodom? Kdo sem pred Jezusom, ki slavno vstopa v Jeruzalem? Sem zmožen izraziti svoje veselje in ga slaviti? Ali pa ohranjam primerno razdaljo? Kdo sem pred Jezusom, ki trpi?

Slišali smo toliko imen, toliko imen. Skupina voditeljev, nekateri duhovniki, nekateri farizeji, nekateri pismouki, ki so sklenili, da ga umorijo. Čakali so na priložnost, da bi ga ujeli. Sem kakor eden izmed njih?

Slišali smo še drugo ime: Judež. 30 srebrnikov. Sem kakor Juda? Slišali smo še druga imena: učenci, ki nič ne razumejo, ki so zaspali, medtem ko je Gospod trpel. Je moje življenje zaspano? Sem kakor učenci, ki niso razumeli, kaj pomeni izdati Jezusa? Kakor drugi učenec, ki je hotel vse rešiti z mečem: sem kakor oni? Sem kakor Juda, ki hlini ljubezen in poljubi Učitelja, da bi ga izdal, da bi ga izročil? Sem izdajalec? Sem kakor tisti voditelji, ki so naglo sklicali sodišče in iskali krive priče: sli sem kakor oni? In ko tako ravnam, če to delam, ali mislim, da s tem rešujem narod?

Sem kakor Pilat? Kadar vidim, da je stvar zapletena, si umijem roke in ne zmorem sprejeti odgovornost in pustim, naj obsodijo – ali sam obsodim – ljudi?

Sem kakor tista množica, ki ni vedela, ali je na nekem verskem srečanju, na sodišču ali v cirkusu in je izbrala Barabo? Za njih je vseeno: bolj zabavno je bilo, če so ponižali Jezusa.

Sem kot vojaki, ki so pretepali Gospoda, ga pljuvali v obraz, ga zmerjali in se zabavali s tem, da so ga poniževali?

Sem kakor Cirenejec, ki se je utrujen vračal z dela, a je bil voljan pomagati Gospodu nositi križ?

Sem kakor tisti, ki so šli mimo križa in se norčevali iz Jezusa: “Tako pogumen je bil! Naj stopi s križa in bomo verovali vanj!” Norčevati se iz Jezusa…

Sem kakor tiste pogumne žene in kakor Jezusova Mama, ki so bile tam in tiho trpele?

Sem kakor Jožef, tajni učenec, ki je z ljubeznijo odnesel Jezusovo telo in ga pokopal?

Sem kakor dve Mariji, ki sta ostali pred grobom in jokali, molili?

Sem kakor dva od poglavarjev, ki sta naslednjega dne šla do Pilata in mu rekla: “Pazi, ta je rekel, da bo vstal. Da ne pride do druge prevare!” In sta zapečatila življenje, zapečatila grob, da bi zavarovala nauk, da ne bi življenje prišlo na plan?

Kje je moje srce? Komu od teh sem podoben? Naj nas to vprašanje spremlja ves ta teden.

 

Prvi drugi petek v Marcu : z Gregorjem Čušinom

Je najprej človek. Moški. Zdi se, da bi mu lahko nadalje k imenu in  priimku pripeli … mož, nato oče šestih otrok. Za naslednje nadpomenke pa smo si po lastni Fotografija osebe Prvi petki v župniji Poljane.umetniški svobodi izbrali takšen red: kristjan, igralec, dramatik, režiser, ljubitelj pravične besede, ki pa ni vselej zgolj blagozveneča in sladka. So pa so tele, ki sledijo, ujete v njegovo željo, ki jo je zapisal na svoji spletni strani, zelo blizu nečemu resnično lepemu. Pravi, da bi rad videl svoje otroke odrast, k pameti in h kruhu priti… pa da bi Bog s flomastrom šel, čez njegove, s svinčnikom narisane načrte! Ali pa da bi On še kaj boljšega in lepšega narisal…

Gregor Čušin je bil pri nas. Čeprav smo prvi petek prestavili na drugi petek v marcu, se je svete maše in pričevanja udeležilo zares lepo število obiskovalcev. Čušin je med pridigo poudaril milost, s katero smo obdarjeni, ker smemo biti pri maši, ker smemo biti skupaj … ker smo srečneži, saj verjamemo. Da Bog je. Da lahko k Njemu molimo, prosimo, se mu zahvaljujemo. Vanj verujemo in  ga celo zaužijemo. Opozoril pa je, da ni prav, da ga jemljemo za samoumevnega, ampak se iz srečanja v srečanje z njim čudimo vsemu, kar nam je dano.

Zelo se ga je dotaknila podoba Kregarjevega Kristusa na triptihu poljanske oltarne freske, saj je reprodukcijo dotične slike dobil v dar od svojega pokojnega očeta. Poudaril je povezanost Kristusa s tistim, kar je bilo in s tistim, kar prihaja, poudaril, da smo skupaj z dušami, ki so leta nazaj sedele v isti klopi povezani globlje in nežneje, kot bi si sploh upali misliti.

Po sveti maši je Čušin predstavil svojo Vero levega razbojnika in nas spodbudil, da dvignemo glavo, se zazremo v svet in iz trenutka v trenutek ugotavljamo, kako je pravzaprav lep in koliko dobrih ljudi hodi po njem.

Navdušil nas je. S svojim glasom in šestimi akordi (tako je zapel v svoji pesmi) na ukuleli, predvsem pa z vedrim pogledom na svet, ki mu tako odkritosrčno, pogumno (pa tudi trmasto) kaže svoj, z Božjo roko čudovito dodelan … Čušinov kalup.

Mateja Tušek

 

Prvi petek v februarju 2017: Grega in Hana Strajnar

Na prvi petek v februarju, 3. februarja 2017, sta nas obiskala Grega in Hana Strajnar. Pričevala sta o izkušnji družine, ki jo zaznamuje predvsem življenje z Evelin, 7-letno hčerko, ki je zaradi kromosomske napake zelo prizadeta, a obenem tudi vedno znova preseneča …

Fotografija osebe Prvi petki v župniji Poljane.

Fotografija osebe Prvi petki v župniji Poljane.

Fotografija osebe Prvi petki v župniji Poljane.

Fotografija osebe Prvi petki v župniji Poljane.

 

 

Nova kapelica v Poljanah

 

Naša kapelica v Poljanah je pod streho. Pa ne samo to. Ima že grobi omet pripravljen za freske in tudi železni križ je na konici strehe. Vse delo in tudi kar nekaj materiala je bilo opravljeno prostovoljno, se pravi zastonj. Razen strehe. To je napravil streho krovec iz Selc in tudi material – škril je sam preskrbel. To pa bo potrebno plačati. Upamo, ker je res lepo opravil svoje delo, da boste tudi vi videli v tem nekaj lepega in s svojim prispevkom dodali majhen mozaiček k lepoti kapelice, ki po posvečena na 600. letnico poljanske fare v mesecu septembru 2017.  Že vnaprej se vam zahvaljujemo in seveda vsem tistim, ki so že prispevali ali pa so s svojim delom pripomogli, da smo kapelico dogradili. Hvala lepa.

 

Iniciativni odbor za Kapelico                                     Anton Krek

 

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

 


 

Izlet ključarjev in mežnarjev

 

Zadnja sobota v oktobru je že tradicionalno rezervirana za izlet mežnarjev in ključarjev, ki ga nam organizira naš župnik g. Jože. Letos smo obiskali Prekmurje. Že vsa leta nas vozi

Pavrov Marjan. Ker pa je vožnja dolga in tudi Prekmurje je najbolj oddaljen del naše domovine smo letos imeli še dodatnega šoferja, da se nam ni mudilo domov.

 

Šesta ura zjutraj je bila kar pravšnja za tako dolgo pot in naša prva postaja, prva kavica je bila v Tepanjih, nato pa naravnost v Odrance, kjer smo imeli sv. mašo. Cerkev v Odrancih je bila grajena prav v tistem obdobju kot naša v Poljanah. Ob gradnji pa so imeli smolo. Podrl se jim je osrednji obok. Bilo je osem žrtev, šest moških, ena žena in en otrok. Cerkev je v osnovi osmerokotnik in na vsakem od osmih stebrov je srce z imenom umrlega farana. Po pripovedovanju gospe, ki nam je opisala zgodovino gradnje njihove cerkve, jih je to še posebej združilo v skupnem delu za župnijo. Prav posebno pa so ponosni na svojega župnika Alojzija Kozarja, ki je bil, kot je napisano na spomeniku pred cerkvijo »božji služabnik, zavzet dušni pastir, odličen vzgojitelj, graditelj cerkva, pisatelj s srcem ter glasbenik s posluhom.«

Med mašo smo skupaj peli Bogu ob spremljavi orgel mariborske orglarske delavnice.

 

Po sv. maši pa je naš župnik poskrbel tudi za naše želodce. V bližnji gostilni Ob Črncu smo imeli dobro kosilo in se nato odpeljali do bližnjega Bukovniškega jezera, do kapele sv. Vida in studenca, ki tam izvira. Baje je ta voda dobra za oči, samo verjeti je treba. Nato smo se odpeljali še do vasi Pečarovci, kjer smo  na izletniški kmetiji ogledali izdelovanje keramike ter imeli še degustacijo vina.

Za zaključek dneva pa smo obiskali še našega rojaka brata Jurija Štravsa – Hribucovega Jurija na njegovem sedanjem domu v Kančevcih. Skupaj s svojima sobratoma nam je pripravil lep sprejem in nas pogostil. Mnogi izmed nas imamo lepe spomine na bivanje v tem domu duhovnosti.

Pozna ura nas je spomnila, da je do doma še dolga pot. Pa ni bila tako dolga. Ob klepetu in tistem, kar je še ostalo je čas minil, kot bi mignil. Pot smo sklenili z aplavzom za šoferja ter zahvalo Bogu za srečno in varno vožnjo. Nasvidenje naslednje leto.

Anton Krek

 

img_0138

img_0153

img_0158

img_0144

img_0164

img_0165