2. adventna nedelja – C (leto C), 5. decembra 2021
»Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.« (Lk 3,3)
1. berilo
Bog razodeva svojo slavo na odrešenih
Berilo iz knjge Baruha (Bar 5,1-9)
Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga! Ogrni se s plaščem pravičnosti, ki je od Boga, položi si na glavo venec veličastva Večnega! Kajti Bog bo vsej zemlji pod nebom pokazal tvoj sijaj. Bog ti bo za vekomaj dal ime: »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.« Vstani, Jeruzalem, in se postavi na višino in ozri se proti vzhodu: glej, tvoji otroci, od sončnega zahoda do vzhoda so zbrani na besedo Svetega in se veselijo, ker se jih je spomnil Bog. Peš so šli od tebe, in gnali so jih sovražniki; a Bog jih bo privedel k tebi nazaj; nosili jih bodo v slavi kakor kraljevski prestol. Bog je namreč ukazal, naj se znižajo vse visoke gore in večni hribi in naj se napolnijo globeli, da postane dežela ravna, da bo Izrael varno hodil v Božjem veličastvu. Gozdovi in vse vrste dišečih dreves bodo po Božjem povelju dajali Izraelu senco. Kajti Bog sam bo vodil Izraela, z veseljem, v svetlobi svojega veličastva, z usmiljenjem in pravičnostjo, ki prihajata od njega.
Psalm 126
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Ko je Gospod dal, da so se vrnili sionski jetniki,
smo bili kakor tisti, ki sanjajo.
Tedaj so bila naša usta polna smeha
in naš jezik vriskanja.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Tedaj so govorili med narodi:
»Velike reči je Gospod stóril zanje.«
Velike reči je Gospod za nas stóril,
vsi smo bili zato veseli.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Gospod, daj, da se vrnemo,
kakor se vrnejo potoki v puščavo.
Tisti, ki sejejo v solzah,
žanjejo z vriskanjem.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Odhajajo, odhajajo z jokom,
ko nosijo seme za setev.
Prihajajo, prihajajo z vriskanjem,
ko nosijo svoje snope.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
2. berilo
Brez graje ob Kristusovem prihodu
Berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom (Flp 1,4-6.8-11)
Bratje in sestre, v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. Molim pa tole: naj vaša ljubezen vedno bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem dojemanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.
Aleluja
Aleluja. Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje. Aleluja.
Evangelij
Vsi bodo deležni zveličanja
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,1-6)
V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.«
Današnji evangelij in z njim Janez Krstnik nas vzpodbujata k spreobrnjenju.
Kaj pomeni spreobrnjenje za nas kristjane?
Spreobrnjenje pomeni, da svoj pogled obrnemo h Kristusu. In kaj nam želi Kristusov obraz razodeti za nas same, za današnji čas, za družbo in cerkev, v kateri živimo?
Vedno bolj sem prepričan skupaj s papežem Frančiškom, da nam želi Kristusov obraz sporočiti, da danes zopet obudimo veselje. Temeljna poklicanost kristjanov v današnjem času je, da odkrijemo Kristusa, ki je vir veselja in upanja za vsakega človeka.
Na prvi november, praznik vseh svetih, sem na pokopališču srečal dobrega prijatelja, ki mi je dejal, da je prejšnjo nedeljo duhovnik v pridigi dejal, da smo kristjani poklicani, da okrepimo veselje.
“Strinjam se z duhovnikom,” je dejal, “vendar, zakaj nam duhovniki nikoli ne povedo nič konkretnega, kako naj do tega veselja pridemo?” Tam na pokopališču mu nisem mogel na dolgo in široko razlagati, sam pri sebi pa sem dejal: “Saj res.”
Temu prijatelju želim povedati, kako priti k Jezusu, ki nam konkretno podarja veselje. Dragi prijatelj, hočem ti konkretno povedati, kako v svojem življenju odkriti več veselja.
Prvič: predlagam ti, da v svojem življenju gojiš čim več hvaležnosti.
Delam med mladimi. Nekateri mladi se znajo zahvaljevati za vsako malenkost. Za druge pa imam občutek, kakor da se jim zdi, da vse, kar dobijo, prejmejo, so obdarjeni, vse to jim je samoumevno. Med tistimi, ki se zahvaljujejo vidim pogosto več veselja. Zakaj? Zato, ker življenje doživljajo kot dar. Pomembno je za nas vse, da se znamo zahvaljevati za kosilo, lepo besedo, za prijaznost, ki smo jo deležni. Vse to mora v naše veselje prinašati hvaležnost in odbijati od nas tisto samoumevnost, ki dela naše življenje kot rutino. Smo tudi Božji otroci – od Boga prihaja vse dobro, vse lepo. Prepričan sem, da bi se morali Bogu za vse to, kar dobivamo, vsak dan, vsak večer vsaj deset minut zahvaljevati za vse lepo in dobro, ki smo ga v današnjem dnevu prejeli. Pa tudi za manj prijetne stvari in izkušnje se moramo znati Bogu zahvaljevati, kajti ravno preko njih duhovno in osebno najbolj zorimo.
Drugič, kar ti predlagam je, da veselje deliš naprej.
Ni dovolj, da veselje samo prejemaš, veseliti se je potrebno z drugimi. Jezus se je pogosto razveselil, če dobro bereš evangelij, ampak vedno se je razveselil zaradi drugih in nikoli zaradi sebe. Razveselil se je, ker se majhnim in ubogim oznanja Božje kraljestvo. Veselil se je zaradi tega, ker je naredil čudež in s tem drugemu omogočil lepše življenje.
Ko delimo veselje, se veselje čudežno množi tudi za nas osebno. Kadar boš veselje delil, boš z njim tudi nagrajen. To je božja skrivnost.
In še tretja stvar: veselje vedno prihaja iz čistega srca.
Bog nam čisti srce najbolj pri sveti spovedi.
Spovednica mora zopet postati kraj veselja in kraj obnovljenega človekovega dostojanstva. Sveti Janez Bosko je večkrat dejal: “Veselih ljudi se še hudič boji.” Kdor ima čisto srce, ne more biti žalosten, ne more biti zagrenjen. Veselje vedno najdemo v ljudeh, ki so čistega srca.
Dragi prijatelj, prepričan sem, če boš v tem adventnem času hodil po teh korakih, h katerim sem te danes povabil, k hvaležnosti, k deljenju veselja in pa k veselju, ki izhaja iz čistega srca, sem prepričan, da boš zopet srečal Kristusa, ki ti želi razodeti svoje veselo obličje. Kljub vsem težavam, problemom, ki jih imaš v osebnem življenju, kljub vsem težavam, ki jih srečujemo v družbi in v cerkvi, se nam Bog želi razodeti kot Bog veselja. Prav zaradi tega sem prepričan, da imajo evangeliji naslov vesela novica.
Pa blagoslovljen adventni čas in vse dobro, dragi prijatelj!
Klemen Balažic
OZNANILA
Godovi ta teden: jutri Nikolaj (Miklavž), škof, v torek Ambrozij (Ambrož), škof, cerkveni učitelj, zavetnik čebelarjev, v sredo slovesni (nezapovedani) praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, v petek Loretska Mati Božja, v soboto Damaz I., papež, nedelja je 3. adventna, goduje Devica Marija iz Guadalupe.
Jutri bo sv. maša darovana drugje, na Brezmadežno zjutraj ob 8h in zvečer ob 17h. V četrtek bo sveta maša zjutraj ob 8,15, ostale dneve zvečer ob 17. uri. V petek in v soboto po maši bo polurno češčenje SRT.
Pravijo, da kdor poje, slabo ne misli in da tisti, ki prepeva, dvakrat moli. Po godu naše zavetnice, svete Cecilije, ki smo ga cerkveni pevci, pevke, organisti in zborovodje praznovali v minulih tednih, je čas, da novo zborovsko leto začnemo s povabilom. Vse, ki čutite veselje do prepevanja pri sveti maši, vabimo v svojo družbo. Starost ni omejitev ne navzgor in ne navzdol, veseli bomo prav vsakega dobrovoljnega pevca ali pevke. Pridružite se nam lahko na pevskih vajah ob sobotah ob 19.uri v pevski sobi. Prepevamo z nasmehom na obrazu in s PCT potrdilom v žepu.
Prosta mesta za maše za letos so oddana. Sprejemam že darove za maše, ki bodo darovane po vaših namenih za naslednje leto.
V mesecu decembru podaljšujemo naročilo verskih časopisov. Vsi, ki se želite naročiti na novo na Družino ali Ognjišče, povejte v zakristiji pravočasno, prav tako vsi, ki se za prihodnje leto želite naročiti po pošti. Vsaka sprememba naročnine mora biti znana vsaj do Novega leta. Naročnino boste poravnali predvidoma tretjo nedeljo v januarju (16. januarja) po obeh mašah. Še naročnina za leto 2022: Družina do konca januarja 130€, kasneje 140,10€, izvod pa bo 2,70€. Ognjišče v župnišču 35€, po pošti pa 36,50€. Mohorjeve knjige v prednaročilu do konca februarja 51€, samo Mohorjev koledar 20€, kasneje 69,50€, samo Mohorjev koledar pa 22€. Misijonska obzorja 9€. Glasnik kraljice miru 6€.
V zakristiji je na razpolago Marijanski koledar po 2,5 EUR-a in Vincencijev koledar. Za ostale stvari, ki so povezane z Božičem, povejte in jih bomo naročili.
Za potrebne ste v košaricah ob izhodu iz cerkve darovali 750 EUR. Bog povrni!
SVETE MAŠE
PO 6. 12. 7,00: Po namenu
TO 7. 12. 17,00: + Vida Leskovec, 7. dan
Na čast sv. Ambrožu za blagoslov pri čebelah
SR 8. 12. 8,00: ++ Lenka in Janez Pintar
17,00: + Ana Oblak, 3. obl.
ČE 9. 12. 8,15: + Seli Šubic
PE 10. 12. 17,00: ++ Podboštarski – Krmelj
SO 11. 12. 17,00: ++ Grohcovi
NE 12. 12. 8,00: Za župljane
10,00: ++ brat Tone in starši Jelovčan
OBVESTILO
Naši škofje vabijo k spremljanju neposrednega prenosa molitve in svete maše za zdravje in konec epidemije na praznik Brezmadežne, 8. decembra, iz cerkve svetega Jožefa v Ljubljani. Ob 18.30 bo molitev rožnega venca in ob 19.00 bo somaševanje vodil predsednik škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Sveto bogoslužje se bo neposredno prenašal v programu Radia Ognjišče, na spletni strani, FB profilu in YouTube kanalu Radia Ognjišče ter v programu TV Exodus in Tv Golica.
Sv. Barbara je ena od adventnih glasnikov, ki naznanjajo Božič.
Zato ponekod na ta dan posadijo pšenično zrnje v plitvo posodo, ki je potem božični okras, drugod pa s češnje odlomijo vejico in jo dajo v vodo, da ob božiču zacveti. Ponekod to storijo šele na praznik sv. Lucije, tj. deset dni kasneje.
Življenje in legende
Rodila se je leta 273 v Nikomediji v Mali Aziji (v današnji Turčiji), kjer je umrla mučeniške smrti okoli leta 306, v času preganjanja pod cesarjem Maksiminom Dajem.
Legenda pripoveduje, da je bila Barbara lepo in pametno dekle. Njen oče je bil pogan. Ker pa se je Barbara rada srečevala s kristjani, jo je zaprl v stolp z dvema oknoma, ko je odšel na daljše potovanje; da se ne bi srečevala s kristjani. Ko pa se je vrnil in na stolpu videl še tretje okno, pred vrati pa znamenje križa, mu je Barbara pogumno priznala, da je naredila oboje: tri okna, da jo spominjajo na skrivnost Svete Trojice, križ pa na odrešenje. Priznala mu je tudi, da je prejela krst. To je očeta tako razjezilo, da je sklenil, da bo poslej stolp njena trajna ječa. Druga legenda pravi, da je oče zahteval, naj se poroči s kraljevičem Fabricijem in daruje poganskim bogovom. Ker je to odklonila, so jo vrgli v ječo in mučili. Ko pa so sprevideli, da je Barbara pripravljena prestati tudi največje telesne muke, so jo želeli duhovno ponižati: nago jo voditi po ulicah do trga. Bog pa je slišal njeno molitev in v mestu ravno tedaj naredil takšno meglo, da se je čisto zmračilo. Pobesneli sodnik je na koncu ukazal, naj jo obglavijo. To je storil njen lastni oče. Z morišča nazaj pa je vanj udarila strela in použila njegovo telo.
Upodobitve
Umetniki jo upodabljajo kot mlado dekle s stolpom, kelihom in hostijo ter palmovo vejico.
Zavetnica
Je ena izmed 14 priprošnjikov v stiski. Priporočajo se ji v nevarnih življenjskih situacijah, zlasti za srečno zadnjo uro. Pogosto je v »ženski trojici«, skupaj s sv. Katarino in sv. Marjeto. Na god sv. Barbare je rudar v rovu prižgal lučko s prošnjo, da bi srečno prihajal iz jame in umrl doma. Kajti tako kot njen stolp, so temni tudi rudniški rovi pod zemljo. V rudniku živega srebra v Idriji je bil Barbarin rov.
Stara molitev
O čast, svetnica Barbara, tvojga lublenga Jezusa, ko bom jest o zadnmo zdihvan, zadnmo brihkan ležava, moje oči navdo več gledale, moje ušesa navdo več slišale, moje usta navdo več govorle. O čast, svetnica Barbara, žen hude skušnave peklensko pošast, prim mojo dušico, nes jo v nebeško kraljestvo. Amen.
Cerkve v Sloveniji
Sv. Barbari je pri nas posvečenih 17 cerkva (2 župnijski in 15 podružničnih).
| ŽUPNIJSKE cerkve: | ||
| Št. | Župnija (Škofija) | Kraj |
| 1. | Sv. Barbara v Halozah – Cirkulane (MB) | Cirkulane |
| 2. | Sv. Barbara v Slovenskih Goricah (MB) | Zgornja Korena |
| PODRUŽNIČNE cerkve: | ||
| 1. | Škocjan pri Novem mestu (NM) | Drušče (++) |
| 2. | Šmartno pri Slovenj Gradcu (MB) | Gradišče |
| 3. | Podbrdo (KP) | Hudajužina |
| 4. | Maribor – Sv. Janez Krstnik (MB) | Kalvarija |
| 5. | Knežak (KP) | Knežak (++) |
| 6. | Loški Potok (LJ) | Loški Potok (++) |
| 7. | Čadram – Oplotnica (MB) | Malahorna |
| 8. | Šentrupert (NM) | Okrog |
| 9. | Hotedršica (LJ) | Ravnik |
| 10. | Pišece (CE) | Rovišče |
| 11. | Hrenovice (KP) | Studenec |
| 12. | Škofja Loka (LJ) | Škofja Loka – Sv. Barbara |
| 13. | Šmarje pri Jelšah (CE) | Vinski Vrh |
| 14. | Prevalje (MB) | Zagrad |
| 15. | Pregarje (KP) | Zajelšje |
“Dragi otroci!
V Kulturnem društvu dr.Ivan Tavčar smo se tudi letos potrudili in pripravili kratek filmček pred prihodom sv. Miklavža. Lepo povabljeni, da skupaj pokukamo v Miklavžev nabiralnik. Filmček si lahko ogledate na facebook strani našega društva.
Veseli smo tudi, da so angelci letos poskrbeli za močno internetno povezavo Nebesa-Zemlja. Po njej se bo sv. Miklavž v živo preko zooma oglasil vsem otrokom župnije danes (v nedeljo) ob 17.uri. Povezavo dobite na FB kulturnega društva in tudi župnijski internetni strani.”
Miklavževanje 2021
Povezava:
Link to join Webinarhttps://us02web.zoom.us/j/85058653113
Hvala in lep pozdrav, Hermina
Pridi sv. Nikolaj in obišči nas sedaj.
Vsi te pričakujemo, vsi se že radujemo.
Pridnim boš darov delil,
saj sem zmerom dober bil.
Če ne veš, kje sem doma, naj te angelček pelja.
Na god sv. Miklavža se radi obdarujemo. Miklavževanje nam daje ogledalo, koliko v resnici poznamo želje drug drugega. Česa bi bil drugi zares vesel? Ko nekoga obdarujemo, pokažemo, da smo ga veseli, da mislimo nanj in da ga imamo radi. Kot bi mu rekli: »Lepo je, da si!«
Ne razvrednotimo miklavževanja z nagrajevanjem. Naj to darilo ne bo nikoli kot nagrada, tudi če gre za lepo vedenje, odlične ocene, ali sodelovanje pri gospodinjskih opravilih. Prav tako miklavževanja ne zagrenimo s kaznovanjem za neposlušnost v obliki šibe. To nima nobene zveze s sporočilom sv. Miklavža in je povsem nekrščansko.
Dobro vemo, kako smo veseli, kadar nas nekdo preseneti z darilom, ki nam je res všeč! Sprejmimo torej miklavževanje kot izziv, koliko poznamo zakonca in otroka v njegovih željah. Če sem morda v zadregi, je to znak, da se zanj začnem bolj zanimati. Luka M.
Foto: https://www.adnkronos.com
Po srečanju s svetim sinodom je papež Frančišek daroval sveto mašo na stadionu v Nikoziji. Med homilijo je spregovoril o evangeljskem odlomku o dveh slepih, ki ju Jezus ozdravi. Poudaril je, da smo tudi mi povabljeni narediti tri prehode: iti k Jezusu, da bi ozdraveli, nositi rane skupaj ter z veseljem oznanjati evangelij. Povabil je, naj obnovimo svoje zaupanje v Jezusa, saj je njegova luč večja od vsake naše teme; le On nas more ozdraviti, prenoviti naše bratstvo in pomnožiti naše veselje.
Dva slepa vidita to, kar najbolj šteje
Dva slepa, medtem ko gre Jezus mimo, vpijeta k njemu svojo bedo in svoje upanje: »Davidov sin, usmili se naju!« (Mt 9,27) »Davidov sin« je bil naziv, ki so ga pripisovali Mesiji, za katerega so prerokbe napovedovale, da bo iz Davidovega rodu. Protagonista današnjega evangelija sta torej dva slepa, in vendar vidita to, kar najbolj šteje: prepoznata Jezusa kot Mesija, ki je prišel na svet. Zaustavimo se ob treh prehodih tega srečanja. Na tej poti adventa nam lahko pomagajo, da bi tudi mi sprejeli Gospoda, ki prihaja, Gospoda, ki gre mimo.
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli. Besedilo pravi, da sta dva slepa vpila za Gospodom, ko sta hodila za njim (prim. v. 27). Ne vidita ga, vendar pa slišita njegov glas in sledita njegovim korakom. V Kristusu iščeta to, kar so napovedali preroki, to je znamenja ozdravljenja in sočutja Boga sredi njegovega ljudstva. Glede tega je Izaija zapisal: »Oči slepih bodo spregledale.« (35,5) In druga prerokba, ki jo vsebuje današnje prvo berilo, pravi: »Iz mraka in teme bodo videle oči slepih.« (29,18) Dva slepa iz evangelija zaupata Jezusu in mu sledita v iskanju luči za svoje oči.
Jezus je luč, ki premaga temine in vsako slepoto
In zakaj, bratje in sestre, ti dve osebi zaupata Jezusu? Zato, ker zaznata, da je v temini zgodovine On luč, ki razsvetljuje noči srca in sveta ter premaga temine in vsako slepoto. Vemo, da tudi mi v srcu nosimo slepote. Tudi mi smo, kakor dva slepa, popotniki, pogosto pogreznjeni v temine življenja. Prva stvar, ki jo je potrebno storiti, je iti k Jezusu, kakor On sam naroča: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.« (Mt 11,28) Kdo izmed nas ni na nek način utrujen in obremenjen? Vsi. Vendar pa se upiramo, da bi se napotili k Jezusu; velikokrat raje ostajamo zaprti sami vase, ostajamo sami s svojimi teminami, se malo smilimo samim sebi, sprejmemo slabo družbo žalosti. Jezus je zdravnik: le On, resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1,9), nam daje obilje luči, toplote, ljubezni. Samo On osvobaja srce zla. Lahko se vprašamo: ali se zapiram v temo malodušnosti, ki izsušuje izvire veselja, ali grem k Jezusu in mu prinašam svoje življenje? Ali sledim Jezusu, ga »zasledujem«, vpijem k njemu svoje potrebe, mu izročam svoje bridkosti? Storimo to, dajmo Jezusu priložnost, da ozdravi naše srce. To je prvi prehod; za notranje ozdravljenje sta potrebna še dva druga.
Drugi prehod: nositi rane skupaj
Drugi je nositi rane skupaj. V tej evangeljski pripovedi ni opisano ozdravljenje enega slepega, kot denimo v primeru Bartimaja (prim. Mr 10,46-52) ali sleporojenega (prim. Jn 9,1-41). Tukaj sta slepa dva. Skupaj sta na poti. Skupaj delita bolečino zaradi svojega stanja, skupaj hrepenita po luči, ki bi mogla prižgati sij v srcu njunih noči. Besedilo, ki smo ga slišali, je vedno v dvojimi, ker dva slepa delata vse skupaj: oba sledita Jezusu, oba vpijeta za njim in prosita ozdravljenja; ne vsak zase, ampak skupaj. Pomenljivo je, da Kristusu rečeta: usmili se naju. Uporabita besedo »naju«, ne rečeta »jaz«. Ne mislita vsak na svojo slepoto, ampak za pomoč prosita skupaj. To je zgovorno znamenje krščanskega življenja, to je značilna lastnost cerkvenega duha: misliti, govoriti, delovati kakor »mi«, izstopiti iz individualizma in domišljanja o samozadostnosti, zaradi katerih srce zboli.
Dva slepa nas s podelitvijo svojega trpljenja in s svojim bratskim prijateljstvom veliko naučita. Vsakdo izmed nas je na nek način slep zaradi greha, ki nam preprečuje, da bi »videli« Boga kot Očeta in druge kot brate. To dela greh, izkrivi stvarnost: zato vidimo Boga kot gospodarja in druge kot probleme. To je delo skušnjavca, ki potvarja stvari in nam jih želi pokazati v negativni luči, da bi nas vrgel v obup in zagrenjenost. In slaba žalost, ki je nevarna in ne prihaja od Boga, se dobro ugnezdi v samoti. Teme torej ne moremo soočati sami. Če sami nosimo svoje notranje slepote, bomo premagani. Postaviti se moramo drug poleg drugega, podeliti rane, skupaj soočiti pot.
Ozdravljenje se uresničuje, ko soočamo probleme skupaj
Dragi bratje in sestre, spričo vsake osebne temine in izzivov, ki so pred nami v Cerkvi in v družbi, smo poklicani obnoviti bratstvo. Če ostajamo med seboj razdeljeni, če vsakdo misli samo nase ali na svojo skupino, če se ne povežemo skupaj, ne izmenjavamo stališč, ne hodimo združeni, ne moremo biti v polnosti ozdravljeni slepote. Ozdravljenje se uresničuje, ko nosimo rane skupaj, ko soočamo probleme skupaj, ko se poslušamo in se pogovarjamo. In milost je živeti v skupnosti, razumevati vrednost tega, da smo skupaj, da smo v skupnosti. To prosim za vas: da bi mogli biti vedno skupaj, biti vedno združeni; da bi šli naprej tako in z veseljem: bratje kristjani, otroci istega Očeta. In to prosim tudi zase.
Tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij
In tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij. Po tem, ko ju je Jezus ozdravil skupaj, sta anonimna protagonista evangelija, v katerih se lahko prepoznamo, začela razglašati novico po vsej tisti deželi, o tem sta govorila povsod. V tem dejstvu je nekaj ironije: Jezus jima je zabičal, naj nikomur ničesar ne povesta, onadva pa storita ravno nasprotno (prim. Mt 9,30-31). Vendar pa se iz pripovedi razume, da njun namen ni, da ne bi ubogala Gospoda; preprosto ne moreta zadržati zase navdušenja, da sta bila ozdravljena, veselja glede tega, kar sta doživela v srečanju z Njim. In to je še eno znamenje, ki je značilno za kristjana: veselje evangelija, ki je neustavljivo, »napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 1); veselje evangelija osvobaja nevarnosti pred intimistično, resnobno in tožečo vero ter uvaja v dinamiko pričevanja.
Izstopimo in ponesimo luč, ki smo jo prejeli
Predragi, lepo vas je videti in videti, da z veseljem živite osvobajajoče oznanilo evangelija. Za to se vam zahvaljujem. Ne gre za prozelitizem – prosim, nikoli ne izvajajte prozelitizma –, ampak za pričevanje; ne gre za moralizem, ki obsoja, ampak za usmiljenje, ki objema; ne za zunanje bogoslužje, ampak za živeto ljubezen. Spodbujam vas, da hodite naprej po tej poti: kakor dva slepa iz evangelija, tudi mi obnovimo srečanje z Jezusom in brez strahu izstopimo iz samih sebe, da bi pričevali o Njem tistim, ki jih srečamo! Izstopimo in ponesimo luč, ki smo jo prejeli, izstopimo in razsvetlimo noč, ki nas pogosto obdaja! Bratje in sestre, potrebni so razsvetljeni, predvsem pa svetli kristjani, ki bi se z nežnostjo dotaknili slepote svojih bratov; ki bi z dejanji in besedami tolažbe prižigali luči upanja v temi. Kristjane, ki bi zasejali kali evangelija v suha polja vsakdanjosti, ki bi prinašali nežnost v samote trpljenja in revščine.
Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme
Bratje in sestre, Gospod Jezus hodi mimo, hodi tudi po naših cestah Cipra, posluša vpitje naših slepot, želi se dotakniti naših oči, želi se dotakniti našega srca, da bi prišli na svetlo, se prerodili, ponovno vstali znotraj: to želi storiti Jezus. In tudi nam namenja vprašanje, ki ga je postavil slepima: »Ali verujeta, da morem to storiti?« (Mt 9,28) Ali verujemo, da more Jezus to storiti? Obnovimo svoje zaupanje Vanj! Recimo mu: Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme; verujemo, da nas Ti moreš ozdraviti, da Ti moreš prenoviti naše bratstvo, da moreš pomnožiti naše veselje; in z vso Cerkvijo ti kličemo, vsi skupaj: Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«]
Ekumenska molitev z migranti. Papež: od konflikta k občestvu, od sovraštva k ljubezni
Papež Frančišek je svoj obisk Cipra sklenil z ekumensko molitvijo z migranti. Izpostavil je, da nam po sanjah migrantov, govori Bog in nas poziva, naj se ne vdamo v svet, ki je poln razdeljenosti. Smo na poti od konflikta k občestvu, od sovraštva k ljubezni.
Ekumenska molitev je potekala v petek, 3. decembra, popoldne v župnijski cerkvi Svetega križa v Nikoziji. V središču so bili migranti. Štirje med njimi – Mariamie, Thamara, Maccolins in Rozh – so s papežem podelili svoje življenjske izkušnje. Poleg latinskega patriarha v Jeruzalemu Pierbattiste Pizzaballe in maronitskega patriarha Antiohije Béchare Boutrosa Raïja so bili prisotni predstavniki različnih krščanskih veroizpovedi, ki so navzoče na Cipru.
Malim Bog razodeva kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru
Sveti oče se je zahvalil mladim migrantom za njihova pričevanja in dejal, da so ga zelo ganila. »Ne gre samo za čustvo, je mnogo več: je ganjenost, ki prihaja iz lepote resnice. Kot tista Jezusova, ko je rekel: “Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem” (Mt 11,25). Tudi jaz slavim nebeškega Očeta, da bi se to zgodilo danes tukaj, kot tudi po vsem svetu: malim Bog razodene svoje kraljestvo, kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.«
Tako kot ti tudi Bog sanja svet miru
Potem, ko so zbrani prisluhnili pričevanjem, po papeževih besedah bolje razumejo preproško moč Božje besede, ki po apostolu Pavlu pravi: »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Te besede, ki so bile zapisane kristjanom v Efezu, ki se ne nahaja daleč od Cipra, so časovno oddaljene, vendar pa zelo blizu, saj so zelo aktualne in kakor napisane za nas danes: »Vi niste tujci, temveč sodržavljani.« »To je preroštvo Cerkve: skupnost, ki z vsemi človeškimi omejitvami uteleša sanje Boga,« je zatrdil papež Frančišek. »Kajti tudi Bog sanja kakor ti,« pri čemer se je obrnil na Mariamie, ki prihaja iz Demokratične republike Kongo in ki je sebe opisala kot »polna sanj«. »Tako kot ti tudi Bog sanja svet miru, kjer njegovi otroci živijo kot bratje in sestre.«
Smo bratje, prijatelji, verniki, bližnji
»Vaša navzočnost, bratje in sestre migranti, je zelo pomenljiva za to obhajanje. Vaša pričevanja so kakor zrcalo za nas, krščanske skupnosti,« je dejal in se obrnil na Thamaro iz Šrilanke, ki je pred tem rekla, da se jo pogosto sprašuje, kdo je. Papež je pripomnil, da se tudi nas pogosto vpraša: »Kdo si ti?« Žal se pogosto hoče reči: »Na kateri strani si? Kateri skupini pripadaš?« Vendar pa »nismo številke, posamezniki, ki jih je treba popisati; smo bratje, prijatelji, verniki, bližnji drug drugemu«.
Sovraštvo je onesnažilo tudi odnose med kristjani
Maccolins, ki prihaja iz Kameruna, pa je dejal, da ga je v življenju »ranilo sovraštvo«. Tako nas je spomnil, kot je dodal papež, da je »sovraštvo onesnažilo tudi naše odnose med kristjani. In to pušča znamenje, globoko znamenje, ki traja dolgo. Je strup, od katerega se je težko razstrupiti. Sovraštvo je izkrivljena miselnost, zaradi katere se ne prepoznavamo kot bratje, temveč kot nasprotniki, kot tekmeci, ko ne kot predmeti za prodajo in izkoriščanje.«
Smo skupnost na poti od konflikta k občestvu
Sveti oče se je zatem obrnil še na Rozha, ki je iz Iraka in se je opisal kot »oseba na poti«. Opominja nas, da »smo tudi mi skupnost na poti, smo na poti od konflikta k občestvu. Na tej poti, ki je dolga in sestavljena iz vzponov in padcev, se ne smemo bati razlik med nami, temveč se moramo bati naših zaprtosti in naših predsodkov, ki nam preprečujejo, da bi se zares srečali in skupaj hodili. Zaprtosti in predsodki nazaj gradijo med nami tisti zid ločitve, ki ga je Kristus podrl, to je sovraštvo (prim. Ef 2,14). Tako naša pot proti polni edinosti lahko hodi naprej v takšni meri, v kakršni vsi skupaj upiramo pogled v Njega, ki je “naš mir” in “naš vogelni kamen”. On, Gospod Jezus, je ta, ki nam prihaja naproti z obrazom odrinjenega in odvrženega brata. Z obrazom preziranega, zavrnjenega, vklenjenega, izkoriščanega brata. A tudi migranta, ki je na poti proti nečemu, proti upanju, proti bolj človeškemu sobivanju.«
Bog govori po vaših sanjah
»Tako nam Bog govori po vaših sanjah,« se je papež ponovno obrnil na zbrane migrante. »Nevarnost pa je, da pogosto ne pustimo, da bi sanjali, ampak raje spimo brez sanj. Veliko lažje je gledati na drugo stran. Na tem svetu smo se navadili na kulturo brezbrižnosti, ki gleda na drugo stran in nas uspava. A na tej poti ni mogoče sanjati. Bog pa govori po vaših sanjah. Bog ne govori po osebah, ki ne morejo ničesar sanjati, saj imajo vse ali je njihovo srce otrdelo. Bog tudi nas poziva, naj ne se sprijaznimo z razdeljenim svetom, razdeljenimi krščanskimi skupnostmi, ampak hodimo skozi zgodovino kot tisti, ki jih privlačijo Božje sanje: človeštvo brez zidov ločitev, osvobojeno sovraštva, brez tujcev, ampak samo sodržavljani. Različni, seveda, in ponosni na svoje posebnosti, ponosni, da smo drugačni. In te posebnosti so Božji dar. Različni in na to ponosni, a vedno spravljeni, vedno bratje.«
Priznanje človekovega dostojanstva je etični temelj
»Da bi ta otok, zaznamovan z bolečimi razdelitvami, lahko z Božjo milostjo postal laboratorij bratstva. In to bo lahko pod dvema pogojema. Prvi je dejansko priznanje dostojanstva vsake človeške osebe (prim. Fratelli tutti, 8). Naše dostojanstvo se ne prodaja, se ne najema, se ne more izgubiti. Imeti visoko dvignjeno glavo, saj sem vreden Božji otrok. Dejansko priznanje dostojanstva vsake človeške osebe: to je etični temelj, univerzalen temelj, ki je tudi v središču krščanskega družbenega nauka. Drugi pogoj je zaupna odprtost za Boga, Očeta vseh; in to je kvas, ki smo ga poklicani prinašati kot verniki (ibid., 272). Pod tema dvema pogojema je mogoče, da se sanje spremenijo v vsakodnevno pot, sestavljeno iz konkretnih korakov od konflikta k občestvu, od sovraštva k ljubezni, od bega k srečanju. Potrpežljiva pot, ki nam dan za dnem pomaga vstopiti v deželo, ki jo je Bog pripravil za nas, deželo, kjer na vprašanje “Kdo si?” lahko z jasnim obrazom odgovoriš: “Glej, tvoj brat sem. Me ne prepoznaš?”.«
Papež ob koncu govora: Rad bi povedal, kar mi leži na srcu
Papež Frančišek se je po prebranem govoru še enkrat obrnil na vse zbrane migrante ter spregovoril o »stvareh, kakršne so«.
»Vi ste prišli sem, a koliko vaših bratov in sester je ostalo na poti? Koliko obupanih jih začne pot v zelo težkih pogojih in niso mogli prispeti?« je dejal in pripomnil, da je to Sredozemsko morje postalo »veliko pokopališče«. »Ko gledam vas, gledam trpljenje, ki je na poti; mnogi, ki so bili ugrabljeni, prodani, izkoriščani … še vedno so na poti, ne vemo kje.« Po papeževih besedah je to »univerzalno suženjstvo«. »Mi pa gledamo, kaj se dogaja, in najslabše je, da se na to privajamo.« A to navajanje je »resna bolezen, za katero ni antibiotika«.
»Ko gledam vas, mislim na mnoge, ki so se morali vrniti nazaj, ker so jih zavrnili in so končali v lagerjih – dejanskih lagerjih, kjer se ženske prodaja, moške se muči in zasužnjuje,« pri čemer je papež pripomnil, da se sprašujemo, kako je lahko prišlo do nacističnih in stalinističnih lagerjev v prejšnjem stoletju. »Bratje in sestre, to se dogaja danes, v naši bližini! Mostovi suženjstva.«
»To pravim, ker je moja odgovornost pomagati odpreti oči. Prisilna migracija ni neka turistična navada. Lepo prosim!« je poudaril papež. »Greh v nas nas vodi, da tako mislimo – ah, ubogi ljudje, ubogi ljudje, in s tem vse odstranimo. To je vojne v tem trenutku, je trpljenje bratov in sester, o katerem mi ne moremo molčati. Tisti, ki so dali vse, kar so imeli, da so lahko prišli na čoln, ponoči, in potem … ne da bi vedeli, ali bodo kam prispeli. Ter mnogo zavrnjenih, ki končajo v lagerjih, pravih krajih mučenja in suženjstva. To je zgodovina te razvite civilizacije, ki jo imenujemo Zahod.«
Sveti oče je še spregovoril o bodečih žicah: »In potem … oprostite, ampak rad bi povedal, kar mi leži na srcu, da bomo vsaj molili drug za drugega, da nekaj naredimo … potem bodeče žice. To je vojna sovraštva, ki deli državo. Toda bodeče žice, ker so, se jih postavi, da se ne bi dovolilo vstopa beguncu, tistemu, ki pride prosit za svobodo, kruh, pomoč, bratstvo, veselje; ki beži pred sovraštvom in se znajde pred sovraštvom, ki se imenuje bodeča žica. Naj Gospod prebudi vest vseh nas, ko se soočamo s temi stvarmi.« Sklenil je z opravičilom: »In oprostite mi, da govorim o stvareh, kakršne so, vendar v tej kulturi brezbrižnosti ne moremo molčati in gledati stran.«
Photogallery
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
Papež Frančišek med srečanjem s ciprskim predsednikom v Nikoziji
Prvi dan obiska na Cipru, 2. decembra, se je papež Frančišek pozno popoldne srečal s ciprskim predsednikom Nicosom Anastadiadesom. Sprejemna slovesnost je potekala predsedniški palači v Nikoziji. Zatem se je sestal še s predstavniki oblasti, civilne družbe in diplomatskega zbora. Izpostavil je izredno lepoto Cipra ter državo imenoval »biser v osrčju Sredozemlja«. Poudaril je raznovrstnost kultur in ljudstev ter v ospredje pomembnost miru in dialoga.
»Prišel sem kot romar v deželo, ki je majhna po geografiji, a velika po zgodovini; na otok, ki skozi stoletja ni izoliral ljudi, ampak jih je povezal; v deželo, katere meja je morje; v kraj, ki predstavlja vzhodna vrata Evrope in zahodna vrata Bližnjega vzhoda. Ste odprta vrata, pristanišče, ki povezuje: Ciper, križišče civilizacij, nosi v sebi prirojeno poklicanost k srečanju, ki jo spodbuja gostoljubni značaj Ciprčanov,« je papež nagovoril zbrane.
Biser velike vrednosti v osrčju Sredozemlja
Izpostavil je, da se je ravno na Cipru, kjer se stikata Evropa in Vzhod, začela prva velika inkulturacija evangelija na celini, pri čemer je spomnil na svetega Pavla, Barnaba in Marka. »Kar so prvi kristjani s krotko močjo Duha dali svetu, je bilo sporočilo lepote brez primere. Presenetljiva novost blaženosti, ki je bila dosegljiva vsem, je osvojila srca in svobodo mnogih. Ta država ima v tem pogledu posebno dediščino, saj je bila glasnica lepote med celinami. Ciper izžareva lepoto s svojo pokrajino, ki jo je treba zaščititi in varovati z ustreznimi okoljskimi politikami, v dogovoru s sosedi. Lepota se kaže tudi v arhitekturi, umetnosti, zlasti sakralni umetnosti, verskih obrtnih izdelkih in številnih arheoloških zakladih.« Po papeževih besedah je Ciper »biser velike vrednosti v osrčju Sredozemlja«.
Raznovrstnost kultur
Lepota te dežele izvira iz kultur, ki so se skozi stoletja tukaj srečevale in mešale. In tako je tudi danes Ciper zaznamovan z raznolikostjo: »Veliko je ljudstev in ljudi, ki so različnih barv in sestavljajo barvno paleto tega prebivalstva.« Navzočih je veliko priseljencev, ki jih je med državami Evropske unije na Cipru največ. »Varovati večbarvno in raznovrstno lepoto celote ni lahko. Zahteva čas in potrpežljivost, kot pri oblikovanju bisera, ter prostran pogled, ki zajema raznolikost kultur in daljnovidno zre v prihodnost. V tem smislu je pomembno zaščititi in spodbujati vse dele družbe, zlasti tiste, ki so statistično gledano v manjšini.« Papež je spomnil tudi na različne katoliške organizacije, ki bi jim koristilo ustrezno institucionalno priznanje, tako da bi bil njihov prispevek k družbi, zlasti izobraževalne in dobrodelne dejavnosti, pravno opredeljen.
Pot k miru je pot dialoga
Sveti oče pa ni zaobšel težav, s katerimi se sooča država. Zagotovil je svojo molitev za mir celotnega otoka. »Pot k miru, ki zdravi konflikte in obnavlja lepoto bratstva, je zaznamovana z eno samo besedo: dialog. Pomagati si moramo, da bomo verjeli v potrpežljivo in krotko moč dialoga, pri tem pa črpali iz blagrov. Vemo, da pot ni lahka, da je dolga in vijugasta, vendar za dosego sprave ni druge možnosti. Upanje hranimo z močjo dejanj, namesto da upamo na dejanja moči. Kajti obstaja moč dejanj, ki pripravlja mir: ne dejanja moči, groženj s povračilnimi ukrepi in razkazovanje moči, temveč dejanja konkretnih korakov k dialogu.« Brez dialoga namreč naraščata sumničavost in zamera.
Poudaril je, kako pomembno je, da je Ciper referenčna točka Sredozemskega morja, ki je danes žal kraj konfliktov in humanitarnih tragedij. Je morje vseh narodov, ki državo obdajajo, da bi bili povezani in ne razdeljeni. »Ciper, geografsko, zgodovinsko, kulturno in versko križišče, ima ta položaj za izvajanje mirovnih ukrepov. Naj bo odprta ladjedelnica miru v Sredozemlju,« je pozval papež.
Papež Frančišek nagovoril sveti sinod ciprske pravoslavne Cerkve
Petek, 3. decembra, drugi dan papeževega apostolskega potovanja na Cipru se je začel z vljudnostnim obiskom pri Njegovi blaženosti Krizostomu II., pravoslavnemu nadškofu Cipra v pravoslavni nadškofijski palači v Nikoziji. Sledilo je srečanje s svetim sinodom v pravoslavni katedrali v Nikoziji. Najprej je spregovoril Krizostom II., zatem pa papež Frančišek.
Govor svetemu sinodu v pravoslavni katedrali v Nikoziji
Blaženost, dragi škofje Svetega sinoda,
vesel sem, da sem med vami in sem vam hvaležen za prisrčen sprejem. Hvala, dragi brat, za vaše besede, za odprtost srca in za prizadevanje pri pospeševanju dialoga med nami. Pozdravljam duhovnike, diakone in vse vernike Ciprske pravoslavne Cerkve, s posebno mislijo na menihe in menihinje, ki s svojo molitvijo očiščujejo in povzdigujejo vero vseh.
Milost, da sem tukaj, me spominja, da imamo skupen apostolski izvor. Pavel je šel preko Cipra in kasneje prišel v Rim. Izhajamo torej iz iste apostolske gorečnosti in povezuje nas ena sama pot, pot evangelija. Zato mi je všeč, ko nas vidim na isti poti, v iskanju vedno večjega bratstva in polne edinosti. Na tem robu Svete dežele, ki razliva milost tistih krajev v Sredozemlje, je naravno ponovno premisliti številne svetopisemske strani in like. Med vsemi bi rad ponovno omenil sv. Barnaba in izpostavil nekatere vidike, ki nas lahko usmerjajo na poti.
»Jožef, ki so ga apostoli klicali Barnaba« (Apd 4,36). Tako ga predstavljajo Apostolska dela. Poznamo in častimo ga torej po njegovem vzdevku, ki je bil značilen za njegovo osebo. Beseda Barnaba istočasno pomeni »sin tolažbe« in »sin spodbujanja«. Lepo je, da v njegovem liku temeljita obe značilnosti, ki sta nepogrešljivi za oznanjevanje evangelija. Vsaka prava tolažba namreč ne more ostati intimistična, ampak jo je treba prevesti v spodbudo, ki mora svobodo usmeriti k dobremu. Hkrati pa lahko vsaka spodbuda v veri temelji le na tolažilni Božji prisotnosti, spremljati pa jo mora bratska ljubezen.
Tako Barnaba, sin tolažbe, spodbuja nas, svoje brate, da se lotimo istega poslanstva prinašanja evangelija ljudem in nas vabi, naj razumemo, da oznanjevanje ne more sloneti samo na splošnih spodbudah, na ponavljanju zapovedi in predpisov, ki jih je treba spolnjevati, kakor se je pogosto počelo. Hoditi mora po poti osebnega srečanja, biti pozorno na vprašanja ljudi, na njihove eksistencialne potrebe. Da bi bili sinovi tolažbe, moramo, preden kaj rečemo, poslušati, se pustiti izpraševati, odkriti drugega, podeliti. Kajti evangelij se prenaša preko občestvenosti. To kot katoličani želimo živeti v prihodnjih letih in ponovno odkriti sinodalno razsežnost, ki je ena od konstitutivnih razsežnosti za biti Cerkev. In pri tem čutimo potrebo po intenzivnejši hoji z vami, dragi bratje, ki nam z vašo izkušnjo sinodalnosti zares lahko pomagate. Hvala vam za vaše bratsko sodelovanje, ki se kaže tudi v dejavnem sodelovanju v Mešani mednarodni komisiji za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo.
Iz srca upam, da se bodo povečale možnosti, da se srečamo, se bolje spoznamo, da ovržemo številne predsodke in učljivo prisluhnemo našim izkušnjam vere. Za vse bo to dobra spodbuda k boljšemu delu in obema stranema bo prinesla duhoven sad tolažbe. Apostol Pavel, od katerega izhajamo, pogosto govori o tolažbi in lepo si je predstavljati, da je Barnaba, sin tolažbe, navdihnil nekatere njegove besede, kakor tiste, s katerimi nam na začetku Drugega pisma Korinčanom priporoča, naj se med seboj tolažimo s tolažbo, s katero nas je Bog potolažil (prim. 2 Kor 1,3-5). V tem smislu bi vam, dragi bratje, rad zagotovil molitev in bližino sebe in katoliške Cerkve v najbolj bolečih problemih, ki vas mučijo, kakor tudi v najlepših in najbolj smelih upih, ki vas razvnemajo. Vaše žalosti in radosti nam pripadajo, čutimo jih kot svoje! In čutimo, kako zelo potrebujemo vašo molitev.
Nadalje – drugi vidik – je sv. Barnaba predstavljen kot »levit, po rodu s Cipra« (Apd 4,36). Besedilo ne dodaja drugih podrobnosti, ne o njegovem videzu in ne o njegovi osebi, pač pa takoj razkrije Barnaba skozi neko njegovo značilno dejanje: kot lastnik »je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov« (v. 37). Ta veličastna gesta nam svetuje, da moramo, če se hočemo poživiti v občestvu in poslanstvu, tudi mi imeti pogum, da se odrečemo kar je zemeljsko, čeprav je dragoceno, da bi dali prednost polnosti edinosti. Seveda ne mislim na to, kar je svetega in pomaga srečati Gospoda, ampak na nevarnost absolutiziranja nekaterih običajev in navad, ki ne zahtevajo enotnosti in soglasja vseh. Ne pustimo, da bi nas ohromil strah pred odpiranjem tega in pred smelimi dejanji in da ne sledimo tisti »nezdružljivosti razlik«, ki nima potrditve v evangeliju! Ne dovolimo, da bi tradicije, v množini in z malim »t«, težile k prevladi nad Tradicijo, v ednini in z velikim »T«. Ta nas spodbuja, naj posnemamo Barnaba in zapustimo tisto, kar bi lahko, čeprav je dobro, ogrozilo polnost občestva, prvenstvo ljubezni in potrebo po edinosti.
Ko je to, kar je imel, odložil k nogam apostolov, je vstopil v njihovo srce. Tudi nas Gospod vabi, naj se sklonimo k nogam bratov, da bi ponovno odkrili, da smo del istega Telesa. Seveda je na področju naših odnosov zgodovina odprla številne jarke med nami, toda Sveti Duh želi, da se s ponižnostjo in spoštovanjem spet zbližamo. Vabi nas, da se ne prepustimo delitvam preteklosti in skupaj, s potrpežljivostjo, vztrajnostjo in konkretnostjo obdelujemo njivo Kraljestva. Kajti če pustimo ob strani abstraktne pojme in delamo skupaj drug ob drugem, na primer v krščanski dobrodelnosti, v izobraževanju, v pospeševanju človekovega dostojanstva, bomo ponovno odkrili brata in občestvo bo samo od sebe dozorelo v Božjo slavo. Vsak bo ohranil svoje načine in svoj slog, vendar bo sčasoma skupno delo povečalo slogo in se izkazalo za rodovitno. Kakor je te čudovite sredozemske dežele olepšalo spoštljivo in potrpežljivo človekovo delo, tako z Božjo pomočjo in s ponižno vztrajnostjo gojimo svoje apostolsko občestvo!
Dober sad je, na primer, to kar se dogaja tukaj, na Cipru, v cerkvi Svete Marije, ki je prekrita z zlatom. Panagia Chrysopolitissa je danes kraj češčenja za različne krščanske veroizpovedi, poleg tega pa je priljubljena pri ljudeh, ki jo pogosto izberejo za obhajanje porok. Ta kraj je torej znamenje občestva vere in življenja pod pogledom Božje Matere, ki zbira svoje otroke. V notranjosti kompleksa je tudi steber, pri katerem je Pavel po izročilu pretrpel devetintrideset udarcev z bičem, ker je oznanjal vero v Pafosu. Kakor občestvo gre tudi poslanstvo vedno skozi žrtve in preizkušnje.
Prav preizkušnja – to je tretji vidik, ki ga zajemam iz Barnabovega lika – je zaznamovala njegovo življenje in začetke širjenja evangelija v teh deželah. Ko se je s Pavlom in Markom vrnil na Ciper, je tam našel Elimasa, »vražarja in lažnega preroka« (Apd 13,6), ki jim je zlobno nasprotoval in skušal kriviti Gospodove ravne poti (prim. v. 8.10). Tudi danes ne manjka lažnivosti in prevar, ki jih preteklost postavlja pred nas in ki ovirajo pot. Zaradi stoletij razdeljenosti, stoletij oddaljenosti smo tudi nehote sprejeli veliko sovražnih predsodkov glede drugih, predsodkov, ki pogosto temeljijo na pičlih in izkrivljenih informacijah, ki jih je širila agresivna in polemična literatura. Vendar vse to izkrivlja Božjo pot, ki je ravna, ki se izteguje k slogi in edinosti. Dragi bratje, Barnabova svetost je zgovorna tudi za nas! Kolikokrat smo se kristjani v zgodovini ukvarjali z nasprotovanjem drugim, namesto da bi poslušno sprejeli Božjo pot, ki teži k temu, da razdeljenosti ponovno sestavi v ljubezni! Kolikokrat smo povečevali in širili predsodke o drugih, namesto da bi izpolnili spodbudo, ki nam jo je Gospod ponavljal zlasti v evangeliju, ki ga je napisal Marko, ki je bil z Barnabom na tem otoku: postati majhni, služiti drug drugemu (prim. Mr 9,35; 10,43-44).
Blaženost, med najinim današnjim pogovorom sem bil ganjen, ko ste govorili o Cerkvi Materi. Naša Cerkev je mati, mati, ki vedno z nežnostjo zbira svoje otroke. Imejmo zaupanje v to Mati Cerkev, ki zbira vse nas in nas s potrpežljivostjo, nežnostjo in pogumom vodi naprej po Gospodovi poti. Da pa bi začutili to materinskost Cerkve, moramo vsi mi iti tja, kjer je Cerkev mati. Vsi mi s svojimi razlikami, a vsi otroci Matere Cerkve. Hvala za razmišljanje, ki ste ga danes podelili z mano.
Gospoda prosimo za modrost in pogum, da bomo sledili njegovim potem, ne našim. Prosimo po priprošnjah svetnikov. Leontios Machairas, kronist iz 15. stoletja, je Ciper označil kot »sveti otok« zaradi množice mučencev in blaženih, ki so v teh deželah živeli skozi stoletja. Poleg najbolj poznanih in čaščenih, kot so Barnaba, Pavel in Marko, Epifanij, Barbara, Spiridion, je še veliko drugih: neštete vrste svetnikov, ki nas združeni v nebeški Cerkvi – Materi Cerkvi – spodbujajo, naj skupaj plovemo proti pristanišču, po katerem vsi vzdihujemo. Od zgoraj nas vabijo, da Ciper, ki je že most med Vzhodom in Zahodom, naredimo za most med nebesi in zemljo. Naj bo tako, v hvalo Presvete Trojice, v naše dobro in v dobro vseh. Hvala.