24. nedelja med letom, 13. septembra 2020
»Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil« (Mt 18,27)
1. berilo
Odpuščajmo bližnjemu, da nam bo odpuščeno
Berilo iz Sirahove knjige (Sir 27,30-28,7)
Srd in jeza sta ostudna, grešen človek se jima bo vdajal. Kdor se maščuje, bo izkusil maščevanje Gospoda, ki si bo skrbnó zapomnil njegove grehe. Odpústi krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi. Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljênja? Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja, za svoje grehe prosil odpuščanja? Če človek, ki je le bitje iz mesa, neprestano kuha jezo, kdo bo dosegel odpuščanje njegovih grehov? Pomisli na poslednje reči in nehaj sovražiti, na trohnobo in smrt pomisli in se drži zapovedi. Pomisli na zapovedi in se ne sŕdi na bližnjega, na zavezo Najvišjega pomisli in odpusti pogrešek.
Psalm 103
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Ps 103,1-2.3-4.9-10.11-12
Slávi, moja duša, Gospoda,
njegovo sveto ime naj slaví vse moje bitje.
Slávi, moja duša, Gospoda,
ne pozabi nobenega njegovega dejanja.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
On odpušča vso tvojo krivdo,
ozdravlja vse tvoje bolezni.
On iz jame rešuje tvoje življenje,
krona te z dobroto in usmiljenjem.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Ne pravda se venomer,
ne očita na veke.
Z nami ne ravna po naših grehih,
ne vrača nam po naši krivdi.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Kakor se nebo boči nad zemljo,
tako njegova dobrota objema vse, ki se ga bojijo.
Kakor je vzhod oddaljen od zahóda,
odriva od nas naše pregrehe.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
2. berilo
Naj živimo ali umiramo, smo Gospodovi
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 14,7-9)
Bratje in sestre, nobeden od nas ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in ožível prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.
Aleluja Jn 13,34
Novo zapoved vam dam, govorí Gospod, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.
Evangelij
Odpuščanje nima meje
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,21-35)
Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.
Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.
Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.
Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«
… je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi.
Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni – odnos med človekom in Bogom ter horizontalni – odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil.
Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek.
Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo – in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je “pretrgan”.
So pa prvo – in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili… In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh preoblikovan v življenje, zato smo ta teden obhajali praznik povišanja svetega križa.
To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je 100 % ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice.
In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni?
Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja.
Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje.
Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi.
Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja “odtrganina” kakor tista, ki nam jo zadaja brat.
Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko “praska” v okviru vsega prejetega …
Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas?
Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo.
Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata.
Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab.
Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu. Zlo, srd in jeza, ki ostanejo v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega.
Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča “77 x 7 x …” Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla.
V ljubezni ni štetja, ker ljubezen ni ogrožena. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki rešuje iz jame, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo …
Kristus tako neutrudno išče novih sodelavcev sprave. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani. Taki bodo z Njim lahko gradili nove horizontalne odnose, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi odpuščanja.
Anja Kastelic
OZNANILA
Godovi ta teden: jutri praznik Povišanje sv. Križa, v torek Žalostna Mati Božja, v sredo Kornelij, papež in Ciprijan, škof, mučenca, v četrtek Robert Bellarmino, škof, cerkveni učitelj, v soboto Januarij, škof, mučenec, nedelja je 25. nedelja med letom, nedelja svetniških kandidatov, za našo župnijo družinski praznik prvega svetega obhajila ob 11,15.
Ta teden bodo vse sv. maše zvečer ob 19h, ko se bomo s prvoobhajanci in njihovimi družinami vsak dan že ob 18,30 pripravljali na nedeljski praznik. Vabljeni tudi ostali veroukarji, da obnovimo naše prijateljevanje z Jezusom.
V petek bo od 18h dalje bo med nami spovednik od drugod, ki bo na razpolago staršem in družinskim članom prvoobhajancev. Zaradi povečanja števila okužb bo v dogovoru s starši prvoobhajilna slovesnost letos v družinskem krogu (navzoči bodo le starši, sestre in bratje prvoobhajancev) in sicer v nedeljo ob 11,15. Za stare starše bo rezerviran prostor na vrhu stopnic pri zvoniku pod zvočnikom, ker bo v cerkvi veljal sedežni red za družine prvoobhajancev in obvezna uporaba zaščitnih mask. Sprejmimo stanje kakršno je in darujmo to za prvoobhajance in njihove družine! Slovesnost si bo možno kasneje ogledati na župnijski spletni strani.
Bog povrni za mesečno darovanje (»ofer«) v farni cerkvi.
SVETE MAŠE
PO 14. 9. 19,00: + Vida Šinkovec, obl.
TO 15. 9. 19,00: + Pavel Košir, 30. dan
SR 16. 9. 19,00: + Vinko Dolenec (po n. Matj. in M. Mavsar)
ČE 17. 9. 19,00: + Pavla Demšar, 30. dan
PE 18. 9. 19,00: Za zdravje staršev
SO 19. 9. 19,00: + Cilka Končan (po n. Cerkv. mešan. zbora)
NE 20. 9. 7,00: Za župljane
10,00: + Janez Jelovčan
11,15: Za prvoobhajance in njihove starše
Papež: Ali gremo po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše
Splošna avdienca je danes (2. 9.) ponovno potekala v navzočnosti vernikov. Sveti oče jih je srečal na Dvorišču sv. Damaza v Vatikanu. Zadnja splošna avdienca, na kateri so bili navzoči verniki, je bila 26. februarja, pred začetkom pandemije, med katero je papež kateheze imel v knjižnici apostolske palače.
Andreja Červek – Vatikan
Kateheza papeža Frančiška je tokrat bila namenjena solidarnosti in kreposti vere. Kot je izpostavil, nam pandemija kaže, kako smo vsi med seboj povezani. In da bi iz te krize prišli boljši, moramo to storiti v solidarnosti. Solidarnost, ki jo vodi vera, nam pomaga, da Božjo ljubezen vnesemo v našo globalizirano kulturo, ne z gradnjo stolpov ali zidov, ki ločujejo in se potem zrušijo, ampak s tkanjem skupnosti in podpiranjem procesov rasti, ki je zares človeška in trdna. Ali bomo šli naprej po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše, je poudaril Frančišek.
Svetopisemski odlomek: Apd 2,1-3
»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.«
Kateheza: Ozdraviti svet. Solidarnost in krepost vere
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Po mnogih mesecih nadaljujemo naša srečanja iz obličja v obličje in ne iz zaslona v zaslon. Iz obličja v obličje. In to je lepo.
Sedanja pandemija je razkrila našo soodvisnost: vsi smo povezani, drug z drugim, tako v slabem kot dobrem. Zatorej, da bi prišli ven iz te krize boljši, moramo to storiti skupaj, vsi, v solidarnosti. In to besedo bi želel poudariti: solidarnost.
Kot človeška družina imamo skupen izvor v Bogu; prebivamo v skupnem domu, na planetu-vrtu, na zemlji, kamor nas je postavil Bog; in imamo skupen cilj v Kristusu. A ko vse to pozabimo, naša soodvisnost postane odvisnost nekaterih od drugih. Izgubimo harmonijo soodvisnosti in solidarnosti ter postanemo odvisni. S tem pa se povečata neenakost in izključenost; oslabi se družbeno tkivo in poškoduje se okolje. Vedno isto. Vedno isti način delovanja.
Zato je načelo solidarnosti danes bolj kot kadarkoli nujno, kot je to učil sv. Janez Pavel II. (prim. Sollicitudo rei socialis, 38–40). V med seboj povezanem svetu izkušamo, kaj pomeni živeti v isti »globalni vasi« – lep je ta izraz, kajneda? Velik svet ni drugega kot globalna vas, kajti vse je med seboj povezano. Vendar pa te soodvisnosti ne spremenimo zmeraj v solidarnost. Med soodvisnostjo in solidarnostjo je dolga pot. Egoizmi – individualni, nacionalni in od skupin moči – ter ideološke togosti, nasprotno, gojijo »strukture greha« (ibid., 36).
»Beseda ‘solidarnost’ se je nekoliko obrabila in jo včasih razlagajo napačno, a označuje veliko več kakor samo priložnostna velikodušna dejanja. Zahteva, da ustvarimo novo miselnost, ki razmišlja občestveno in daje prednost življenju vseh. Dobrin si ne smejo prilaščati samo nekateri« (Evangelii gaudium, 188). To pomeni solidarnost. Ne gre samo za vprašanje pomoči drugim, kar je prav početi, gre za več: gre za pravičnost (prim. KKC,1938–1940). Soodvisnost, da bi bila solidarna in bi rodila sadove, potrebuje močne korenine v človeku in naravi, ustvarjenima od Boga, potrebuje spoštovanje obrazov in zemlje.
Sveto pismo opozarja od vsega začetka. Pomislimo na pripoved o Babilonskem stolpu (prim. 1 Mz 11,1-9), ki opisuje, kaj se zgodi, ko hočemo priti v nebesa – kar je naš cilj –, pri tem pa zanemarjamo vez s človeškim, s stvarstvom in s Stvarnikom. Do tega pride vsakokrat, ko se kdo hoče povzpeti, povzpeti, ne da bi upošteval druge. Jaz sam. Pomislimo na stolp. Gradimo stolpe in nebotičnike, a uničujemo skupnost. Združujemo zgradbe in jezike, a mrtvičimo kulturno bogastvo. Hočemo biti gospodarji Zemlje, a uničujemo biotsko raznovrstnost in ekološko ravnovesje.
Med neko drugo avdienco sem vam povedal o ribičih iz kraja San Benedetto del Torto, ki so prišli in mi povedali: ‘Iz morja smo potegnili 24 ton odpadkov, od katerih je polovica bila plastika. Pomislite! Ti imajo poslanstvo za lovljenje rib, a tudi odpadkov, da jih izvlečejo iz morja in ga očistijo. To je uničevanje zemlje, ne imeti solidarnosti z zemljo, ki je dar, to ekološko ravnovesje.
Spominjam se neke srednjeveške pripovedi, ki opisuje ta »Babilonski sindrom«. Do njega pride, ko ni solidarnosti. Ta srednjeveška pripoved pravi, da je med gradnjo stolpa kakšen človek padel z njega in umrl – bili so sužnji, nihče ni rekel ničesar. Če pa je, nasprotno, padla ena opeka, so se vsi pritoževali. In če je za to bil kdo kriv, je bil kaznovan. Zakaj? Ker je opeka bila zelo draga. Za izdelavo opeke sta bila potrebna čas in delo. Opeka je bila vredna več od človeškega življenja. Žal se tudi danes lahko zgodi kaj takšnega. Pade neka kvota na finančnem trgu, kar smo te dni videli v časopisih, in novica je po vseh agencijah. Pade na tisoče oseb zaradi lakote, revščine in o tem ne govori nihče.
V popolnem nasprotju z Babilonskim stolpom pa so binkošti, kar smo slišali na začetku avdience (prim. Apt 2,1-3). Sveti Duh, ki pride od zgoraj kakor veter in ogenj, zajame skupnost, zaprto v sobi zadnje večerje, ji vlije moč Boga, jo spodbudi, da gre ven in vsem oznani Gospoda Jezusa. Duh ustvarja enost v različnosti, ustvarja harmonijo. V pripovedi o Babilonskem stolpu ni bilo harmonije, naprej se je šlo zaradi zaslužka. Drugi je bil zgolj orodje, zgolj »delovna sila«. Tukaj pa, pri binkoštih, je vsak med nami orodje, vendar pa skupnostno orodje, ki z vsem, kar je, sodeluje v izgrajevanju skupnosti. Sv. Frančišek Asiški je to dobro vedel. Spodbujen z Duhom je vse osebe, še več, vsa ustvarjena bitja, imenoval brat ali sestra (prim. Laudato si‘, 11; prim. sv. Bonaventura, Legenda maior, VIII, 6: FF 1145).
Z binkoštmi Bog postane navzoč in navdihne vero skupnosti, ki je združena v različnosti in solidarnosti. Različnost in solidarnost združeni v harmonijo – to je pot. Solidarna različnost vsebuje »protitelesa«, da edinstvenost vsakega – ki je dar, edinstven in neponovljiv –, ne bi zbolela zaradi individualizma in egoizma. Solidarna različnost prav tako vsebuje »protitelesa« za ozdravitev struktur in družbenih procesov, ki so se izrodili v sisteme nepravičnosti in zatiranja (prim. Kompendij družbenega nauka Cerkve, 192). Torej, solidarnost je danes pot, ki vodi v svet po-pandemiji, proti ozdravljenju naših medosebnih družbenih bolezni. Ni druge poti. Ali bomo šli naprej po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše. To želim ponoviti: iz krize ne pridemo ven isti kot prej. Pandemija je kriza. Iz krize se pride ali boljši ali slabši. Moramo izbrati. In solidarnost je ravno ta pot, da iz krize pridemo boljši. Ne s površinskimi spremembami, polakirani in to je dovolj. Ne. Boljši!
Sredi krize nam solidarnost, ki jo vodi vera, omogoča, da Božjo ljubezen spremenimo v našo globalizirano kulturo, ne z gradnjo stolpov ali zidov – koliko zidov se danes zida –, ki ločujejo in se potem zrušijo, ampak s tkanjem skupnosti in s podpiranjem procesov rasti, ki je zares človeška in trdna. In zato nam pomaga solidarnost. Zastavljam vam vprašanje: Ali mislim na potrebe drugih? Vsak naj si v srcu odgovori.
Sredi krize in viharja nas Gospod poziva in vabi, naj se prebudimo in aktiviramo to solidarnost, ki zmore dati trdnost, podporo in smisel tem uram, ko se zdi, da se vse potaplja. Naj nas ustvarjalnost Svetega Duha opogumi pri oblikovanju novih oblik družinske gostoljubnosti, rodovitnega bratstva in univerzalne solidarnosti. Hvala.
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-09/papez-ali-gremo-po-poti-solidarnosti-ali-pa-bodo-stvari-slabse.html
23. nedelja med letom, 6. septembra
»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«
(Mt 18,20)
1. berilo
Prerok je Bogu odgovoren za grešnike
Berilo iz knjige preroka Ezekijela (Ezk 33,7-9)
To govorí Gospod: »Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvári v mojem imenu! Če porečem krivičnemu: ›Krivični, zagotovo umreš!‹ pa ne govoriš, da bi posváril krivičnega zaradi njegove poti, umre ta krivični zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvaríš krivičnega, naj se spreobrne od svoje poti, pa se ne spreobrne od svoje poti, umre zaradi svoje krivičnosti, ti pa si si rešil življenje.«
Psalm 95
Odpev: »Danes ne zakrknite svojih src.«
Ps 95,1-2.6-7.8-9
Pridite, vriskajmo Gospodu,
vzklikajmo skali našega odrešenja.
Stopímo mu naproti s hvaležnostjo,
vzklikajmo mu z veselimi spevi.
Odpev: »Danes ne zakrknite svojih src.«
Pridite, pádimo na kolena in se priklonímo,
pokleknímo pred Gospodom, ki nas je narédil.
Zakaj on je naš Bog, mi smo njegovo ljudstvo,
čreda, ki jo pase s svojo roko.
Odpev: »Danes ne zakrknite svojih src.«
O da bi danes poslušali njegove besede!
Ne zakrknite svojih src kakor na dan preizkušnje v puščavi!
Tam so me vaši očetje preizkušali in izzivali,
čeprav so videli moja dela.
Odpev: »Danes ne zakrknite svojih src.«
2. berilo
Ljubezen je izpolnitev postave
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 13,8-10)
Bratje in sestre, ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. Kajti zapovedi: Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadéne hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.
Aleluja (2 Kor 5,19)
Bog je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave
Evangelij
Brata je treba klicati k spreobrnitvi
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,15-20)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.
Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Povabilo v Naročje
Za staro miselnost lahko današnja božja beseda zveni kakor povabilo h kritiziranju in moraliziranju drugim. Nova misel, upodobljena po Kristusu, pa odkrije globlji pomen.
Prvo berilo se danes res zdi neomajno v zahtevi po svarilu drugih in vendar je notri ključen stavek, ki obrne stvari na glavo: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu.«
Ne kadar se meni zdi ali ko gre meni kdo na živce, temveč ko je nekaj navdihnjeno od Besede. Če pa je Beseda ljubezen in življenje, ki se hoče podariti drugemu, se bo tak navdih lahko zgodil samo takrat, ko je človek napolnjen z milostjo. Zato je, preden odpremo usta, tega človeka potrebno ljubiti. Veliko ljubiti. Pavel ne spodbuja zastonj, ko pravi: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo!«
Svarilo v svetopisemskem pomenu torej ni nič drugega, kakor povabilo k ljubezni! Zato je pomembno najprej biti v tej Ljubezni, se vanjo dobesedno potopiti. Kajti če sama ne najprej ljubim tega človeka, h kateri ljubezni naj ga povabim? Mar nisem sama enaka kakor on in ga zato moram kritizirati?
In vendar, kdo zmore najprej odvezati že tu, na zemlji, to, kar je prizadelo? Odvezati in ne zategovati, odpeti spone in ne dodajati ter obenem zavezovati odnose ljubečega pogleda? Kdo to zmore?
Dokler človek gleda na vse to ločen iz Odnosa, je nemogoče. Če pa najprej poišče svojo pravo identiteto ljubljenega v Naročju nekoga, ki edini lahko ljubi in odpušča, ko sebe spozna objetega in »na varnem«, lahko drugače vidi brata, ki ga je prizadel. Predvsem ga najprej vidi kot brata in ne sovražnika. Vidi ga kot tistega, ki je zdrsnil iz Naročja in se znašel v temi, iz katere se rojevajo rane. Če se je torej moj brat znašel v temi in me iz tiste teme rani, sem ga poklicana povabiti nazaj v svetlobo. Če pa je v meni neskončna potreba po očitanju, maščevanju in moraliziranju, mar nisem tudi sama potem že zdavnaj zdrsnila iz Naročja in enako ogrožena ždim v isti temi in širim iste rane?
Nujno se je odpreti Drugemu, v sebi razžareti milost krsta, obuditi zavest sinovstva in hčerinstva, v moči katerega smo zedinjeni z drugimi brati in sestrami, tistimi na zemlji in tistimi v nebesih. Med nami se vzpostavi občestvo, toplo in odrešeno. Nato pa lahko iz tega občestva še enkrat pogledamo brata, ki je ranil. Tako se zagotovo ne bo rodila potreba po maščevanju ali takojšnjem opozarjanju, temveč se bo rodilo nežno, celo sočutno spontano povabilo, da se tudi on pridruži tej lepoti Občestva, kjer je vsega dovolj. Za vse.
To je skrivnost odrešenega kristjana. In če bi jo zares živeli, če bi se res vsakič zavedali lepote naše resničnosti, kako topel bi bil ta svet! Ali vsaj … kako topli bi bili kristjani!
Naša »opozarjanja« bi tako postala bi le še tiha vabila v že spleteno Občestvo. In karkoli lepega zavežemo tu, na zemlji, bo zavezano v nebesih, v večnosti. In karkoli razvežemo težkega na zemlji, bo razvezano v nebesih. Za zmeraj. Tako se gradi Kraljestvo. S tistimi, ki so ranili.
Z milostjo krsta smo namreč vsi mi postali služabniki sprave!
Naj zato srce ne presliši vrstice pred evangelijem, ki pravi: »Bog je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave.«
Bog pa ne kliče sposobnih, ampak usposobi izbrane!
OZNANILA
Godovi ta teden: v torek Marijino rojstvo – mali šmaren, v sredo Peter Klaver, jezuit, misijonar, v soboto Marijino ime, nedelja je 24. nedelja med letom, »sejm« na Volči, goduje Janez Zlatousti, škof, cerkveni učitelj.
Maši v ponedeljek in sredo bosta darovani drugod, na Mali šmaren in ostale dneve bodo darovane zvečer ob 19h. V petek in soboto po maši vabljeni k molitvi pred Najsvetejšim.
V petek po maši in molitvi pred Najsvetejšim bo ob 20. uri kar v cerkvi, kjer je več možnosti za varno razdaljo, srečanje za starše prvoobhajancev.
V soboto, 12. septembra,bo na Brezjah škofijski molitveni dan za nove duhovne poklice. Ob 8.30 bo molitev rožnega venca, nato molitvena ura in ob 10.30 sveta maša. Bogoslužje na prostem bo možno spremljati tudi doma preko Radia Ognjišče. Letošnja poslanica papeža Frančiška za 57. svetovni molitveni dan za duhovne poklice govori o štirih ključnih besedah: trpljenje, hvaležnost, pogum in hvalnica.
Stična mladih 2020 (sobota, 19. september) se bo zaradi omejitev zbiranja in s ciljem zagotavljanja največje možne varnosti udeležencev izvedla razpršeno na več krajih po Sloveniji. Za naš najbližji je Kranj – Šmartin. Program bo letos potekal drugače kot pretekla leta. Na vsaki lokaciji bosta sveta maša in predvajanje vnaprej posnetega koncerta, druge dele (katehezo, delavnice, aktivnosti, adoracijo, spoved …) pa bodo dekanijski organizatorji izvedli po svojih zmožnostih. Točen urnik za posamezno dekanijo je objavljen na spletni strani (sticna.net). Zaradi upoštevanja ukrepov NIJZ in lažje organizacije zbirajo prijave na spletni strani (sticna.net). Odprte bodo do 13. septembra. Prijave so za udeležence obvezne.
Bog povrni za darovanje prejšnje nedelje na Gabrški gori!
Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane vabi na predstavo Visoška kronika v poljanskem narečju, ki je preteklo nedeljo zaradi dežja odpadla. Igrala se bo danes, v nedeljo, 6. 9., ob 19.30, na Visokem. Predstava bo na prostem. Vstop je prost. Po predstavi bo kratka predstavitev nove knjižne izdaje Visoška kronika. Maske so obvezne.
SVETE MAŠE
PO 7. 9. Drugje: Po namenu
TO 8. 9. 19,00: + Janez Krmelj, 30. dan
+ Vinko Dolenec (p. n. A. Robleka z druž.)
SR 9. 9. Drugje: Po namenu
ČE 10. 9. 19,00: + Ciril Stanonik, 3. obl.
PE 11. 9. 19,00: ++ Milan Kavčič in Rozalija Bonča
SO 12. 9. Malenski vrh 15,00: Po namenu zaročencev
19,00: + Jože Debeljak, 3. obl.
NE 13. 9. 7,00: Za župljane
10,00 VOLČA: + Milan Križnar, obl.
S. Magda Burger: Ko otroci vidijo, da tudi starši potrebujejo Boga, je to zanje zelo močno sporočilo. | (foto: zaya odeesho / Unsplash)
31.08.2020
Pred novim katehetskim letom je bila naša sogovornica s. Magda Burger iz Slovenskega katehetskega urada. Delo kateheta je odgovorno. Prav je, da ga cenimo. Izzivov katehetom ne manjka: »Katehet je postavljen v razpeto vlogo, kjer podaja snov in hkrati išče odnos. Iskanje odnosa zahteva svoj čas, prostor zaupanja in to je včasih zelo težko, ker moramo otroke nekaj naučiti, saj od doma ne prinesejo dovolj znanja. Med petnajstimi otroci imate lahko deset takih, ki še nikoli niso bili v cerkvi in slišali imena Jezus in pet otrok, ki so dejavno prisotni v župniji. Tukaj se lahko zamaje, ker zmanjka potrpežljivosti in zmanjka časa. Katehet je res prvi, ki kaže, kakšen naj bi bil idealen odnos in hkrati tisti, ki dela največ napak.« S s. Magdo se je pogovarjal Blaž Lesnik.
Kateheza ali verouk?
»Beseda »kateheza« je malo manj znana v slovenskem prostoru, ker smo dediči naše zgodovine, ko smo kmalu po 2. svetovni vojni uvajali besedo »nauk«, verouk, veronauk, ker smo se učili o veri. Z 2. koncilom je zapihal nov veter, da se ne učimo o veri samo osnovnih resnic, ampak se učimo tudi, kako vero živeti. To pa je beseda »kateheza«. Beseda »katehein« pomeni odmevati na neko sporočilo, slišati, sprejeti, živeti, reagirati na to. Pri katehezi slišimo božjo besedo in smo povabljeni, da nanjo odmevamo v vsakdanjem življenju. Nauk o veri (verouk) je samo en del kateheze, ki sicer zajema vse nivoje človekovega življenja in ne samo devet let osnovnošolske župnijske kateheze, kot jo poznamo najbolj. V tem obdobju odmevamo na Božjo besedo, na Jezusovo povabilo življenja po evangeliju.«
Štirje modeli katehetskega leta ob prisotnosti koronavirusa: prvi model že poznamo
»Prvi model je najbolj klasičen, kjer se redno tedensko srečujejo skupine katehezirancev. Vedno pa priporočamo, da se kateheti držijo pravil NIJZ in pa SŠK, ki so v sozvočju. Katehetom priporočamo, da kjer ni mogoče zagotoviti razdalje 1,5 metra med enim in drugim katehizirancem, da te skupine razdelijo na manjše, zato se skupine ne bodo srečevale čisto vsak teden. Če se skupina otrok razdeli na polovico, se bodo srečevali s katehetom na 14 dni. Moramo zagotoviti prostor, zato ima vsak kateheziranec svojo mizo. Vsak katehet presodi sam in ukrepa.«
Drugi model vključuje mesečna srečanja
»Katehet zbere skupino katehizirancev, s katero se sreča enkrat mesečno. Za ostalo obdobje jim da navodila, kako in kaj predelati učne snovi, da se nekaj le naučijo in kako to vpeljati v svoje življenje, v življenje domačih družin. Enkratno srečanje se lahko zgodi med tednom, lahko v nedeljo, odvisno od župnije, duhovnika, kateheta. Govorimo o katehezirancih, otrocih. Mlajši otroci pridejo s starši, tu bodo kateheti morali upoštevati številčnost in prostorskost, bo pa to lepa priložnost za narediti »nekaj več«, nekaj z družino, kot tako.«
Tretji model: družinska kateheza
»Družinska kateheza ima lahko dva podmodela. Prvič: družine, ki se vključijo v ta model, pridejo enkrat mesečno, če pa to ne bo mogoče, se povabi kateheta, da vpraša, če sme priti on na dom. To je lahko za katehete veliko breme, ampak mogoče se bo le dalo manjše podskupine družin dobiti skupaj in z njimi malo pogledati, kaj smo se naučili in kako smo to živeli. Teh oblik družinskih katehez že kar nekaj živi po Sloveniji. Starši so tako obremenjeni z vožnjo in dostavljanjem otrok na razne dejavnosti, da so oblike družinske kateheze odgovor na stisko staršev, zato običajno potekajo ob nedeljah. Starši imajo svoj program, otroci pa po nivojih svoj program. Taka oblika družinskih katehez zahteva precej veliko ekipo katehetov in dovolj prostora. Ob pojavu koronavirusa se bo morala tudi ta oblika družinske kateheze prilagoditi navodilom in priporočilom.«
Družinska kateheza odgovarja na stisko s časom, hkrati pa staršem prinaša »nekaj več« – katehezo
»Starši se zavedajo, da ne vedo in ne znajo dovolj, to je osebno veliko spoznanje, ki smo ga slišali in hkrati tudi začutili, da se moramo znotraj življenja po veri nujno vedno znova izobraževati, med seboj pogovarjati, da postajamo resnične priče. To je tisto obdobje Apostolskih del, ko so se zbirali skupaj, skupaj lomili kruh, razpravljali, pogovarjali, kako čim bolje živeti Jezusovo vabilo življenja po evangeliju. Ko se je zaznala ta potreba v odraslih, smo lahko rekli vsi skupaj samo: »Hvala Bogu!« Ko otroci vidijo, da tudi starši potrebujejo Boga, je to zelo močno sporočilo otrokom, da to ni nekaj samo za njih, nekaj manjvrednega, ampak je to življenjsko pomembno!«
Četrti model je v skladu s časom, v katerem živimo: kateheza na daljavo
»Vanjo smo bili potisnjeni spomladi, ko smo morali ostati doma in ko se nam je zdelo škoda, da bi ta verski vidik ostal samo za štirimi stenami. In hkrati, ko smo se srečali z nemočjo staršev, kako skupaj moliti. Starši so klicali: »Mi moramo obdelati to in ono, pa ne znamo. Beremo katekizem, priročnik, pripomoček, pa ne vemo, kaj pomeni.« Takrat smo Slovenski katehetski urad in kateheti vskočili in oblikovali sporočila, gradiva za pomoč. Omenila bi tudi veliko podporo rubrike Bim bam bom na Radiu Ognjišče, kjer smo lahko sodelovali in skušali poslušalce spomniti, kako živeti po evangeliju. Po veliki noči pa smo skušali spodbuditi katehete, da bi dali katehezirancem, s katerimi so bili lahko v stiku, še malo več vsebine. Priporočljivo in dragoceno je zlasti tisto gradivo, ki je bilo osredotočeno na oblikovanje družinskega molitvenega življenja. To je bilo skoncentrirano na nedeljsko bogoslužje, da bi si ob nedeljah pa le vzeli eno urico ne samo za ogled sv. maše prek spleta, ampak bi se o tem tudi med sabo pogovarjali.«
(Mateja) »Moti me, da ni osnovnega temelja, da bi bilo čimveč poudarka na samospoznanju, da Bog je. Na tem se potem lahko gradijo vse lepe kateheze, vsi Jezusovi nauki. Ljudje so včasih odpadli od vere, ker se jim ni dalo hoditi v cerkev, ker jim je preveč dobro …, sedaj pa tudi krstov in pogrebov ni več, ker ljudje zares ne verjamejo, da Bog sploh obstaja.
»Einstein je dejal: »Bog je tako očiten, da ga lahko vidi vsak in je tako zelo skrit, da ga ne more videti nihče.« Hkrati pa govorimo tudi o naši volji. Ga želimo ali ne želimo odkriti? Ljudje Ga želimo odkriti, ko smo v stiski, zadregi. Naš svet se mi zdi tak, da se človek čuti vsemogočnega, vsevednega, in je zato po mojem mnenju, naj mi oprostijo tisti poslušalci, ki trpijo za koronavirusom, koronavirus obdobje Božje milosti. Ko spoznamo, kako majhna zadevica, ki je ne moremo niti videti s prostim očesom, blokira vse človeštvo. Če ta majhna stvar zmore blokirati vse človeštvo, kako velik je šele Bog, da vse človeštvo še vedno ohranja v njegovem razvoju, obstoju, v naravi, vsepovsod. Razlaga o tem, a Bog je ali ga ni, je po mojem občutku Sizifovo delo. Ko se pogovarjamo o katehezi, predpostavljamo, da starši, ki pošiljajo svoje otroke h katehezi, hodimo k bogoslužju in že takrat, ko se pokrižamo »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, s tem izpovedujemo vero v Boga, ki pa je temelj, da lahko naredim karkoli drugega v iskanju in spoznavanju Božje veličine. Če tega ni, je stvar zakomplicirana, ker ne iščemo več Božje veličine, ampak iščemo sami sebe in potem se o katehezi ne moremo več pogovarjati. Hkrati pa je vera velik Božji dar, za katerega prosimo in molimo. V času, ko je Jezus živel, so prišli k njemu in rekli: »Gospod, pomagaj moji neveri. Verujem, da si Božji Sin, pomagaj moji neveri.« Jaz zelo pogosto molim to, pa sem v samostanu in sem sprejela Boga za svoj resnični temelj in kolikor mi bo pamet dala, ga ne bom zanikala nikoli. Ampak še vedno čutim, da je moja vera zelo šibka in sprašujem se, kako verujejo tisti, ki trdijo, da je njihova vera močna. Občudujem jih!«
Pred desetletji se je reklo: »Bog je!« in to se prenaša na otroke, ki se morajo tega učiti in seveda »ubogati« …
»Ko smo rekli: »Tako je in o tem se ne razpravlja« (to ni bil samo Bog, bilo je kup človeških norm, ki so veljala ali celo še veljajo), smo ljudje tako narejeni, da stvari, ki jih ne razumemo, začnemo opuščati. Sedaj žanjemo posledice tega avtoritativnega vedenja oz. naših zahtev. Kaj pa vem, mogoča je to valovanje znotraj človeškega razvoja ena taka logična naravna scena, ker če pogledamo Izraelsko ljudstvo, staro zavezo, je ves čas valovalo v tem, ko so se zatekli k Bogu, so bili Božje ljudstvo, pa je prišla generacija, rekla, imamo druge bogove, ti so močnejši … V naši civilizaciji je zelo podobno. Ko je prišel COVID-19, je to mogoče res eno tako obdobje, ko rečemo: »Ups, mogoče pa res je nekaj več!«.
Kateheti, ki se »lovite« s sodobno tehniko, ste povabljeni k digitalnemu opismenjevanju
»Pokazal se je razkorak pri katehetih, ki obvladajo vse in so prek sodobne tehnike prišli v stik s svojimi kateheziranci, in tistimi, ki smo se lovili, iskali pomoč pri vseh svojih prijateljih … Katehetski urad se trudi in smo pred projektom Emavs, ko bomo z Rokom Piskom skušali narediti digitalno opismenjevanje za katehete, ki smo jih povabili k vpisu. Še vedno velja vabilo, naj tisti kateheti, ki si želijo izobraževanja, pišejo na naš naslov, da bi čimbolj izkoristili to, kar nam je razvoj dal, to so tehnična sredstva. Ne bomo navezovali samo stika z otroki, ampak tudi s starši, ki morate potrditi, da se z vašimi otroki smemo pogovarjati. Pomembno je, da starši veste, s kom imajo otroci stik in da te stike prek medijev tudi blagoslovite s svojim dovoljenjem.«
(Jože) »Ob začetku katehetskega leta sem razmišljal, da je zelo vežno, da ko smo v nekem odnosu, da iščemo Boga. Ko smo z dijaki ali učenci pri verouku, da v tem odnosu iščemo Boga. Jaz sem tudi veren, zakaj, ne vem, gotovo zaradi staršev, pa po Božji milosti. Kako to prenesti v kontakt z drugimi? Jaz mislim, da tako, da človeka skušamo razumeti, slišati, mu pomagati rešiti težave, kakršnikoli že so.«
»Iskanje Boga je zelo zahtevna reč, poslušanje pa je še bolj zahtevno. Ko poslušamo, v sebi še ne iščemo odgovora, ampak poslušamo, kaj nam ima kdo povedati, šele potem odmevamo na njegove besede. To je iskanje. Po drugi strani pa drži: »Ne samo tisti, kdor mi pravi Gospod, Gospod, pride v Nebeško kraljestvo, ampak vsak, ki izpolni voljo mojega Očeta, ki je v Nebesih,« je rekel Jezus. Vsi smo dolžni izpolnjevati svoje dolžnosti na področju, kjer smo, to je življenje sedanjosti, življenje Božjega trenutka. Izpolnjevanje osebne dolžnosti je v prvi vrsti tudi izpolnjevanje Božje volje. Vse, kar je potem glede na gradnjo odnosa med seboj, med ljudmi, je v prvi vrsti spoštovanje. Povsod, kjer iščemo spoštovanje do drugega človeka, iščemo Božjo podobo v njem. Na tem spoštovanju moramo v naši družbi zelo veliko delati.«
Mirjam Judež