Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je na god Marijinega brezmadežnega Srca po odobritvi papeža Frančišek objavila pismo predsednikom škofovskih konferenc z naročilom naj se v lavretanske litanije vstavijo vzkliki: »Mati usmiljenja«, »Mati upanja« in »Tolažba migrantov.
Objavljamo odlomek iz navedenega pisma:
Kot romarica proti svetemu Jeruzalemu, da bi uživala v neločljivem občestvu s Kristusom, svojim Ženinom in Odrešenikom, Cerkev stopa po poteh zgodovine v zaupanju Vanjo, ki je verovala Gospodovi besedi. Iz evangelija vemo, da so se namreč Jezusovi učenci od samih začetkov naučili slaviti »blagoslovljeno med ženami« in računati na njeno materinsko priprošnjo. Krščanska pobožnost je Devici Mariji, ki je privilegirana in zanesljiva pot do srečanja s Kristusom, skozi stoletja prihranila nešteto naslovov in vzklikov. Tudi v današnjem času, ki je prepreden z razlogi za negotovost in zmedenost, se Božje ljudstvo še posebno z naklonjenostjo in zaupanjem pobožno zateka k njej.
Kot razlagalec tega čutenja je papež Frančišek, ko je sprejel izražene želje, odločil, da se v obrazec litanij blažene Device Marije, ki jim pravimo »Lavretanske«, vnesejo vzkliki »Mati usmiljenja«, »Mati upanja« in »Tolažba migrantov«.
Prvi vzklik bo umeščen za »Mati Cerkve«, drugi za »Mati milosti božje«, tretji pa za »Pribežališče grešnikov«
Papeževa kateheza (24. 6.) je bila namenjena Davidovi molitvi. Sveti oče, ki je tudi tokrat imel splošno avdienco v knjižnici apostolske palače, je kot temeljno potezo Davidovega življenja izpostavil molitev. Bil je svetnik in grešnik, preganjan in preganjalec, žrtev in celo krvnik. Njegovo življenje je polno nasprotij, a molitev je bila vedno navzoča: molil je tako v veselju kot v krivdi, tako v ljubezni kot v trpljenju. In k temu smo povabljeni tudi mi.
Svetopisemski odlomek
Ljubim te, Gospod, moja moč,
Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj;
moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje.
Zares, ti mi prižigaš svetilko, o Gospod;
moj Bog mi razsvetljuje temo.
Bog, ki me z močjo opasuje
in mi daje pot popolnosti.
(Ps 18,2-3.29.33)
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Na naši poti katehez o molitvi, danes srečamo kralja Davida. Že kot deček je Božji ljubljenec, izbran za edinstveno poslanstvo, ki bo imelo osrednjo vlogo v zgodovini Božjega ljudstva in naše vere. V evangelijih je Jezus večkrat imenovan »Davidov sin«. Kakor on se je namreč rodil v Betlehemu. Iz Davidovega potomstva bo v skladu s prerokbami prišel Mesija: Kralj, ki je popolnoma »po Božjem srcu«, v popolni pokorščini Očetu, katerega delovanje zvesto uresniči njegov načrt zveličanja (glej KKC 2579).
Davidova zgodba se začne na gričih okoli Betlehema, kjer pase čredo očeta Jeseja. Je še deček, zadnji od mnogih bratov. Tako da, ko pride prerok Samuel, da bi po Božjem naročilu poiskal novega kralja, se skorajda zdi, da je oče pozabil na najmlajšega sina (glej 1 Sam 16,1-13). Delal je zunaj: predstavljamo si ga kot prijatelja vetra, zvokov narave, sončnih žarkov. V tolažbo svoji duši ima samo eno družbo: citre. V dolgih dneh samote rad igra in poje svojemu Bogu. Tudi s fračo se je igral.
David je torej predvsem pastir: človek, ki skrbi za živali, ki jih brani pred nenadno nevarnostjo, ki poskrbi za njihovo hrano. Ko bo David po Božji volji moral skrbeti za ljudstvo, ne bo opravljal zelo drugačnih dejanj, v primerjavi s temi. Zato se v Svetem pismu tudi pogosto pojavlja podoba pastirja. Tudi Jezus se poimenuje kot »dobri pastir«, njegovo obnašanje je drugačno od najemnikovega. On dá svoje življenje za ovce, jih vodi, vsako pozna po imenu (glej Jn 10,11-18).
Iz svojega prvega poklica se je David veliko naučil. Ko mu bo prerok Natan očital njegov velik greh (glej 2 Sam 12,1-15), bo David takoj spoznal, da je bil slab pastir, da je moža oropal edine ovce, ki jo je ljubil, da ni bil več ponižen služabnik, ampak bolan od oblasti, divji lovec, ki ubija in pleni.
Druga značilna poteza, ki je navzoča v Davidovi poklicanosti, je njegov pesniški duh. Iz te male opazke sklepamo, da David ni bil nek prostaški človek, kakor se pogosto lahko zgodi posameznikom, ki so prisiljeni dolgo živeti v družbeni osami. Nasprotno, je rahločutna oseba, ki ljubi glasbo in petje. Citre ga bodo vedno spremljale: včasih bo k Bogu dvigni slavilno pesem (glej 2 Sam 6,16), spet drugič bo izrazil tožbo ali pa izpovedal svoj greh (glej Ps 51,3).
Svet, ki se kaže njegovim očem, ni nek nem prizor: njegov pogled za razvozlanimi stvarmi vidi največjo skrivnost. Molitev izvira ravno od tu: iz prepričanja, da življenje ni nekaj, kar nas doleti, ampak je presunljiva skrivnost, ki v nas izzove poezijo, glasbo, hvaležnost, hvalnico ali pa tožbo, prošnjo. Ko osebi manjka poetična dimenzija, ko ji manjka poezija, njena duša šepa. Izročilo zato želi, da je David velik avtor psalmov. Na začetku nam pogosto prinašajo izrecno sklicevanje na kralja Izraela in na nekatere bolj ali manj plemenite dogodke njegovega življenja.
David ima torej sanje: da bi bil dober pastir. Včasih mu bo uspelo biti na ravni te naloge, spet drugič malo manj. Kar pa je v okviru zgodovine zveličanja pomembno, je to, da je bil prerokba nekega drugega Kralja, katerega on samo napoveduje in predhaja.
Poglejmo Davida: svetnik in grešnik, preganjanec in preganjalec, žrtev in celo krvnik. Gre za nasprotje. A David je bil vse to skupaj. Tudi mi v svojem življenju pogosto zaznavamo nasprotujoče si poteze. V življenju vsi ljudje pogosto grešijo zaradi nedoslednosti. Obstaja samo ena rdeča nit v Davidovem življenju, ki daje enotnost vsemu, kar se zgodi: njegova molitev. To je glas, ki nikoli ne ugasne. David svetnik – moli, David grešnik – moli, David žrtev – moli, tudi David krvnik – moli. To je rdeča nit njegovega življenja. Človek molitve. To je glas, ki nikoli ne utihne: naj prevzame tone velikega veselja ali pa zven tožbe, vedno je ista molitev, samo melodija se spremeni. In na ta način nas David uči v celoti vstopiti v dialog z Bogom: tako veselje kot krivda, tako ljubezen kot trpljenje, tako prijateljstvo kakor bolezen. Vse lahko postane beseda, namenjena Njemu, ki nas vedno posluša.
David, ki je poznal osamljenost, v resnici ni bil nikoli sam. In navsezadnje je to moč molitve pri vseh tistih, ki ji dajo prostor v svojem življenju. Molitev ti daje plemenitost in David je plemenit, ker moli. Je krvnik, ki moli, se pokesa in z molitvijo se vrne plemenitost. Molitev nam daje plemenitost. Zmožna je zagotoviti odnos z Bogom, ki je resnični tovariš na človekovi poti sredi tisočih življenjski nadlog, tako dobrih kot slabih, a vedno z molitvijo. »Hvala, Gospod. Bojim se, Gospod. Pomagaj mi, Gospod. Odpusti mi, Gospod.« Davidovo zaupanje je bilo tako veliko, da ko je bil preganjan in je moral bežati, ni dopustil, da bi ga kdo brani. »Če me moj Bog na ta način ponižuje, On vé.« Plemenitost molitve nas namreč pušča v Božjih rokah. V tistih rokah, ki so ranjene od ljubezni in so edine varne roke, ki jih imamo.
Vir: https://portal.pridi.com/2020/06/24/katehezapapeza-franciska-davidova-molitev/
(foto: Pixabay)
V zadnjem tednu se je število okužb na koronavirus v Sloveniji znova povečalo in večkrat preseglo deset; skoraj neopazno sta umrla še dva bolnika. V državah jugovzhodno od nas govorijo o drugem valu epidemije, ki pljuska prek meje tudi k nam. Vzporedno s koronavirusom se pri nas nevarno razrašča virus sovraštva, ki ga v izdatni meri širijo mediji, politiki, kulturni ustvarjalci, predstavniki tako imenovane civilne družbe … čakajoči na stolčke, ki so jih zapustili, misleč, da so izdelani po meri njihove zadnje plati, a jih niso počakali, kot so pričakovali.
Pravila glede varovanja pred okužbo s covid- 19 so jasna: umivanje in razkuževanje rok, vzdrževanje varnostne razdalje, zlasti do tistih, ki kašljajo ali kihajo, uporaba maske, v primeru slabega počutja je priporočena osamitev, posvetovanje z zdravnikom … skratka odgovorno ravnanje z mislijo na lastno zdravje in zdravje drugih, ki jih srečujemo. Tudi za opravljanje različnih dejavnosti obstajajo navodila, ki se jih je treba držati … Na mestu je ravnanje po zdravi pameti. Kaj pa zaščitni ukrepi proti virusu sovraštva?
Epidemija novega koronavirusa nas je prisilila, da smo se ustavili.
Virus sovraštva nam ni tuj. Lahko bi šli desetletja nazaj, a ostanimo pri razmerah, v katerih smo se znašli po zadnjih volitvah. V začetku junija 2018 je Marjan Šarec zapisal »Janez Janša živi v preteklosti, nas pa zanima prihodnost in priložnost za naše otroke. Čas je za novo generacijo!« In nastopila je vlada nove generacije. Škoda, da so jo postavili na temeljih sovraštva oziroma izključevanja četrtine volivcev, ki so odločali o tem, kdo naj vodi našo državo. Medtem, ko so nadaljevali z izključevanjem, se je vlada sesedla sama vase …
V pričakovanju novih volitev in priseganju na izključevanje so se nekateri ušteli v svojih načrtih. Drugi so dali prednost dialogu. Celo Šarec, ki je sestopil, vsaj na videz ni zavrnil možnosti dialoga, a šele okrog leta 2040 … morda! Ko se je pokazalo, da je možna drugačna koalicija, je virus sovraštva izbruhnil z nezadržno močjo. Ta drugačna koalicija, ki jo je oblikoval Janez Janša, naj bi bila po besedah Šarčevih »koalicija sovraštva«, čeprav je k dialogu povabil vse. Mnogi so vztrajali pri izključevanju.
V tedniku, ki mu sovraštvo ni tuje, so pred koncem februarja med drugim zapisali: »V petek, 28. februarja ob 17. uri, bo od sedeža stranke SMC do sedeža stranke DeSUS potekal javni shod proti koaliciji sovraštva. Pričetek protesta bo torej na Beethovnovi ulici 2. Organizatorji sporočajo, da politika stranke SDS temelji na sovraštvu: do soljudi, okolja in kulture.« Tako se je zgodil prvi petkov shod že štirinajst dni pred prisego Janševe vlade. Od takrat naprej tisti, ki pravijo, da so organizirali shod proti sovraštvu, kričijo: Smrt janšizmu! Ubi Janšu!.
Po štirih mesecih lahko rečemo, da toliko sovraštva, kot ga danes premoremo v slovenskem prostoru, ne pomnimo. Kako se mu zoperstaviti? Kako pred okužbo s sovraštvom obvarovati najmlajše? Kako se vrniti h kulturi dialoga?
Tudi ko gre za virus sovraštva, sta pomembna higiena in razkuževanje, a ne toliko rok kot duha in srca. Potrebno je vzdrževanje varnostne razdalje do tistih, ki hujskajo, ponavljajo laži, širijo polresnice. Potrebne so maske za oči in ušesa, za zaščito pred sovražnimi komentarji, twiti in podobno …
Epidemija novega koronavirusa nas je prisilila, da smo se ustavili. Da smo razmišljali tudi o tem, kaj je zares pomembno v življenju, kakšen vrednostni sistem imamo, kaj so temeljne vrednote naše družbe. Vse to nam lahko koristi pri varovanju pred širjenjem virusa sovraštva, ki ne prinaša svobode ampak vojno.
To kar gledamo zdaj, ni množica na Kongresnem trgu ob branju majniške deklaracije, ne množica, ki se je zbirala na Roški, ne množica, ki je šla na volišča ob plebiscitu, ne množica, ki hoče živeti v samostojni, svobodni in demokratični državi …
Ta množica je žejna krvi, denarja, ta množica je žejna oblasti …
TONE GORJUP
Vir: https://radio.ognjisce.si/sl/227/komentarji/31709/s-higieno-ust-proti-virusu-sovrastva.htm
Vlado Janeza Janše zapustil minister za notranje zadeve | (foto: Rok Mihevc, ARO)
ALEŠ HOJS ZAPUŠČA NOTRANJE MINISTRSTVO
»Težko me boste prepričali, da ne gre za politično policijo, da ne gre za to, da policija ni v službi državljanov, ampak v službi globoke države,« je na današnji novinarski konferenci dejal minister za notranje zadeve Aleš Hojs in javnosti sporočil, da je nepreklicno odstopil s položaja. Gre za odziv na dogajanje, povezano s kriminalističnimi preiskavami nabav zaščitne opreme, zaradi katerih so danes pridržali ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. Hojs je prepričan, da je del policije osredotočen na rušenje vlade, sam pri depolitizaciji policije nima moči.
Potem ko smo izvedeli, da na 11-ih lokacijah potekajo hišne preiskave, med drugim na na zavodu za blagovne rezerve in ministrstvu za gospodarstvo, se je zdelo, da ne gre za nič posebnega, preiskav je bilo že mnogo. A notranji minister Aleš Hojs je prepričan, da ne gre za čisto običajne preiskave. »Menim, da je to, kar se dogaja danes, politično motivirano delo, gre za politične postopke, v tej zvezi sprejemam “politično odgovornost”.«
Zato je premierju Janezu Janši danes že ponudil svoj odstop. V odstopni izjavi je med drugim zapisal, da se je ob nastopu zavezal k priprave zakonodaje o tujcih in ureditvi razmer na policiji, ki je s svojo požrtvovalnostjo in izjemnimi napori pomembno prispevala k zajezitvi epidemije. In nadaljuje: »Žal del tega varnostnega sistema, posebej kriminalistična policija in nacionalni preiskovalni urad že vrsto let ne sledi pričakovanjem vseh nas državljanov pri preganjanju in zajezitvi organiziranega kriminala. Tako še vedno ni nobenih premikov pri preiskavi oprane milijarde za iranske teroriste, izbranci globoke države javno razglašajo, da nikoli ne bodo procesirani in več kot očitno je, da ta del policije zavestno sodeluje v ščitenju kriminala politično pravih posameznikov in pod krinko preganjanja kriminala v spregi z izbranimi mediji zastrašuje, ovaja in drugače preganja posameznike, ki jim politično niso pogodu.« Tako Aleš Hojs v odstopni izjavi, kjer tudi ocenjuje, da je udbovsko partijska struktura tako močno zasidrana v sistem, da sam ob obstoječih pristojnostih ne more nič, če povemo na enostaven način. Na novinarski konferenci je to stališče takole osvetlil. »Ne morem pa pristati na to, da očitno v naši državi policijo bolj kot direktor ali kot nekdo drug, ki bi jo moral, torej vsa struktura znotraj policije, usmerja tednik Mladina, usmerjajo tožilci, ki so se v preteklosti že izkazali kot tisti, ki pretežno vodijo postopke proti politično neprimernim osebam – torej zoper desnico,« je dejal. Po njegovih besedah gre očitno tudi v tem primeru zgolj za eno in edino željo: »diskreditirati nas ministre, predsednika vlade in doseči to, kar si nekateri neizmerno želijo, padec te koalicije in ohranitev vseh privilegijev, ki jim jih je – vključno s stranko SD – leta in leta dajala levosredinska koalicija, v kateri je stranka SD vedno sodelovala«.
Hojs je poudaril, da sam za preiskave ni vedel, »očitno pa so za preiskave vedeli na tedniku Mladina«, v katerem so pred nekaj dnevi objavili obširno ovadbo zoper Počivalška, in sicer dovolj natančno, kar pomeni, da so vedeli, kaj se v policiji pripravlja. Prav tako pa je danes na portalu Necenzurirano zelo natančen opis, kako naj bi te preiskave tekle in kdo naj bi jih usmerjal, je dodal Hojs.
Odhaja tudi generalni direktor Anton Travner, ki je bil danes – zanimivo- ravno na dopustu, ko so potekale preiskave. O dogajanju in pridržanju ministra Počivalška je Hojsa obvestil namestnik šefa policije Jože Senica. »Kot minister se nikoli nisem vpletal v delo policije, v smislu koga, kdaj in zakaj preiskovati. Moje stališče je vedno bilo, da je treba v tej državi narediti red za vse, torej da je treba kazniva dejanja preganjati,« je dejal. Ob tem pa, kot je dodal, ne more mimo dejstva, da imamo celo vrsto založenih kazenskih postopkov, zadev v predalih na tožilstvu in sodiščih. Zato je od direktorja policije zahteval, da izvede notranji nadzor nad delom NPU, direktorju policije pa dal po zamenjavi direktorja NPU jasno vedeti, da se s to njegovo odločitvijo strinja.
Da imajo preiskovalci dvojna merila, je na Facebooku zapisal tudi predsednik vlade Janez Janša.
Komentar uredništva portala Domovina.je: »Današnja odstopa sta se zgodila nepričakovano. V veliki meri sta pokazala nemoč notranjega ministra, da bi s sistemskimi reformami pripomogel k nepolitičnosti dela preiskovalnih organov. Povezanost s posameznimi politiki in strankami je namreč ob vsem curljanju, povezanosti s posameznimi novinarji in celotnimi mediji opazna vsakomur.
Aretacija gospodarskega ministra je hkrati tudi prva večja prelomnica, ki bo močno vplivala na delo vlade in stranko SMC. Gre tudi za prvi večji uspeh napadov na vlado, ki se dogajajo že od prvega dne njenega nastopa. Glede na napovedi, da se podoben scenarij obeta tudi ministru za obrambo, bi veljalo strniti vrste in se lotiti tudi sistemskih reform.
Vladi dogajanje namreč daje predvsem jasen signal, da je skrajni čas, da se loti sistemskih reform za demokratizacijo slovenskega pravosodja. Na potrebo po tem namreč že leta opozarjajo vodilni slovenski pravniki.« TANJA DOMINKO
Vir: https://radio.ognjisce.si/sl/227/novice/31711/ale-hojs-zapu-a-notranje-ministrstvo.htm
»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes praznujemo zavetnika Rima, sveta apostola Petra in Pavla. Poseben dar je, da se dobimo in molimo tukaj, blizu kraja, kjer je Peter umrl kot mučenec in je pokopan.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnji praznik svetih apostolov Petra in Pavla.
Danes pa današnje bogoslužje spominja na dogodek, ki je povsem drugačen. Pripoveduje namreč, da je bil več let prej Peter rešen pred smrtjo. Prijeli so ga in nahajal se je v ječi in Cerkev, ki je bala za njegovo življenje, je neprestano zanj molila. Tedaj se je spustil angel in ga rešil iz ječe (prim. Apd 12,1-11). Pa tudi leta za tem, ko je bil Peter jetnik v Rimu, je Cerkev prav gotovo molila. Ob tej priložnosti pa njegovo življenje ni bilo obvarovano. Kako to, da je najprej bil osvobojen iz preizkušnje, potem pa ne?
V Petrovem življenju je namreč prehojena pot, ki lahko osvetli pot našega življenja. Gospod mu je dal veliko milosti in ga je rešil pred zlom. Tudi z nami dela tako. Ali bolje, mi pogosto gremo k Njemu v trenutkih potreb in prosimo za pomoč. Toda Bog vidi veliko dlje in nas vabi, da gremo onkraj in ne iščemo samo njegovih darov, temveč iščemo Njega, ki je Gospod vseh darov, da mu ne izročamo samo problemov, ampak mu izročimo življenje. Tako nam končno lahko da še večjo milost, to, da podarimo življenje. Da, podariti življenje, najpomembnejše v življenju je torej narediti iz življenja dar. To pa velja za vse: za starše do otrok, za otroke do starih staršev in tukaj mi pridejo na misel ostareli, ki so jih družine zapustile, kakor – si dovolim reči – bi bili škartirana roba. In drama današnjih dni je ravno ta osamljenost ostarelih. Življenje otrok in vnukov ni več dar za ostarele. Postati dar za tistega, ki je poročen in za tistega, ki je posvečen. Velja povsod: doma, na delu in do vsakega, ki je ob nas. Bog želi, da rastemo v daru. Samo tako postajamo odrasli. Mi odraščamo, če se podarjamo drugim. Poglejmo sv. Petra. Ni postal junak zaradi tega, ker je bil rešen iz ječe, ampak ker je dal življenje tukaj. Njegov dar je spremenil kraj usmrtitev v kraj upanja, na katerem se nahajamo.
Poglejte, kaj je za prositi Boga. Ne samo milost trenutka, temveč milost življenja. Današnji evangelij nam predstavi dialog, ki je Petru spremenil življenje. Slišal je Jezusa, da je vprašal: »Kdo sem jaz zate?« In je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« In Jezus: »Blagor ti, Simon, Jonov sin« (prim. Mt 16,16-17). Jezus mu reče, da je blažen, ali dobesedno srečen. Srečen si, ker si to izrekel. Opazimo, da je Jezus rekel: »Blagor ti« Petru, ker mu je ta rekel: »Ti si živi Bog.« Katera je torej skrivnost blaženega življenja, katera je skrivnost srečnega življenja? Prepoznati Jezusa, torej Jezusa kot živega Boga in ne kot neki kip. Zato ni tako pomembno vedeti, da je Jezus velikan zgodovine, ni toliko pomembno, da cenimo to, kar je rekel ali počel. Velja namreč to, katero mesto mu dam v svojem življenju, katero mesto dam Jezusu v svojem srcu. In ob takem trenutku je Simon slišal Jezusa reči: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev« (v. 18). Ni pa bil imenovan »skala« zato, ker je bil trden in zanesljiv človek. Ne, naredil bo veliko napak, in med drugim ni bil tako zanesljiv, naredil je veliko napak, saj je prišel celo do tega, da je zatajil Učitelja. Je pa izbral, da bo gradil življenje na Jezusu, Skali in ne kot pravi besedilo na »mesu in krvi«, torej na samem sebi, na svojih sposobnostih, ampak na Jezusu (prim. v. 17), ki je Skala. Jezus je skala, na kateri je Simon postal skala. Enako lahko rečemo tudi za apostola Pavla, ki se je popolnoma podaril za evangelij, in je vse drugo imel za smeti, da bi si pridobil Kristusa.
Danes pred apostoloma se lahko vprašamo: »In jaz, kako sem si zasnoval življenje? Mislim samo na trenutne potrebe ali pa mislim, da je moja resnična potreba Jezus, ki bo iz mene napravil dar? Na čem gradim življenje, na svojih sposobnostih ali na živem Bogu?«
Marija, ki se je vsa izročila Bogu, naj nam pomaga postaviti ga za osnovo vsakega dne. Ona naj torej posreduje za nas, da bomo lahko z Božjo pomočjo, iz svojega življenja naredili dar.
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan