Božja beseda za nedeljo, 28. februarja 2021
2. postna nedelja (leto B)
»Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu« (Mr 9,3)
Abraham opravi daritev v veri in upanju
Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 22,1-2.9.10-13.15-18)
Tiste dni je Bog preskušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!«
Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil drva. Potem je Abraham stegnil svojo roko in zgrabil nož, da bi zaklal svojega sina. Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« In je rekel: »Ne steguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina.
Gospodov angel je drugič poklical Abrahama iz nebes in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govorí Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslôvil in silno namnóžil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«
Psalm 116
Odpev: »Hôdil bom pred Gospodom v deželi živih.«
Veroval sem v Gospoda,
tudi ko sem govóril: »Zelo sem nesrečen.«
Dragocena je v očeh Gospodovih
smrt njegovih zvestih.
Odpev: »Hôdil bom pred Gospodom v deželi živih.«
O Gospod, zares sem tvoj služabnik,
tvoj služabnik sem, sin tvoje dékle.
Moje vezi si raztrgal, zato ti bom daroval zahvalno daritev,
klical bom ime Gospodovo.
Odpev: »Hôdil bom pred Gospodom v deželi živih.«
Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil
pred vsem njegovim ljudstvom,
v dvorih Gospodove hiše,
v tvoji sredi, Jeruzalem.
Odpev: »Hôdil bom pred Gospodom v deželi živih.«
2. berilo
Bog svojemu Sinu ni prizanesel
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,31-34)
Bratje in sestre, če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podáril? Kdo bo obtoževal Božje izvóljence? Bog, ki opravičuje? Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je vstal od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?
Vrstica pred evangelijem
Očetov glas se je zaslišal iz svetlega oblaka: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.
Evangelij
Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,2-10)
Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
Ker si poslušal moj glas…
Bog prosi Abrahama, da mu daruje svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubi, Izaka in ga v deželi Morija daruje v žgalno daritev na gori, ki mu bo pokazana. Absurd! Sin obljube, dolgo pričakovani, edina 100 % gotovost, da je Gospod zvest in da ni pozabil na svoje besede, ki jih je Abrahamu izrekel davno nazaj, naj bi sedaj bil darovan. Zakaj?
Ker je Bog želel Abrahamu podariti še veliko več, je potreboval njegovo prazno naročje. Potreboval je, da se odlepi od posedovanja daru, ki ga je prejel in razširi svoje naročje zato, da bi lahko prejel še več. Če Abraham ne bi bil pripravljen poslušati Gospodovega glasu in darovati Izaka, bi ga Bog enako ljubil, mu enako stal ob strani in enako blagoslavljal. Mu pa ne bi mogel podariti vsega tega, kar mu je v svoji ljubezni želel. Za ta, večji dar, je bil potreben korak izpuščanja v goli veri, kajti edino tako se v človeškem srcu razširi prostor za Boga. Odpre se naročje in srce.
Abraham je to zmogel, zato je Gospod njegovo prazno naročje napolnil s še večjimi darovi: “Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.”
Ko nas Gospod vabi v korak, ki je daljši od naših nog, je to samo zato, da bi nam podaril še veliko večje darove. Spoštuje in ne odmakne svoje zaveze, ko tega ne upamo storiti ter se neskončno veseli, ko zaupamo in na Besedo storimo golo dejanje vere. Takrat je kakor bi odprli avtocesto za Njegove milosti, ki so številnejše od zvezd na nebu in peska na morski obali.
Dar, ki nam ga v svoji veličini želi podariti Oče danes, je neprecenljiv. Je, kakor piše apostol Pavel Rimljanom, njegov lastni Sin, kateremu ni prizanesel.
Kako silna in neustavljiva je ta ljubezen! Če torej Oče ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse, pomeni, da nam z Njim želi tudi vse podariti! Zanj smo že Božji izvoljenci, katerim ni poslal Sina, da bi jih obsodil, temveč rešil. Kdo bo torej obtoževal Božje izvoljence? Mar nimamo na desnici Očeta največjega in najodličnejšega zagovornika?
Da bi res živeli to veliko Resnico, moramo tudi sami velikokrat v življenju iz svojega naročja izpustiti svoje “edince”, svoje “ljubljenčke”, svojo misel, idejo ali načrt, na katerega smo se ljubosumno navezali ter razpreti dlani, da bi sprejeli veliko več – dar sinovstva in hčerinstva.
In šele takrat, ko to zares zaživimo, postajamo pred podoba spremenjenja na gori. Ko imamo v sebi dovolj prostora, da sprejmemo dar Sina in vcepljenost vanj, pričnejo naši obrazi in oblačila sijati. S svojim stilom in okusom, s katerim živimo občestvo z Njim in med seboj, oznanjamo, kje je naša dopolnitev.
Na gori sta se prikazala Mojzes in Elija, postava in preroki ter Kristus, ki je dopolnitev obojega. Peter bi najraje obdržal vse tri, vendar mu Jezus pokaže drugo pot. Naša naloga ni več življenje iz postave in prerokov, kajti čas se je že dopolnil in Mojzes in Elija sta izginila. Sedaj smo poklicani, da zaživimo občestvo s Sinom, to novost krsta, v katerem nas usposablja za služabnike Duha, za služabnike nove zaveze, služabnike občestva in pričevalce, da sta Bog in človek ponovno eno.
Z gore smo torej poklicani sestopiti zedinjeni v Kristusu ter kot bratje in sestre novega občestva vstopiti v “dolino”, ki še vedno čaka prav takih pričevalcev spremenjenja!
Vir: Bom vrgla mreže (Anja Kastelic), foto: Unsplash, obj.: M. B.
Za video klikni: https://youtu.be/Urn-GntgN30
ali na Vimeo: https://vimeo.com/324365731
Spremenjenje
Jezus sklene, da pokaže Petru, Jakobu in Janezu predokus svoje slave, ki jo bo imel po vstajenju, da bi jih opogumil, ko mu bodo sledili na križevem potu. Ko se povzpne na visoko goro in se potopi v molitev, tedaj se spremeni spričo njih. Njegovo obličje, vsa njegova oseba, vse njegovo telo izžareva silovito luč. Trije učenci so prestrašeni, medtem ko jih obda oblak z neba in zasliši se glas z neba kakor pri krstu v Jordanu. Očetov glas: »Ta je moj Sin. Poslušajte ga!« Sporočilo učencem in tudi nam je naslednje: »Poslušajte ga!« Tega ne pozabimo! Jezusova pot nas vedno vodi v srečo. Sredi tega pride križ, preizkušnje, a na koncu… nas vedno pelje v srečo. Jezus nas ne vara. Obljubil nam je srečo in nam jo bo dal, če gremo po njegovi poti.
Po korakih Besede pripravil don Ferruccio, prevod BojanM
OZNANILA
Godovi ta teden: v torek Neža Praška, klarisa, opatinja, v sredo Kunigunda, kraljica, v četrtek Kazimir, poljski kraljevič, petek je prvi v marcu, sobota prav tako, nedelja je tretja postna, godujeta Perpetua in Felicita, mučenki.
Svete maše med tednom bodo vse darovane zvečer ob 18h, jutranja nedeljska maša bo ponovno ob 7h, druga s prenosom preko spletne strani ostane do nadaljnjega ob 9h. Še vedno je potrebno upoštevati navodila (omejitev zbiranja do deset, razkuževanje rok, nošenje zaščitnih mask, medsebojna razdalja 1,5 m tako v cerkvi kakor pred cerkvijo). Po prenosu svete maše ste povabljeni k prejemu obhajila v cerkvi do 10,30 (na pet minut).
Na prvi petek bom ves dopoldan na razpolago za obisk bolnikov in ostarelih po domovih. Poskrbite za obisk duhovnika in prejem obhajila!
V petek po maši bo izpostavljeno Najsvetejše in molitev križevega pota. Priložnost za sveto spoved bo v petek pol ure pred mašo in v času molitve križevega pota. V soboto po maši bo prav tako izpostavljeno Najsvetejše za skupno in osebno molitev. Vmes bo priložnost za prejem zakramenta svete spovedi.
Verouk bo še vedno potekal na daljavo (preko elektronske pošte). Na spletni strani župnije je vsakokrat (že v soboto zvečer) kar nekaj gradiva za nedeljsko bogoslužje in druženje ob družinski mizi..
Prihodnjo nedeljo bo »ofer« mesečno darovanje za cerkev. Na razpolago so tudi položnice… Nesite jih tistim, ki še ne morejo v cerkev. Spomladi nas čaka kar velik zalogaj: ureditev in asfaltiranje (preplastitev) dvorišča okrog cerkve. Tudi »sponzorjev« se ne branimo!
SVETE MAŠE
PO 1 . 3. 18,00: + Rozalija Luznar, 30. dan
TO 2. 3.18,00: + Slava Bonča, 30. dan
SR 3. 3. 18,00: ++ Starši Novoselič in Šušnjar
ČE 4. 3. 18,00: ++ Krnišnikovi, Visoko
PE 5. 3. 18,00: + Marjan Rozmarič
SO 6. 3. 18,00: + Jože Tušek, 21. obl.
NE 7. 3. 7,00: Za župljane
9,00:+ Franc Debeljak, Kožuhov, Kovski vrh
Družinsko molitveno bogoslužje
Kateheza (pripravila Milena Svetlin)
Slikovna predstavitev – Jezusova spremenitev (sličice)
Križev pot za otroke (pripravila s. Ana Šuštar)
Mlade ponovno vabimo k postni akciji Resničnost je lepša. Posebnost tokratne akcije smo zapakirali v besedni igri off-line in under-line.
Mladim želimo pomagati odkriti lepoto notranjega duhovnega in čustvenega sveta, ki jim je velikokrat neznan. Preko petih korakov bomo prehodili post.
Več o akciji na https://forms.gle/3jv3SABr5rfx7EM97, kjer so odprte prijave za zoom srečanja ali dostop do materialov.
Pastoralni delavci lahko na isti povezave pridobite dostop do materialov in z njimi obogatite srečanje svoje skupine mladih.
Primož Erjavec, Škofijski odbor za mlade Koper
Začutili smo, da potreba po mnoštvu predmetov ni resnična, temveč je utvara.
Branko Cestnik. FOTO: Tatjana Splichal.
V več komedijah romunsko-francoskega avtorja Eugčna Ionesca pride do pojava zasičenosti s predmeti. V komediji Stoli se proti koncu predstave ves oder napolni s praznimi stoli. Več je praznih stolov, bolj sta glavna junaka srečna.
V komediji Novi podnajemnik je ves oder poln pohištva, celo ulica in mesto se zabašeta z omarami. V groteskni komediji Amadej se množijo gobe. V Plešasti pevki, najbolj znanem Ionescovem komadu, sicer ni namnoženih stvari, so pa namnožene besede, vzkliki, grgranje, ki ustvarijo en sam hrup.
Ionesco, ki velja za ustanovitelja t. i. »gledališča absurda« in je eno prvih imen avantgardne umetnosti 20. stoletja, je v mladosti hotel postati pravoslavni menih. Nato se je poročil, a zanimanje za mistiko ni popustilo.
Sam je povedal, da ga je kdaj navdihoval sv. Janez od Križa. Kar se seveda zdi nenavadno: kaj bi lahko imel Janez od Križa z odštekanim gledališčem? Ampak prav množenje predmetov, ki ga je Ionesco rad prikazoval na odru, ima nekaj z mistiko.
Sam Ionesco je razložil: »Ko je beseda prazna, je tudi duh zdelan. Takrat v svetu, polnem materije, ni navzočnosti. ‘Preveč’ postane ‘ne dovolj’ in predmeti predstavljalo uresničeno samoto ter zmago neduhovnih sil.«
Podobno misel najdemo pri ruskem filozofu Nikolaju Berdjajevu, ki pravi: »Samota ‘jaza’ se kaže s predmetom in ni mogoča razen v svetu predmetov.«
Vidimo, kako sta napredna umetnost in filozofija že v sredini prejšnjega stoletja uvideli, kakšna bo »duhovna« vloga predmetov, stvari, izdelkov v porabniški družbi. Obkrožali nas bodo, basali se bomo z njimi, vedno več jih bomo hoteli imeti, odmetavali jih bomo, ustvarjali bomo gore smeti.
Zakaj? Zato, ker bo treba nekako ubežati »samoti jaza«, nekako bo treba zamaskirati tesnobo, ki je nastala po zmagi materializma nad duhovnostjo, dodajmo, po »smrti Boga«.
Toda pravkar prihajamo iz nove izkušnje na fronti duh proti materiji. Zaprtje trgovin, razne karantene, razne omejitve so med drugim pokazale, da se da preživeti brez norega tekanja za predmeti po trgovinah.
Človek zmore brez neznosnega basanja in kopičenja stvari. Začutili smo, da potreba po mnoštvu predmetov ni resnična, temveč je utvara.
Kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, če bo epidemija zajezena? Bomo zato, ker smo bili nekaj mesecev brez trgovin, noreli z nakupovalnimi vozički z dvojno hitrostjo? Se nam bo zgodil scenarij iz Ionescovega gledališča absurda in nas bodo novokupljeni predmeti preplastili?
Ali pa bomo ujeli trenutek modrosti, ki nam ga ta čas ponuja? Bomo namesto s predmeti našli stik s svojim jazom?
Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (09/2021).
Dragi bratje duhovniki, dragi Frančiškovi bratje, varuhi romarskega svetišča Marije Pomagaj, dragi bratje in sestre. Iskreno vas pozdravljam na Brezjah, pri Mariji Pomagaj. V mislih mi zvenijo besede, ki jih je pokojni nadškof Alojzij Šuštar – lani smo se spominjali 100-letnice njegovega rojstva – tolikokrat povedal prav tukaj na Brezjah. Z vero v srcu in v glasu je zagotavljal romarjem: »Marija je pomagala, Marija pomaga in Marija bo pomagala.«
V istem spoznanju in prepričanju smo tudi mi priromali na Brezje, k Mariji. Nekateri smo tukaj, pred milostno Marijino podobo, drugi ste z nami in z njo povezani preko sodobnih sredstev komunikacije, vsi pa smo eno samo občestvo, ena sama družina verujočih, ki smo se zatekli k Mariji Pomagaj, ker še nikdar ni bilo slišati, da bi ona koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, njene pomoči prosil in se njeni priprošnji priporočal.
Prišli smo na Brezje, da bi po Mariji povedali njenemu Sinu, Jezusu Kristusu, da potrebujemo odrešenika. Sami smo preslabotni, da bi bili gospodarji vsega v svojem življenju. To spoznanje boli, obenem pa tudi osvobaja. Boli, ker smo ljudje že od raja naprej v nenehni skušnjavi, da imamo vse v svojih rokah, da smo gospodarji na svojem, da obvladamo svoje življenje v vseh njegovih odtenkih. Pa tudi osvobaja, ker spoznanje naše slabotnosti ne vodi v temo, ne vodi v neuspeh, če le s svojo krhkostjo in ranljivostjo pridemo pred Gospoda Jezusa. Zanj je prerok Izaija napovedal, da je »bil zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega … Gospod je naložil nanj krivdo nas vseh« (Iz 53,3-4.6).
Zato prihajamo k njemu z velikim upanjem in zaupanjem. K njemu prihajamo v postnem času, ko ob njegovem zgledu in po njegovem usmiljenju skušamo prenoviti svoje življenje. V tem času premišljujemo postaje njegovega križevega pota. Kako je padal! Če pozorno opazujemo upodobitve njegovih padcev, bomo videli, da je padal vedno nižje vedno globlje. Prvi padec je bil samo na kolena. Pri drugem padcu se je moral opreti tudi na roke. Pri tretjem je šlo do konca, do tal, z obrazom na zemljo.
Vsem nam so ti padci poznani. Ne iz upodobitev Jezusovega križevega pota in iz premišljevanja njegovega trpljenja. Ne. V teh padcih se prepoznam jaz, se prepoznamo mi vsi. Ne samo tisti, ki so se morali in se morajo boriti z alkoholom in njihovi domači. Vsak izmed nas ima šibka področja v življenju, pozna klance, ki so strmi in je korak na njih strašno naporen. In na teh klancih pada. Pri tem padanju doživlja resničnost latinske modrosti: Abyssus Abyssum Invocat – brezno kliče breznu. Vzete so iz 42. psalma in opisujejo stisko molilca. Večinoma te besede razumemo v smislu, da vsak greh rodi nov greh; da človek, ki pade, pa ne vstane, ne bo obležal tam, kamor je padel, ampak bo zgrmel še globlje.
Ima pa možnost vstati. Ko premišljujem Jezusove padce na njegovi kalvarijski poti, me vedno znova prešine vprašanje: Zakaj ni obležal? Zakaj se je vedno znova dvignil, si ponovno naložil smrtno breme na ramena in nadaljeval pot? Saj je vendar vedel, da ga na vrhu ne čaka postelja, ampak pribitost in smrt. Kljub temu je vstajal, ker je vedel, da je na koncu te poti odrešenje.
To upanje mora vedno znova dvigati tudi vsakega izmed nas. Dvigati nas mora iz padcev v naše slabosti in tudi naše grehe. Pri vsakem so drugačni, čeprav se na zunaj zdijo tako zelo podobni. In vsak se mora po padcu dvigniti in nadaljevati pot do vrha, do odrešenja. Jezus je šel pred nami, da bi nam dal pogum. On obložen, kakor pravi Izaija, z našimi boleznimi, z našimi bolečinami, s krivdo nas vseh. Mi pa stopamo za njim, obloženi s svojimi boleznimi, s svojimi bolečinami in vsak s svojo krivdo. V njem pa je rešitev, v njem smo bili odrešeni in kako osvobajajoče je, če se mu prepustimo, da nas more rešiti.
Kako spodbudno zveni Božja beseda iz ust preroka Ezekiela: »Če se brezbožni odvrne od vseh svojih potov, ki jih je storil, spolnjuje vse moje zakone in dela, kar je prav in pravično, bo gotovo živel in ne bo umrl. Nobena njegovih hudobij, ki jih je zakrivil, se mu ne bo vračunala; zaradi svoje pravičnosti, ki jo je vršil, naj živi« (Ezk 18,21-22). Bog nam obljublja življenje, dragi bratje in sestre, zato se z vsem zaupanjem obrnimo k njemu in se mu zahvaljujmo, ker sprejema nase vso našo krivdo, da bi mi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Ob Jezusu pa na njegovem križevem potu srečamo še veliko drugih ljudi. Eni se naslajajo nad njegovo zunanjostjo, ker »ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,« pravi Izaija (Iz 53,2-3). Drugi pa so ga spremljali s sočutjem, z jokom in bolečino. Lajšali so mu njegovo trpljenje in mu pomagali nositi njegovo breme.
Tudi ob nas so bili in so ljudje; eni in drugi: tisti, ki kažejo s prstom in varljivo govorijo – prav v duhu današnjega evangelija (prim. Iz 58,9), in tisti, ki jih boli naša bolečina in jočejo nad našim trpljenjem. Jezus nam daje dragocen zgled. Zdi se, kot da se za tiste, ki se naslajajo nad njim, niti ne zmeni. Po drugi strani pa ne spregleda nobenega pogleda, nobene geste in nobenega dejanja tistih, ki z njim sočustvujejo: kako je pozoren do svoje matere, hvaležen Simonu in Veroniki, poln tolažbe za Jeruzalemske žene.
Jezus nas tukaj uči novih odnosov. V njem živo vidimo, da v trpljenju ni zgrbljen sam vase in neobčutljiv za vse, kar se dogaja okoli njega. Pač pa ne namenja posebne pozornosti tistim, ki divjajo v sovraštvu in na ta način sovraštvo ne more vstopiti vanj. Hvaležno in pozorno pa sprejema vse, kar mu ljudje dobrega storijo. Ne samo, da so se v njegovo dušo zarisali obrazi teh ljudi, tudi on je njim podaril svoje obličje – Veroniki na čudežen način, odtisnjeno na potni prt, s katerim mu je obrisala obraz, drugim v duše, da ga niso nikoli več pozabili. Tisti trenutki poti z njim so zaznamovali vse njihovo življenje.
Skupna pot skozi trpljenje, skozi padce in vstajanje, vse do rešitve in osvoboditve je tudi med nami in tistimi, ki so hodili z nami, vzpostavila nove odnose. Te odnose moramo skrbno varovati, saj so nekaj najdragocenejšega, kar se more roditi na poti iz pekla zasvojenosti: nov človek in novi odnosi do ljudi okoli njega, ker se je na tej poti prečistilo dostojanstvo vsakega posameznika, predvsem pa smo pred alkohol ali druge substance, ki so nam prej pomenile vse, postavili ljudi – sebe in tiste okoli nas. Ti postanejo pomembnejši od vsega.
Na koncu se želim zahvaliti tudi Slovenski Karitas in vsem drugim organizacijam, ki so se ji pridružile pri organizaciji postne akcije 40 dni brez alkohola. S tem ozaveščajo vse, tiste, ki imajo težave z alkoholom, tiste, ki zaradi tega trpijo in tudi vse ostale, ki se s tem tako ali drugače srečujemo v življenju, da je vsak izmed nas na potezi, da se odnos do pitja alkohola spremeni.
Ko pomislimo na Karitas, nam najprej pride na misel denarna in materialna pomoč potrebnim. Ta akcija in naše današnje srečanje pa nam govorita, da pomoči niso potrebni samo tisti, ki so materialno prikrajšani, pač pa tudi tisti, ki ostajajo lačni v medsebojnih odnosih, v različnih zasvojenostih in v neštetih oblikah, v katerih zbledi ali celo ugasne človekovo dostojanstvo.
Zato tudi prosim Marijo Pomagaj, ki je v Kani opazila stisko in materinsko poskrbela zanjo, naj tudi vsem sodelavcem Karitas da pozorno oko in ljubeče srce, da bodo znali odkrivati stiske, pa tudi da bodo našli poti do reševanja vseh teh stisk.
Marija Pomagaj, prosi za nas.
Msgr. Stanislav Zore, Ljubljanski nadškof metropolit