Župnija Poljane nad Škofjo Loko je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Škofja Loka nadškofije Ljubljana. Farna cerkev sv. Martina, delo arhitekta Gregorja Mačka je bila med drugo svetovno vojno močno poškodovana zaradi miniranja, kasneje pa do konca porušena. Čez desetletja so na novi lokaciji začeli graditi novo cerkveno stavbo v modernem slogu.
Pod Martinovim plaščem – glasilo župnije Poljane
Video: župnijska cerkev Svetega Martina
−—————————————————————————————————————————————
Novice iz naše župnije
Velikonočna procesija 2017
VELIKI ČETRTEK
CVETNA ALI OLJČNA NEDELJA
Homilija papeža Frančiška – 13. aprila 2014
Ta teden se začenja s praznično procesijo z oljčnimi vejicami: vse ljudstvo sprejme Jezusa. Otroci, mladi pojejo, slavijo Jezusa.
Ta teden gre še naprej v skrivnosti Jezusove smrti in njegovega vstajenja. Poslušali smo Gospodovo trpljenje.
Prav bo, če si zastavimo samo eno vprašanje: Kdo sem jaz? Kdo sem pred svojim Gospodom? Kdo sem pred Jezusom, ki slavno vstopa v Jeruzalem? Sem zmožen izraziti svoje veselje in ga slaviti? Ali pa ohranjam primerno razdaljo? Kdo sem pred Jezusom, ki trpi?
Slišali smo toliko imen, toliko imen. Skupina voditeljev, nekateri duhovniki, nekateri farizeji, nekateri pismouki, ki so sklenili, da ga umorijo. Čakali so na priložnost, da bi ga ujeli. Sem kakor eden izmed njih?
Slišali smo še drugo ime: Judež. 30 srebrnikov. Sem kakor Juda? Slišali smo še druga imena: učenci, ki nič ne razumejo, ki so zaspali, medtem ko je Gospod trpel. Je moje življenje zaspano? Sem kakor učenci, ki niso razumeli, kaj pomeni izdati Jezusa? Kakor drugi učenec, ki je hotel vse rešiti z mečem: sem kakor oni? Sem kakor Juda, ki hlini ljubezen in poljubi Učitelja, da bi ga izdal, da bi ga izročil? Sem izdajalec? Sem kakor tisti voditelji, ki so naglo sklicali sodišče in iskali krive priče: sli sem kakor oni? In ko tako ravnam, če to delam, ali mislim, da s tem rešujem narod?
Sem kakor Pilat? Kadar vidim, da je stvar zapletena, si umijem roke in ne zmorem sprejeti odgovornost in pustim, naj obsodijo – ali sam obsodim – ljudi?
Sem kakor tista množica, ki ni vedela, ali je na nekem verskem srečanju, na sodišču ali v cirkusu in je izbrala Barabo? Za njih je vseeno: bolj zabavno je bilo, če so ponižali Jezusa.
Sem kot vojaki, ki so pretepali Gospoda, ga pljuvali v obraz, ga zmerjali in se zabavali s tem, da so ga poniževali?
Sem kakor Cirenejec, ki se je utrujen vračal z dela, a je bil voljan pomagati Gospodu nositi križ?
Sem kakor tisti, ki so šli mimo križa in se norčevali iz Jezusa: “Tako pogumen je bil! Naj stopi s križa in bomo verovali vanj!” Norčevati se iz Jezusa…
Sem kakor tiste pogumne žene in kakor Jezusova Mama, ki so bile tam in tiho trpele?
Sem kakor Jožef, tajni učenec, ki je z ljubeznijo odnesel Jezusovo telo in ga pokopal?
Sem kakor dve Mariji, ki sta ostali pred grobom in jokali, molili?
Sem kakor dva od poglavarjev, ki sta naslednjega dne šla do Pilata in mu rekla: “Pazi, ta je rekel, da bo vstal. Da ne pride do druge prevare!” In sta zapečatila življenje, zapečatila grob, da bi zavarovala nauk, da ne bi življenje prišlo na plan?
Kje je moje srce? Komu od teh sem podoben? Naj nas to vprašanje spremlja ves ta teden.
Prvi drugi petek v Marcu : z Gregorjem Čušinom
Je najprej človek. Moški. Zdi se, da bi mu lahko nadalje k imenu in priimku pripeli … mož, nato oče šestih otrok. Za naslednje nadpomenke pa smo si po lastni 
umetniški svobodi izbrali takšen red: kristjan, igralec, dramatik, režiser, ljubitelj pravične besede, ki pa ni vselej zgolj blagozveneča in sladka. So pa so tele, ki sledijo, ujete v njegovo željo, ki jo je zapisal na svoji spletni strani, zelo blizu nečemu resnično lepemu. Pravi, da bi rad videl svoje otroke odrast, k pameti in h kruhu priti… pa da bi Bog s flomastrom šel, čez njegove, s svinčnikom narisane načrte! Ali pa da bi On še kaj boljšega in lepšega narisal…
Gregor Čušin je bil pri nas. Čeprav smo prvi petek prestavili na drugi petek v marcu, se je svete maše in pričevanja udeležilo zares lepo število obiskovalcev. Čušin je med pridigo poudaril milost, s katero smo obdarjeni, ker smemo biti pri maši, ker smemo biti skupaj … ker smo srečneži, saj verjamemo. Da Bog je. Da lahko k Njemu molimo, prosimo, se mu zahvaljujemo. Vanj verujemo in ga celo zaužijemo. Opozoril pa je, da ni prav, da ga jemljemo za samoumevnega, ampak se iz srečanja v srečanje z njim čudimo vsemu, kar nam je dano.
Zelo se ga je dotaknila podoba Kregarjevega Kristusa na triptihu poljanske oltarne freske, saj je reprodukcijo dotične slike dobil v dar od svojega pokojnega očeta. Poudaril je povezanost Kristusa s tistim, kar je bilo in s tistim, kar prihaja, poudaril, da smo skupaj z dušami, ki so leta nazaj sedele v isti klopi povezani globlje in nežneje, kot bi si sploh upali misliti.
Po sveti maši je Čušin predstavil svojo Vero levega razbojnika in nas spodbudil, da dvignemo glavo, se zazremo v svet in iz trenutka v trenutek ugotavljamo, kako je pravzaprav lep in koliko dobrih ljudi hodi po njem.
Navdušil nas je. S svojim glasom in šestimi akordi (tako je zapel v svoji pesmi) na ukuleli, predvsem pa z vedrim pogledom na svet, ki mu tako odkritosrčno, pogumno (pa tudi trmasto) kaže svoj, z Božjo roko čudovito dodelan … Čušinov kalup.
Mateja Tušek
Prvi petek v februarju 2017: Grega in Hana Strajnar
Na prvi petek v februarju, 3. februarja 2017, sta nas obiskala Grega in Hana Strajnar. Pričevala sta o izkušnji družine, ki jo zaznamuje predvsem življenje z Evelin, 7-letno hčerko, ki je zaradi kromosomske napake zelo prizadeta, a obenem tudi vedno znova preseneča …
Nova kapelica v Poljanah
Naša kapelica v Poljanah je pod streho. Pa ne samo to. Ima že grobi omet pripravljen za freske in tudi železni križ je na konici strehe. Vse delo in tudi kar nekaj materiala je bilo opravljeno prostovoljno, se pravi zastonj. Razen strehe. To je napravil streho krovec iz Selc in tudi material – škril je sam preskrbel. To pa bo potrebno plačati. Upamo, ker je res lepo opravil svoje delo, da boste tudi vi videli v tem nekaj lepega in s svojim prispevkom dodali majhen mozaiček k lepoti kapelice, ki po posvečena na 600. letnico poljanske fare v mesecu septembru 2017. Že vnaprej se vam zahvaljujemo in seveda vsem tistim, ki so že prispevali ali pa so s svojim delom pripomogli, da smo kapelico dogradili. Hvala lepa.
Iniciativni odbor za Kapelico Anton Krek
Izlet ključarjev in mežnarjev
Zadnja sobota v oktobru je že tradicionalno rezervirana za izlet mežnarjev in ključarjev, ki ga nam organizira naš župnik g. Jože. Letos smo obiskali Prekmurje. Že vsa leta nas vozi
Pavrov Marjan. Ker pa je vožnja dolga in tudi Prekmurje je najbolj oddaljen del naše domovine smo letos imeli še dodatnega šoferja, da se nam ni mudilo domov.
Šesta ura zjutraj je bila kar pravšnja za tako dolgo pot in naša prva postaja, prva kavica je bila v Tepanjih, nato pa naravnost v Odrance, kjer smo imeli sv. mašo. Cerkev v Odrancih je bila grajena prav v tistem obdobju kot naša v Poljanah. Ob gradnji pa so imeli smolo. Podrl se jim je osrednji obok. Bilo je osem žrtev, šest moških, ena žena in en otrok. Cerkev je v osnovi osmerokotnik in na vsakem od osmih stebrov je srce z imenom umrlega farana. Po pripovedovanju gospe, ki nam je opisala zgodovino gradnje njihove cerkve, jih je to še posebej združilo v skupnem delu za župnijo. Prav posebno pa so ponosni na svojega župnika Alojzija Kozarja, ki je bil, kot je napisano na spomeniku pred cerkvijo »božji služabnik, zavzet dušni pastir, odličen vzgojitelj, graditelj cerkva, pisatelj s srcem ter glasbenik s posluhom.«
Med mašo smo skupaj peli Bogu ob spremljavi orgel mariborske orglarske delavnice.
Po sv. maši pa je naš župnik poskrbel tudi za naše želodce. V bližnji gostilni Ob Črncu smo imeli dobro kosilo in se nato odpeljali do bližnjega Bukovniškega jezera, do kapele sv. Vida in studenca, ki tam izvira. Baje je ta voda dobra za oči, samo verjeti je treba. Nato smo se odpeljali še do vasi Pečarovci, kjer smo na izletniški kmetiji ogledali izdelovanje keramike ter imeli še degustacijo vina.
Za zaključek dneva pa smo obiskali še našega rojaka brata Jurija Štravsa – Hribucovega Jurija na njegovem sedanjem domu v Kančevcih. Skupaj s svojima sobratoma nam je pripravil lep sprejem in nas pogostil. Mnogi izmed nas imamo lepe spomine na bivanje v tem domu duhovnosti.
Pozna ura nas je spomnila, da je do doma še dolga pot. Pa ni bila tako dolga. Ob klepetu in tistem, kar je še ostalo je čas minil, kot bi mignil. Pot smo sklenili z aplavzom za šoferja ter zahvalo Bogu za srečno in varno vožnjo. Nasvidenje naslednje leto.
Anton Krek
