Msgr. Marcello Semeraro, apostolski administrator Albana in prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki ga bo sveti oče 28. novembra imenoval za kardinala, je imel prejšnji teden uvodni govor na slovesnosti ob začetku novega akademskega leta v Papeškem kolegiju Leona XIII.v kraju Anagni. V njem je razmišljal ob aktualnih vprašanjih, ki so predstavljena v dokumentu z naslovom »Pastoralno spreobrnjenje župnijske skupnosti v službi evangelizacijskega poslanstva Cerkve«, ki ga je Kongregacija za kler izdala julija letos.
Papeški kolegij in teološki inštitut
Papeški kolegij Leona XIII. je bogoslovno semenišče, ki je namenjeno formaciji bodočih duhovnikov s področja dežele Lacij (brez Rima), v okviru katerega deluje tudi Teološki inštitut, ki ga obiskuje okoli 250 študentov – poleg bogoslovcev tudi redovniki, redovnice in laiki.
Veliko dokumentov posvečenih župniji
Kot je poudaril škof Semeraro, je župnija nedvomno stvarnost Cerkve, brez katere si ne moremo predstavljati – tako na teološki kot tudi na pastoralni ravni –, kako bi bil lahko še oznanjen evangelij. Spomnil je, da ni naključje, da ji je Cerkev posvetila mnogo dokumentov, predvsem v pontifikatih zadnjih papežev, vse do razmišljanj papeža Frančiška v apostolski spodbudi Evangelii gaudium (Veselje evangelija).
Spremembe v času pandemije
Po besedah prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov gre za »pastoralno spreobrnjenje«, ki je nakazano že od nekdaj, vendar pa mora danes nedvomno računati z »nečim, kar je novo, neznano, nepredvidljivo, razlog za bolečino in trpljenje, hkrati pa verjetno prinaša tudi nekakšno “skrivnostno milost”«. Pri tem je msgr. Semeraro podal konkretne primere in spomnil, kako je vsesplošna karantena oz. pandemija kot taka spremenila tudi nekatere vidike odnosa vernikov z župnijskimi skupnostmi, katerim pripadajo. Poleg milosti je tako potrebno omeniti tudi »nekakšno utrujenost zaradi prevelikega števila dejavnosti. Ob tem smo se prav tako zavedali, da je naš predlog kateheze za mlade premalo trden,« je še poudaril ter spomnil, da so se v tem času »najstniki hitro zaprli vase«. Poleg tega smo bili prav tako priče temu, kako se je v trenutku razblinilo zavedanje o zapovedi glede udeležbe pri sveti maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih.
Kam gredo naše župnije danes?
Ob vprašanju, kam gredo naše župnije danes, je msgr. Semeraro izpostavil razliko med t.i. »teritorijem« in »bivalnim okoljem« župnije. Pri tem je navedel 16. točko Navodila Kongregacije za kler, ki govori o preseganju pastorale, ki deluje izključno znotraj teritorialnih meja župnije. Pogosto so namreč prav župljani tisti, ki ne razumejo več tega načina, za katerega se zdi, da je bolj zaznamovan z nostalgijo po preteklosti kakor pa da bi ga navdihovala smelost za prihodnost«.
Opustiti vodilo »Vedno se je delalo tako«
Druga značilnost, o kateri je spregovoril slavnostni govornik, pa je dejstvo, da »župnijske skupnosti sestavljajo verniki, ki v skladu z izkušnjo svoje vere sprejemajo odločitve, ki niso enake za vse, tudi glede bistvenih razsežnosti verskega življenja«. Navodilo Kongregacije za kler poudari, da župnija ni več, »kakor v preteklosti«, prvenstveni primarni kraj združevanja in družabnega življenja, hkrati pa spodbuja »k iskanju drugačnih oblik bližine in povezanosti. To pa ni še eno breme, ki bi si ga morali naložiti, temveč izziv, ki naj bi ga sprejeli z navdušenjem.« V tej spodbudi lahko vidimo papeževo vztrajno povabilo k zavedanju, da »pastorala v misijonarskem smislu zahteva, da opustimo lagodno pastoralno vodilo, ki pravi: “Vedno se je delalo tako.” (Evangelii gaudium, 33).«
Župnija mora imeti nekatere značilnosti svetišč
Škof Albana je prav tako spomnil na del dokumenta, ki pravi, da je »župnija vključujoča« tedaj, kadar ima nekatere značilnosti svetišč: ne toliko zaradi pobožnosti, ki jih v njih gojijo, ampak zaradi resnično in dejansko »izpostavljenih misijonarjev«, znanih po gostoljubju, molitvenem življenju in tišini, ki poživlja duha, pa tudi po obhajanju zakramenta sprave in po pozornosti do ubogih.
Omogočiti oseben odnos do Gospoda in Njegove Besede
Župnije se morajo prav tako vedno bolj približati t.i. »mistiki bratstva«, ki je tako ljuba papežu Frančišku. Po besedah msgr. Semerara je evangelizacijska skupnost tista, »ki zna izbrati pravo držo: biti v službi vere ter vsem, ki želijo, omogočiti oseben in kolikor je mogoče neodvisen (to je odrasel) odnos do Gospoda in do njegove Besede.»
Župnije naj bodo vedno bolj misijonarske
Ob koncu svojega razmišljanja je apostolski administrator Albana zbrane povabil k prizadevanju za to, da bi »naše župnijske skupnosti postajale vedno bolj misijonarske«. Poudaril je, da to zadeva vsakega izmed nas, brez izjeme in da morajo naše skupnosti razločevati to, kaj danes, v stanju diaspore, v katerem se nahajamo, »Duh pravi Cerkvam« – da se ne bi omejili na češčenje pepela »krščanstva«, ki je že v razvalinah, ampak bi si prizadevali, da bi ohranjali živ ogenj evangelija. Tisti ogenj, ki zaneti gorečnost za »krščanstvo odprtih oči«, ki more razsvetliti pot, ki vodi k predlogu, ki bo na nivoju našega današnjega človeštva, katerega smo poklicani ljubiti in mu služiti.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican News
Obj.: M. B.