Od praznika hvaležnosti za pridelano do jesenskega pusta.
FOTO: Tatjana Splichal.
Martinovo (tudi martinje, šmarčico, sumarčico), 11. november, ko jesen že v vsej polnosti zamenja rodovitno poletje, je še pred desetletji za vse, katerih delo je bilo kakorkoli povezano z naravo, pomenilo predvsem zaključek in obračun gospodarskega leta.
V sodobnosti pa ta dan povezujemo predvsem z obilno in posebno hrano in pijačo ter z množičnimi zabavami, katerih že obvezni del so pogosto tudi prave dramske predstave spreminjanja mošta v vino.
Čas za poplačilo opravljenega dela in praznovanje
V preteklosti so živinorejci in vinogradniki v začetku novembra poplačevali dolgove in dajatve, iztekale so se delovne pogodbe in najemi, ljudje so z mislimi na prihodnost obenem že sklepali tudi nove delovne dogovore.
V ospredju je bil pregled, kakšno gospodarsko leto zaključujejo in kakšno letino jim je narava (s človekovim posredovanjem) podarila. Kakršnokoli je že bilo, za pridelano in podarjeno je sledila zahvala ne le vsem pomočnikom, delavcem in rokam, ki so k pridelkom prispevale, ampak tudi in predvsem vsemu tistemu, česar človek ne nadzoruje in od česar je v svojih prizadevanjih odvisen – s čimer je povezan in del česar je.
Po premisleku o minulem in načrtih za prihodnost pa je martinovo tudi v preteklosti vendarle bilo čas veselja, proslavljanja in zabav – predvsem tistih, ki so se veselili opravljenega dela in pridelka. Na območjih, kjer je namesto vinogradništva (ali ob njem) prevladovala živinoreja in z njo povezano pastirstvo, so denimo proslavljali predvsem pastirji, ki so od svojih delodajalcev takrat dobili tudi letno poplačilo.
Tam, kjer so še desetletja po drugi svetovni vojni živino pasli tudi otroci, so ti v zahvalo za opravljeno delo od gospodinj prejeli posebne hlebčke kruha, »martinčke«. Nanje še danes spominjajo posamezni kruhi, denimo kruh Martinc, ki jih v tem času pečejo nekatere slovenske pekarne. V Istri so okoli martinovega lahko začeli pobirati oljke.
Sv. Martina so si za svojega zavetnika med drugimi izbrali mlinarji, sodarji, krojači, tkalci, rokavičarji, klobučarji, krtačarji. Zaradi z njim povezane legende in atributov pa tudi konjeniki in jezdeci, vojaki in orožarji, reveži in berači.
Ob sv. Martinu so bili sploh v krajih, ki so bili pod njegovim zavetništvom (npr. Martjanci, Šmartno, Šmartin, Martin, Martinjak idr.), vse od srednjega veka pogosti tudi sejmi, od katerih je bil zlasti znan prašičji sejem v Proseku na tržaškem Krasu.
Blagoslov vina na martinovanju v Šmartnem. FOTO: Damijan Simčič – ZOSO Photography.
Krst ali blagoslov?
Z razvojem zabav »za druge« martinovo zato še danes ostaja jesenski pust, kot ga je zaradi povezav z veseljačenji literatura rada poimenovala že v preteklosti. Pustovalska ob martinovanjih danes namreč nista le bogata in raznolika gastronomska ponudba ter vsesplošna zabava, ampak je pogosto tak tudi scenarij prireditev.
Sploh od 70. let prejšnjega stoletja so po zgledih iz sosednjih držav na martinovanjih namreč vse pogostejša postajala različna pustnim maskiranjem podobna kostumiranja in uprizarjanja, kako se mošt »spreminja« v vino.
V škofa (sv. Martina) ali duhovnika preoblečen moški »krsti« mošt in ga s tem »spremeni« v vino. Ob tem je zanimivo, da je še pred desetletji marsikje veljalo, da je »krščeno« vino izključno tisto, ki je mešano z vodo, saj je že stoletja (blagoslovljena) voda tisti ritualni pripomoček, s katerim nekdo postane član krščanskega občestva.
Ne krst, ampak blagoslavljanje vina pa so v preteklosti poznali po številnih slovenskih cerkvah predvsem na sv. Janeza Evangelista, šentjanževo (27. decembra). Takšno blagoslovljeno vino je dobilo ime šentjanževec.
Do naslednje vinske letine so ga kot boljše vino hranili za posebne priložnosti, povezane z različnimi obredi prehoda in s poslavljanji. Pili so ga ob prehodu iz samskosti v zakonski stan, pa tudi pred odhodi na služenje vojaškega roka in ob poslavljanju od delodajalca oziroma ob zapuščanju gostilniških družb in omizij.
FOTO: Unsplash.
Zgledi iz preteklosti
V sodobnosti so po Sloveniji organizirana številna martinovanja na območjih z bogato vinogradniško tradicijo, kot sta denimo Maribor in Ptuj ter območja Dolenjske, Vipavske doline, Krasa, Goriških brd in druga. Kot del sodobne vinske, gastronomske in predvsem zabaviščne ponudbe pa jih ponujajo bolj ali manj povsod. Marsikdaj so to prava tekmovanja v (turističnih) drugačnostih in nenavadnostih.
Eno takšnih martinovanj je denimo v rovih pod starim Kranjem, ki so jih zgradili med 2. svetovno vojno kot zaklonišče. Tam že več kot desetletje organizirajo Vinsko pot, na kateri svoje letine predstavljajo vinarji iz celotne Slovenije, ob gastronomsko-veselični zabavi pa se predstavljajo tudi posamezne slovenske turistične destinacije.
Martinovanja so tako že desetletja še ena v nizu številnih prireditev, ki sicer sledijo koledarskemu ciklu, a se predvsem utrjujejo kot način promocije in prodaje. Pri tem lahko več ali manj vključujejo tudi regionalne zglede iz preteklosti.
Tako denimo v Medani in Šmartnem v Goriških brdih lokalni gostinci in vinarji kot obrobne estetizirane dodatke celotnega dogajanja še vedno uporabljajo »martince« in »šperonce« ali »tarcent«.
»Martinc« je večje jabolko z zabodenimi vejicami brina, rožmarina, lovora, sivke in pelina, ki so ga še po drugi svetovni vojni briški vinogradniki na večer pred martinovim položili na vinsko stiskalnico ali sod in ob tem svetega Martina prosili, naj vino očisti in obvaruje ter zagotovi pridelek tudi prihodnje leto. »Šperonc« ali »tarcent« pa je iz trinajstih členov vinske trte (kolikor je črk v prošnji »Martin, varuj ga«) sestavljen rožni venec, ki so ga obesili na pipo na sodu, preden so iz njega začeli točiti mlado vino. Čeprav se je njuna funkcija iz verske priprošnje danes marsikje spremenila predvsem v okrasno, pa tudi v simboliziranje regionalne identitete, tovrstne navezave na preteklost s svojo vsebino dokazujejo, da niti zabava, še manj pa pridelek tudi danes nista nekaj samoumevnega.
Avtorici prispevka sta etnologinji dr. Mateja Habinc in dr. Boža Grafenauer.