V Katoliški cerkvi 11. novembra praznujemo god sv. Martina, škofa v Toursu v Franciji.
Življenjepis
Martin se je rodil leta 316 ali 317 po Kr. v rimski provinci Panoniji, na ozemlju današnje Madžarske. Oče je bil rimski vojak in je svojemu sinu dal ime Martinus, kar v prevodu pomeni mali Mars, v čast bogu vojne Marsu. Še kot otrok je prišel v Pavio, kamor je bil prestavljen njegov oče, in je tam odrasel. V Paviji je Martin zaprosil za sprejem v krščanstvo, toda kot sin vojaškega veterana je imel življenjsko kariero že začrtano. Pri 15. letih ga je oče prisilil, da je dal vojaško prisego, ker je izgubil potrpljenje zaradi sinovega odpora do vojaške službe in njegove nagnjenosti h krščanskemu meniškemu življenju. Tako se je Martin začel pripravljati na vojaško kariero in hkrati na prejem krsta. Krst je prejel za veliko noč leta 339, ko je služboval v garniziji v Amiensu. Po krstu je Martin ostal v vojaški službi še 20 let, ki jih je preživel kot pravi kristjan in dober vojaški tovariš.
Pri štiridesetih se je odločil, da bo zapustil vojsko in oživil svoj mladostni projekt: postati menih. Odšel je v Poitiers k svojemu prijatelju Hilariju, ki je bil izvoljen za škofa. Ta ga je postavil za eksorcista, kar sicer ni bila posebej priljubljena služba, vendar je Martinu dala možnost, da se je izobrazil v teologiji pod vodstvom tega velikega škofa, ki ga je Cerkev priznala za cerkvenega učitelja. Neke noči je Martin sanjal, da mora spreobrniti svoje starše, zato je odšel v Panonijo in spreobrnil svojo mater, pri očetu pa ni imel uspeha. V panonski provinci je prevladoval arianizem, zato je moral kmalu zapustiti deželo. Odšel je v Milano, nato v Ligurijo in na otok Gallinaro, naposled pa se je vrnil v Poitiers, kjer ga je škof Hilarij znova z veseljem sprejel, ga posvetil v diakona in nato v duhovnika. Hilarij je v bližini Poitiersa imel vilo, kamor se je Martin umaknil in postal menih. Kmalu so se mu pridružili učenci, s katerimi je evangeliziral okoliške prebivalce. Tako je nastal samostan v Ligugèju, najstarejši znani samostan v Evropi.
Martin je v Ligugèju ostal približno deset let, dokler kristjani iz Toursa niso bili poklicani, da izvolijo novega škofa. Meščani so ga hoteli izvoliti za škofa, vendar se je izvolitvi upiral, zato so ga ti z zvijačo zvabili iz njegovega samostana in privedli v Tours ter izvolili za škofa z aklamacijo. Martin se izvolitvi ni mogel upreti, zato je bil domnevno 4. julija 371 posvečen za škofa v Toursu. Škofovsko službo je opravljal 26 let. Bil je dejaven škof in energičen razširjevalec vere. Gorečnost za vero in strastno zavzemanje za pravičnost sta ga pripeljali do tega, da je postal misijonar med pogani, zaščitnik zatiranih in razsodnik v sporih med verniki, cesarskimi uradniki in samimi cesarji. Toda za evangelizacijo so bili potrebni dobro pripravljeni duhovniki. Zato je Martin v Marmoutieru ustanovil to, kar bi lahko imenovali prvo središče za vzgojo duhovnikov v Galiji.
Med obiskom v podeželski župniji Condate, kamor je pozno jeseni 397 odšel mirit sprto duhovščino, so mu moči pošle in zbolel je za mrzlico. Umrl je 8. novembra 397. Njegovo truplo so po Loari z ladjo prepeljali nazaj v Tours in ga pokopali v skromen grob, kjer je kmalu zrasla velika bazilika. Baziliki, ki je zrasla v Toursu v čast Martinu, se je pozneje pridružil samostan, kamor je frankovsko in merovinško plemstvo pošiljalo vzgajat in izobraževat svoje otroke. God sv. Martina obeležujemo 11. novembra.
Praznik sv. Martina
Po nekaterih deželah je god sv. Martina povezan z ljudskim praznikom, imenovanim praznik sv. Martina, martinovanje, Martinstag ali Martinmas. Izročilo izvira iz Francije, v 16. stoletju pa se je razširilo tudi v Nemčijo in pozneje v Skandinavijo ter baltske države. Martinovo ima dva pomena: po kmetijskem koledarju zaznamuje konec dela na polju, po časovnem koledarju pa naravni začetek zimskega časa.
Od poznega 4. stoletja pa do poznega srednjega veka se je po večjem delu zahodne Evrope z Martinovim začelo obdobje postenja, ki je trajalo 40 dni in se je zato imenovalo Quadragesima Sancti Martini (štiridesetdnevnica sv. Martina). To obdobje je bilo v cerkvenem koledarju kasneje skrajšano in imenovano advent (prihod) in zaznamuje obdobje pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa na božični praznik.
Čeprav sv. Martin nima posebne povezave z gojenjem trte, se mu po izročilu vendarle pripisuje pomembna vloga pri širjenju vinogradništva po tourinški regiji. Od tod tudi povezovanje praznika tega svetnika z zorenjem mladega vina.