Kateheza: Pot blagrovod posvetnega življenja k življenju po Bogu
Papež Frančišek je katehezo med splošno avdienco, ki je potekala v knjižnici apostolske palače, namenil še zadnjemu, osmemu, blagru: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Spomnil je, da moramo biti zvesti ponižni poti blagrov, saj le-ta vodi k temu, da smo Kristusovi in ne od sveta.
Na začetku kateheze je bil prebran naslednji odlomek iz Matejevega evangelija (Mt 5,10-12): »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Z današnjo avdienco zaključujemo pot o evangeljskih blagrih. Kakor smo slišali, je v zadnjem oznanjeno eshatološko veselje tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani.
Ta blagor napoveduje isto srečo kot prejšnji: nebeško kraljestvo pripada tistim, ki so preganjani, tako kot ubogim v duhu; tako razumemo, da smo prišli na konec celovite poti, ki je bila razjasnjena v predhodnih napovedih.
Uboštvo v duhu, jok, krotkost, žeja po svetosti, usmiljenje, očiščenje srca in dela miru lahko vodijo k preganjanju zaradi Kristusa, vendar pa je to preganjanje na koncu razlog za veselje in veliko plačilo v nebesih. Pot blagrov je velikonočna pot, ki vodi od posvetnega življenja k življenju po Bogu; od življenja, ki ga vodi meso – to je egoizem – k tistemu, ki ga vodi Duh.
Svet s svojimi maliki, kompromisi ter prioritetami ne more odobravati tovrstnega življenja. »Strukture greha«, ki jih pogosto ustvarja človeška miselnost, in so tuje Duhu resnice, ki ga svet ne more prejeti (prim. Jn 14,17), ne morejo drugega kot zavračati uboštvo ali krotkost ali čistost ter označiti življenje po evangeliju za napako in problem, torej kot nekaj, kaj je potrebno potisniti na rob. Tako misli svet: ti so idealisti ali fanatiki … Tako mislijo oni.
Če svet živi v funkciji denarja, vsakdo, ki kaže, da se lahko življenje uresniči v daru in odpovedi, postane moteč za sistem pohlepnosti. Ta beseda »moteč«, je ključna, saj že sámo krščansko pričevanje, ki je v dobro mnogih, ki mu sledijo, moti tiste, ki imajo posvetno miselnost. Doživljajo ga kot grajo. Ko se pojavi svetost in se pokaže življenje Božjih otrok, je v tisti lepoti nekaj motečega in kliče, da zavzamemo stališče: ali se pustimo dati pod vprašaj in se odpremo dobremu ali pa zavrnemo tisto luč in zakrknemo srce, tudi vse do nasprotovanja in zagrizenosti (pim. Mdr 2,14-15). To je nenavadno … pozornost vzbuja dejstvo, kako v preganjanju mučencev raste sovraštvo vse do zagrizenosti. Če samo pogledamo preganjanja evropskih diktatur v prejšnjem stoletju: kako pride do zagrizenosti proti kristjanom, proti krščanskemu pričevanju ter proti junaškosti kristjanov.
Vendar pa to kaže, da je drama preganjanja tudi kraj osvoboditve od suženjstva uspehu, prevzetnosti ter kompromisom sveta. Česa se veseli tisti, ki ga je svet zavrgel zaradi Kristusa? Veseli se, da je našel nekaj, kar je vredno več kot ves svet. Kajti: »Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mr 8,36) Kakšna korist je pri tem?
Z bolečino se spominjamo, da je v tem trenutku veliko kristjanov, ki trpijo preganjanje na različnih področjih po svetu; upati in moliti moramo, da se bo njihova stiska čim prej končala. Veliko jih je: današnjih mučencev je več kot mučencev v prvih stoletjih. Izrazimo tem bratom in sestram svojo bližino: smo eno samo telo in ti kristjani so krvaveči udje Kristusovega telesa, ki je Cerkev.
Vendar pa moramo biti tudi pozorni, da ne bi tega blagra brali s takšnega vidika, da bi mislili, da smo žrtve in bi pomilovali same sebe. Preziranje ljudi namreč ni vedno sopomenka za preganjanje: prav malo za tem Jezus reče, da so kristjani »sol zemlje« ter posvari pred nevarnostjo, da bi »izgubili okus«, saj sicer sol »ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo« (Mt 5,13). Obstaja torej tudi prezir, za katerega smo krivi mi, kadar izgubimo okus po Kristusu in evangeliju.
Potrebno je biti zvesti ponižni poti blagrov, saj le-ta vodi k temu, da smo Kristusovi in ne od sveta. Velja spomniti na pot sv. Pavla: ko je mislil, da je pravičen, je bil pravzaprav preganjalec; ko pa je spoznal, da je preganjalec, je postal človek ljubezni, ki je z veseljem soočal trpljenje zaradi preganjanja, ki ga je doživljal (prim. Kol 1,24).
Izključitev in preganjanje, če nam Bog podeli milost, nas naredita za podobne križanemu Kristusu; ker nas pridružita njegovemu trpljenju, sta izraz novega življenja. To življenje je življenje samega Kristusa, ki je bil zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja »zaničevan in zavržen od ljudi« (prim. Iz 53,3; Apd 8,30-35). Če sprejmemo njegovega Duha, nas to lahko vodi k temu, da imamo v srcu toliko ljubezni, da podarimo življenje za svet ne da bi sklepali kompromise z njegovimi prevarami ter sprejmemo njegovo zavračanje.
Kompromisi s svetom so nevarni: kristjan je vedno skušan, da bi sklepal kompromise s svetom, s posvetnim duhom. Zavračati kompromise in iti po poti Jezusa Kristusa – to je pot nebeškega kraljestva, največje veselje, resnična sreča. V preganjanjih je vedno Jezusova prisotnost tista, ki nas spremlja. Jezusova prisotnost nas tolaži in moč Svetega Duha nam pomaga iti naprej. Ne izgubimo poguma, kadar dosledno življenje po evangeliju priteguje preganjanje ljudi: Sveti Duh je tisti, ki nas podpira na tej poti.