Po molitvi in blagoslovu je sveti oče Frančišek spomnil, da bomo 2. februarja obhajali praznik Jezusovega darovanja v templju, ko sta Simeon in Ana, oba ostarela, a navdihnjena po Svetem Duhu, prepoznala Jezusa kot Mesija.
Da ne bi bili ostareli pozabljeni, je papež Frančišek ustanovil Svetovni dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo v vsej Cerkvi obhajali na četrto nedeljo v juliju, torej v bližini praznika sv. Joahima in Ane. Sveti oče je po opoldanski molitvi spomnil, da 31. januarja 2021 obhajamo Svetovni dan obolelih za gobavostjo.
Papež Frančišek: Starostniki in stari starši, ki obnavljajo človeštvo
Starost je milost, je poslanstvo, je poklicanost. Da starostniki ne bi ostali pozabljeni, bo Cerkev vsako četrto nedeljo v juliju obhajala svetovni dan starih staršev in ostarelih. Med opoldanskim nagovorom, 31. januarja 2021, je papež Frančišek napovedal, da bo na četrto nedeljo v juliju vsako leto Cerkev obhajala svetovni dan starih staršev in ostarelih oseb. Na starostnike sveti oče, ne da bi skrival, da tudi sam spada v tretje življenjsko obdobje, pogosto spominja ter izpostavlja njihovo nenadomestljivo vlogo v družbi in družini. So zaloga modrosti. So spomin, ki zagotavlja prihodnost.
Starost je poklicanost
»Tudi starost vsebuje milost in poslanstvo, pravo poklicanost od Gospoda. Starost je poklicanost,«je dejal papežmed katehezo, 11. marca 2015, ko je govoril o družbeni vlogi in vrednosti starostnikov. Obdobje starosti je nedvomno drugačno od prejšnjih. Nekoliko ga je tudi treba »izumljati«, kajti naše družbe niso pripravljene, ne duhovno ne moralno, da bi mu dale njegov polni pomen.
»Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana ravno za to. […] Lahko posredujemo za pričakovanja novih generacij in damo dostojanstvo spominu in preteklim žrtvam. Mlade ambiciozneže lahko spomnimo, da je življenje brez ljubezni suhoparno življenje. Prestrašenim mladim lahko rečemo, da se strah pred prihodnostjo lahko premaga. Mlade, pretirano zaljubljene vase, lahko spomnimo, da je večje veselje v dajanju kot prejemanju. Dedki in babice oblikujejo stalni zbor velikega duhovnega svetišča, kjer molitev prošnje in pesem hvalnica podpirata skupnost, ki dela in se bori na polju življenja.«
Ostareli kot zaloga modrosti vsakega naroda
Papež starostnike pogosto opredeljuje kot bogat zaklad modrosti, ki s tem, da predstavlja spomin preteklosti, zagotavlja tudi prihodnost. Kvaliteta neke družbe se kaže v njenem odnosu do ostarelih. Da današnja kultura profita ostarele osebe vztrajno prikazuje kot breme in balast, je sveti oče velikokrat opozoril.
Med splošno avdienco, 4. marca 2015, je o njihovem položaju v »kulturi odmetavanja«takole dejal: »Starostniki so zapuščeni in to ne samo v materialni nestalnosti. Zapuščeni so v egoistični nezmožnosti, da bi se sprejelo njihove meje, ki odražajo naše meje; v številnih težavah, ki jih danes morajo preseči, da bi preživeli v civilizaciji, ki jim ne dovoli, da bi sodelovali, povedali svoje, da bi bili referenčna točka v skladu s potrošnim modelom, po katerem so samo mladi lahko koristni in lahko uživajo. A ti starostniki bi morali biti za vso družbo zaloga modrosti našega naroda. S kakšno lahkoto se uspava vest, ko ni ljubezni!«
Živi del družine in skupnosti
Prebuditi je treba kolektivni čut hvaležnosti, spoštovanja, sprejemanja, da se bo starostnik čutil kot »živi del svoje skupnosti«, je sveti oče izpostavil tudi v apostolski spodbudi Amoris Leatitia, v kateri je vprašanju ostarelih posvetil celotno poglavje. »Starostniki pomagajo razumeti kontinuiteto generacij,«zapiše Frančišek. Velikokrat so ravno dedki in babice tisti, ki zagotavljajo posredovanje pomembnih vrednot na svoje vnuke. Mnogi lahko pritrdijo, da ravno starim staršem dolgujejo začetke svojega krščanskega življenja.
»Njihove besede, njihove nežnosti ali samo njihova navzočnost otrokom pomagajo spoznati, da se zgodovina ne začne z njimi, da so dediči dolge poti in da je treba spoštovati ozadje, ki je pred njimi. Tisti, ki prelomijo vezi s svojo zgodovino, bodo imeli težave pri tkanju stabilnih odnosov in spoznanju, da niso gospodarji stvarnosti. Torej, pozornost do starostnikov je v civilizaciji pomembna. Ali v civilizaciji obstaja pozornost do ostarelega? Je v njej mesto za ostarelega? Ta civilizacija bo napredovala, če bo znala spoštovati znanje, modrost ostarelih« (Amoris Leatitia, 192)
Pomanjkanje zgodovinskega spomina je po papeževih besedah velika napaka naše družbe – gre za »nezrelo miselnost«.Poznati pretekle dogodke in do njih zavzeti določen položaj je edina možnost za oblikovanje prihodnosti, ki ima smisel.»Ne more se vzgajati brez spomina. Pripovedi ostarelih so zelo dobre za otroke in mlade, saj jih povežejo z zgodovino, ki jo je živela tako družina kot skupnost kot država. Družina, ki ne spoštuje in ne skrbi za svoje stare starše, ki so njen živi spomin, je razdrobljena družina; družina, ki se spominja, pa je družina, ki ima prihodnost«(Amoris Leatitia, 193). Civilizacija, v kateri ni prostora za ostarele ali pa so ti odvrženi, ker ustvarjajo probleme, nosi s sabo »virus smrti«.
Strah v času pandemije
Ostareli so bili stalno navzoči v mislih in molitvah papeža Frančiška tudi v tem obdobju pandemije. Med jutranjo mašo, ki jo je 15. aprila 2020 daroval v kapeli Doma sv. Marte, je posebej molil ravno za njih:»Molimo danes za ostarele, predvsem za tiste, ki so izolirani ali pa so v domovih za starejše. Strah jih je, strah, da bi umrli sami. To pandemijo čutijo kot nekaj agresivnega do njih. Oni so naše korenine, naša zgodovina. Dali so nam vero, tradicijo, čut pripadnosti domovini. Molimo zanje, naj jim je Gospod blizu v tem trenutku.«
Ko te ljubkujeta dedek in babica
Skrb za lastne korenine je odgovornost vseh, predvsem pa poklicanost kristjanov. Med srečanjem z dedki in babicami, ki je 28. septembra 2014 potekalo na Trgu sv. Petra, je papežFrančišek takole povabil:
»Mi kristjani smo skupaj z vsemi ljudmi dobre volje poklicani potrpežljivo ustvarjati drugačno, bolj sprejemajočo, človeško, bolj vključujočo družbo, ki ne bo imela razloga za izločitev tistih, ki so slabotni na telesu ali umu, ampak bo uskladila svoj ‘korak’ ravno s takšno osebo. Kot kristjani in kot državljani smo poklicani z domišljijo in modrostjo zamisliti si takšne poti, ki se bodo soočile s tem izzivom. Narod, ki ne skrbi za stare starše in z njimi ne ravna lepo, je narod, ki nima prihodnosti. Zakaj nima prihodnosti? Zato, ker izgublja spomin in si tako ruje lastne korenine. Toda pozor: vi ste odgovorni, da v sebi ohranjate te korenine žive z molitvijo, branjem evangelija, deli usmiljenja. Tako bomo ostaliživa drevesa, ki tudi v starosti prinašajo sad. Najlepše v življenju družine, v našem človeškem življenju družine, je ljubkovati otroka, da te ljubkujeta dedek in babica.«
Vir: Vatican News