Naslovnica knjige duhovnika Benita Giorgetta
»Nikoli se ne sme zreducirati osebe na njeno napako,« saj je napaka »epizoda, del življenja, ne pa edino in dokončno stanje. Vsakemu je treba z ljubeznijo pomagati, da preseže svoje napake.« Tako je zapisal papež Frančišek v uvodu v knjigo z naslovom »Pojdimo na drugi breg.« (Passiamo all’altra riva). V njej duhovnik Benito Giorgetta predstavi pogovor z Luigijem Bonaventuro, nekdanjim mafijcem, ki sedaj sodeluje s sodstvom.
V vsakem od nas je drugi breg
Avtor je knjigo s podnaslovom »Preklopiti življenje? V vsakem od nas je drugi breg, ki ga je potrebno doseči« objavil na platformi Youcanprint. Gre za dejavnega duhovnika in novinarja, župnika župnije sv. Timoteja v kraju Termoli, prostovoljca v zaporu Larino in vodjo družinskega doma Iktus, kjer bivajo zaporniki, ki so na pogojnem izpustu, prestajajo kazen v zavodu odprtega tipa ali pa so zaupani socialni službi. Spremno besedo je napisal duhovnik Luigi Ciotti, ustanovitelj združenja Libera, ki se bori proti nasilju mafij po vsej Italiji. V svojem razmišljanju navaja tudi nauk papeža Frančiška, ki je »prežet s sporočilom Božjega usmiljenja« do zapornikov.
Bratski popravek: dejanje ljubezni do brata
Sveti oče v uvodu h knjigi predvsem poudari pomen »bratskega popravka« kot »dejanja ljubezni do brata«. Kot pojasni, to ne pomeni »počutiti se superiornega ali boljšega, ampak priskočiti na pomoč in pomagati drugemu, da premaga svoje težave, položiti svojo ramo pod njegovo težavo, ker je v tistem trenutku šibek, krhek in če ni tvoje rame, se bo zrušil.« Poleg tega je dodal, da »popravljati (correggere) pomeni “držati skupaj” (reggere con): ne očitati drugim njihovih grehov, ampak jim jih s tem, da postanemo bližnji, pomagamo premagati, in tako skupaj hodimo naproti ozdravitvi ali njenemu začetku.« Po besedah svetega očeta bo »drugi ozdravel, ker je začutil tvojo ljubezen in je zahrepenel po tem, da bi ljubil.« Še več, »če pustimo drugega v njegovi napaki, ne da bi ga popravili, postanemo soodgovorni; če mu ne pomagamo, je to enako kot opustitev pomoči;« kakor tisti, ki so priča prometni nesreči in gredo mimo, ne da bi se ustavili.
Ljubiti, trpeti, moliti za drugega
Papež je nadalje zapisal, da se »človek včasih skoraj boji, da bi ga krivični okužil.« Namesto tega pa »se moram zanj zanimati, poskrbeti zanj in storiti vse, kar je v moji moči, da ga rešim.« Ob odgovoru na vprašanje, kako to storiti, sveti oče našteje vrsto praktičnih in konkretnih odgovorov, kakor je značilno za njegov pastoralni slog. »Najprej mu moram dati, kar potrebuje. Takoj. Ga iskreno ljubiti in potem trpeti zaradi njegovih grehov.« Zanj pa je potrebno tudi moliti, ker »z molitvijo postanem roka Boga nad njim, znamenje njegove očetovske skrbi preko moje navzočnosti. Vse drugo bo storil Sveti Duh.«
Ne gledati zviška
Po papeževih besedah je »potrebno narediti prvi korak,« medtem ko je »graje vredno, če nekdo gleda na drugega zviška.« In »to se konkretno kaže v izkušnji« intervjuvanca, ki je »s svojo pogumno in tvegano odločitvijo postal seme upanja, posejano v brazde družbe, ki se ukvarja izključno s svojimi zadevami in svojimi tisočerimi obveznostmi ter se ne ozira na to, kar je zares pomembno. Vendar pa gre tudi za seme, ki je bilo posejano v deželah, ki jih je rana mafije najbolj prizadela. Tako kot vsako seme, ki ga zalije dež in vzklije, se lahko tudi pričevanje mafijca ukorenini v vesti in občutljivosti tistih, ki si želijo družbe, v kateri je prostor za človekove pravice, zakonitost in dostojanstvo vseh, zlasti najšibkejših, najbolj ranljivih, zavrženih in odrinjenih na rob družbe.«
Žarek svetlobe in novega upanja
Hkrati so »Bonaventurovi odgovori-pričevanje bogata predstavitev nemirnega življenja osebe, ki je zato, ker je bila indoktrinirana in pogreznjena v mafijo, delovala kriminalno; vendar pa gre tudi za žarek svetlobe in novega življenja, saj se je Luigi, potem ko je opustil logiko zlorabe, odprl novemu pogledu.«
Človek se lahko oz. se mora spremeniti
Zato papež Frančišek sklene z besedami, da se človek »lahko«, pravzaprav »se mora spremeniti, da ne bi ostal zakopan zaradi zla, ki ga je storil; vedno lahko pride na drugi breg, čeprav je plovba naporna in polna nevarnosti. Pomembno je, da se ne čutijo sami, ampak da jih nekdo spremlja. Prav tako kot je Jezus rekel učencem na morju: “Prepeljimo se na drugo stran.” On z njimi. Ne sami!«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan