»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja nam prestavlja prizor, s katerim se začenja Jezusovo javno življenje.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na nedeljo Jezusovega krsta.
On, ki je Božji Sin in Mesija, gre na obale reke Jordan in se da krstiti Janezu Krstniku. Po okoli tridesetih letih skritega življenja se Jezus ne predstavi s kakšnim čudežem ali da se povzpne na katedro, da bi učil. Postavi se v vrsto z ljudstvom, da bi od Janeza prejel krst. Današnja bogoslužna pesem pravi, da je ljudstvo hodilo dajati se krstiti bosih nog in bose duše, ponižno. Lepa drža, z »boso dušo« in bosih nog. Jezus je z nami grešniki je delil usodo, spustil se je k nam. V reko se je spustil kot v ranjeno zgodovino človeštva. Potopil se je v naše vode, da bi jih ozdravil. Potopil se je z nami in med nami. Ni se povzpel nad nas, ampak se je spustil k nam z bosimi nogami in »boso dušo«, kakor ljudstvo. Ne gre sam, niti ne s skupino izbrancev in privilegirancev. Ne, gre z ljudstvom. Pripada temu ljudstvu in gre z ljudstvom, da bi se dal s tem ponižnim ljudstvom krstiti.
Ustavimo se na tej pomembni točki. V trenutku ko je Jezus prejel krst, besedilo pravi, da »je molil« (Lk 3,21). Dobro nam bo delo zreti to, da Jezus moli. Toda, kako? On, ki je Gospod, Božji Sin, moli kot mi? Da, Jezus, kar evangeliji velikokrat ponovijo, preživi veliko časa v molitvi na začetku dneva, pogosto ponoči, preden sprejme pomembno odločitev… Njegova molitev je dialog, odnos z Očetom. Tako lahko v današnjem evangeliju vidimo dva trenutka v Jezusovem življenju. Po eni strani se spusti k nam, v vodo Jordana, po drugi pa povzdigne pogled in srce v molitvi k Očetu.
To je za nas velik poduk, saj smo vsi potopljeni v težave življenja in v številne zapletene situacije ter poklicani soočiti se s težkimi trenutki in odločitvami, ki nas vlečejo k tlom. Toda, če nočemo ostati potlačeni, je potrebno vse povzdigniti gor. In ravno to napravi molitev, ki ni beg, molitev ni nek magičen obred ali ponavljanje na pamet naučenega enoličnega obrazca. Moliti je namreč način, da pustimo Bogu delovati v nas in razbrati, kar nam On hoče sporočiti tudi v težkih situacijah, moliti zato, da bi imeli moč iti naprej. Koliko ljudi čuti, da ne bo zmoglo in zato moli: »Gospod, daj mi moč, da bom lahko šel naprej.« Tudi mi smo to večkrat storili. Molitev nam pomaga, saj nas povezuje z Bogom, nas odpre za srečanje z Njim. Da, molitev je ključ, ki odpre Gospodu srce. Gre za pogovor z Njim, za poslušanje njegove Besede, za češčenje, za biti v tišini in izročati to, kar živimo. In včasih je tudi vpitje Nanj, kakor Job, stresanje Nanj. Vpiti kot Job, saj on je Oče, on nas dobro razume. Nikoli se ne razjezi z nami.
Molitev, če uporabim lepo podobo današnjega evangelija, »odpre nebesa« (prim. v. 21). Molitev odpre nebo: da kisik življenju, dihanje tudi med duševnimi mukami in daje, da na stvari gledamo širše. Predvsem pa nam omogoči, da imamo isto Jezusovo izkušnjo ob Jordanu, saj nam da čutiti, da smo ljubljeni Očetovi otroci. Tudi nam ko molimo, Oče pravi, kakor v evangeliju Jezusu: »Ti si moj ljubljeni otrok« (prim. v. 22). To, da smo otroci, se je začelo pri krstu, ki nas je potopil v Kristusa in v člane Božjega ljudstva, dal nam je, da smo postali ljubljeni Očetovi otroci. Ne pozabimo datuma svojega krsta! Če bi sedaj vsakega od vas vprašal za datum krsta? Morda se ga nekateri ne spomnijo. Zelo lepo je spominjati se datuma krsta, saj gre za našo preroditev, za trenutek, ko smo postali z Jezusom Božji otroci. In ko se boste vrnili domov, če ne veste, vprašajte mamo, teto, staro mamo ali starega očeta: »Kdaj sem bil krščen ali krščena?« Nauči se ta praznik, da ga boš praznoval, se zahvalil Gospodu.
In danes, ta trenutek se vprašajmo: kako je z mojo molitvijo? Molim iz navade, molim proti svoji volji, tako da recitiram obrazce ali pa je moja molitev srečanje z Bogom, mene grešnika, vedno povezanega z Božjim ljudstvom, nikoli ločenega od slednjega? Gojim domačnost z Bogom, se pogovarjam z Njim, poslušam njegovo Besedo? Med mnogimi stvarmi, ki jih počnemo čez dan, ne zanemarjajmo molitve. Posvetimo ji čas, poslužujmo se kratkih vzklikov, ki jih pogosto ponavljajmo, vsak dan berimo evangelij. Molitev odpira nebo.
Sedaj pa se obrnimo na Marijo, molitvi predano Devico, ki je iz svojega življenja napravila hvalno pesem Bogu.
Vir: Vatican News
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.