Papež Frančišek je opoldne z okna apostolske palače molil Angelovo češčenje in vernike, ki so se zbrali na Trgu sv. Petra posvaril pred skušnjavo zapiranja. Spodbudil je, naj smo raje pozorni nase, namesto da bi sodili vse druge. Obstaja namreč nevarnost, da bi bili neprilagodljivi do drugih in popustljivi do sebe. Namesto da bi ljudi delili na dobre in slabe, smo vsi poklicani, da bdimo nad svojim srcem, da ne bi podlegli zlu in drugim povzročali pohujšanja, k čemur vabi tudi Jezus svoje učence v današnjem evangeliju.
Opoldanski nagovor papeža Frančiška
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje o kratkem pogovoru med Jezusom in apostolom Janezom, ki govori v imenu celotne skupine učencev. Videli so človeka, ki je v Gospodovem imenu izganjal demone, vendar so mu to preprečili, ker ni bil član njihove skupine. Jezus jih na tej točki povabi, naj ne ovirajo tistih, ki delajo dobro, saj prispevajo k uresničevanju Božjega načrta (prim. Mr 9,38-41). Nato jih opomni: namesto da bi osebe delili na dobre in slabe, smo vsi poklicani, da bdimo nad svojim srcem, da ne bi podlegli zlu in drugim povzročali pohujšanja (prim. Mr 9,42-45.47-48).
Jezusove besede razkrivajo skušnjavo in ponujajo spodbudo. Skušnjava je skušnjava zaprtosti. Učenci bi radi preprečili dobro delo samo zato, ker oseba, ki ga je opravila, ni pripadala njihovi skupini. Mislijo, da imajo “izključne pravice nad Jezusom” in da so edini pooblaščeni za delo za Božje kraljestvo. Vendar se na ta način počutijo privilegirane in druge obravnavajo kot tujce, do te mere, da postanejo do njih sovražni. Dragi bratje in sestre, vsaka zaprtost namreč drži na distanci tiste, ki ne mislijo tako kot mi. Kot vemo, je to korenina mnogega zla v zgodovini: absolutizma, ki je pogosto povzročil diktature, in mnogega nasilja nad drugačnimi.
Vendar moramo prav tako biti pozorni na zaprtost v Cerkvi. Kajti hudič, ki je razdiralec – to je tisto, kar beseda “hudič” pomeni, da namreč ločuje –, vedno vzbuja sume, da bi ločil in izključil ljudi. Skuša s premetenostjo, in lahko se zgodi kot pri tistih učencih, ki so šli tako daleč, da so izključili celo tiste, ki so izganjali samega hudiča! Včasih lahko tudi mi, namesto da bi bili ponižne in odprte skupnosti, dajemo vtis, da smo “prvi v razredu”, in držimo druge na razdalji; namesto da bi poskušali hoditi z vsemi, lahko pokažemo svoj “izpit za vernike”: jaz sem vernik, jaz sem katoličan, jaz pripada, temu ali onemu združenju. Ostali reveži pa ne. To je greh. Kazati “izpit za vernike”, da bi sodili in izključevali. Prosimo za milost, da bi premagali skušnjavo, da bi sodili in katalogizirali, in naj nas Bog obvaruje pred miselnostjo “gnezda”, ko se ljubosumno varujemo v majhni skupini tistih, ki se imajo za dobre: duhovnik s svojimi najbolj zvestimi verniki, pastoralni delavci, zaprti med seboj, da se ne bi kdo vtihotapil, gibanja in združenja s svojo posebno karizmo itd. Zaprti. Zaradi vsega tega obstaja nevarnost, da krščanske skupnosti postanejo kraji ločenosti in ne občestva. Sveti Duh ne želi zaprtosti; želi odprtost, prijazne skupnosti, v katerih je prostora za vse.
V evangeliju pa je Jezusova spodbuda: namesto da bi sodili vse in vsakogar, bodimo pozorni nase! Dejansko je nevarnost v tem, da bi bili neprilagodljivi do drugih in popustljivi do sebe. In Jezus nas poziva, naj se ne dogovarjamo z zlom, s presenetljivimi podobami: “Če je kaj v tebi vzrok pohujšanja, to odsekaj!” (prim. Mr 9,43-48). Če ti nekaj škoduje, to odreži. Ne reče: “Če je nekaj razlog za pohujšanje, ustavi se, razmisli o tem, malo se poboljšaj …” Ne: “Odsekaj!” Jezus je pri tem radikalen, zahteven, vendar v naše dobro, kot dober zdravnik. Vsak rez, vsako obrezovanje je namenjeno boljši rasti in prinašanju sadov v ljubezni. Vprašajmo se torej: kaj je v meni, kar je v nasprotju z evangelijem? Kaj konkretno Jezus želi, da odsekam v svojem življenju?
Prosimo Brezmadežno Devico Marijo, naj nam pomaga, da bomo dobrohotni do drugih in pozorni nase.
Andreja Červek – Vatikan