Mineva 20 let od napada na svetovni trgovinski center v New Yorku (2021 Getty Images)
»Kaj ostaja dvajset let po najbolj krvavem napadu v zgodovini?« se v svojem prispevku ob spominu na 11. september 2001 sprašuje novinar Alessandro Gisotti, namestnik uredniškega direktorja Dikasterija za komunikacijo.
Predvsem neizmeren občutek izgube. V tistih strašnih urah 11. septembra 2001 je življenje izgubilo tri tisoč ljudi. Matere, očetje, otroci, prijatelji so bili za vedno iztrgani iz objema svojih najdražjih. Življenja je uničil nesmiseln poboj; uresničilo se je nekaj, kar je bilo do tedaj nepredstavljivo: potniška letala so se spremenila v rakete za sejanje smrti in uničenja. V teh dvajsetih letih od tistega tragičnega jutra na vzhodni obali ZDA so mladi odraščali kot sirote in starši še vedno žalujejo za svojimi otroki, ki se niso nikoli vrnili domov. Danes, kot tudi tedaj, je ob pogledu na seznam žrtev pretresljivo videti, da prihajajo iz več kot 70 držav. Šlo je torej za napad na Združene države Amerike, hkrati pa na svet, na celotno človeštvo. Tako se je čutilo v tistih urah tesnobe in morda še bolj v naslednjih dneh, ko se je vedno bolj kazala razsežnost tragedije. Never forget, »Nikoli ne pozabi«, je opozorilo, ki danes izstopa na spomeniškem območju svetovnega trgovinskega centra, kjer sta nekoč stali stolpnici. Gre za besedi, ki sta bili v teh dvajsetih letih neštetokrat ponovljeni, da bi poudarili, da ob tako veliki bolečini ni mogoče in se ne sme zgoditi, da se tega dogodka nebi spominjali.
Iz tistega dneva ostaja prav tako neizbrisen občutek požrtvovalnosti, pričevanje tistih, ki so dali svoja življenja, da bi rešili življenje drugih. Presenetljivo je, da je bila desetina vseh žrtev 11. septembra gasilcev. V New Yorku je ta dan umrla celotna generacija gasilcev. Umrli so zato, da bi rešili življenja. Povzpenjali so se po stopnicah obeh stolpnic, ko so se ljudje obupani spuščali. Vedeli so, v kaj se podajajo, ko so hodili po stopnicah, polnih razdejanja in dima, vendar se niso ustavili. Vedeli so, da lahko le njihov pogum, le njihova požrtvovalnost reši tiste, ki so ujeti v nebotičnikih, ki sta ju podrli letali. Zahvala za to, da že tako tragično število smrtnih žrtev ni dobilo še bolj katastrofalnih razsežnosti, gre prav njim, tistim gasilcem in drugim reševalcem, ki so poosebljali moč dobrega ob divjanju zla.
Kaj torej ostaja od 11. septembra? Po dvajsetih letih se še vedno spominjamo gesla United We Stand (V slogi je moč), ki je postalo spontan odziv Newyorčanov na grozovite dogodke 11. septembra. Z leti je to geslo dobilo vedno širši in globlji pomen. Stati skupaj pokončno kljub poskusom, da bi »porušili« naše skupno človeštvo. Danes ta poziv k enotnosti, k »človeškemu bratstvu« – kot nas neutrudno opozarja papež Frančišek – postaja edina zmagovalna »strategija«. Strategija, ki zahteva daljnovidnost, pogum in potrpežljivost v prepričanju, kot je takoj po napadih poudaril Janez Pavel II., da »Četudi se zdi, da sila teme prevlada, vernik ve, da zlo in smrt nimata zadnje besede.«
Alessandro Gisotti – Vatikan