Med srečanjem s člani francoske fundacije »Voditelji za mir« (Fondation Leaders pour la Paix) je papež izpostavil, da tudi politična kriza lahko postane priložnost za spodbujanje boljše politike. Prizadevanje za mir še nikoli ni bilo tako potrebno in nujno. Pomembno je pospeševati kulturo obrazov in kulturo srečanja, na institucionalni ravni pa spodbujati dialog in večstransko sodelovanje.
Andreja Červek – Vatikan
Papež je spregovoril o sedanjem »kritičnem zgodovinskem trenutku«, ko »pandemije še nismo premagali, njene ekonomske in socialne posledice, zlasti za življenje najrevnejših, pa so težke«. Poudaril je, da ni le »osiromašila človeško družino za mnogo življenj, vsako dragoceno in neponovljivo«, ampak je tudi povzročila »veliko opustošenja in povečala napetosti«. »Zaradi povečanih političnih in okoljskih kriz, ki so med seboj povezane – lakota, podnebje, jedrsko orožje – vaše zavzemanje za mir še nikoli ni bila tako potrebno in nujno,« je dejal zbrani delegaciji.
Odločnejše prevzemanje odgovornosti
»Izziv je pomagati vladajočim in državljanom, da kritična vprašanja obravnavajo kot priložnosti,« je dejal in navedel konkreten primer: določene situacije okoljske krize, ki jih je pandemija žal še poslabšala, bi lahko in bi morale povzročiti odločnejše prevzemanje odgovornosti, najprej s strani najvišjih voditeljev, nato pa tudi na vmesnih ravneh in med vsemi državljani. »V resnici vidimo, da prošnje in predlogi neredko prihajajo “od spodaj”,« kar je po papeževem prepričanju zelo dobro, čeprav ideološke skupine včasih takšne pobude inzkoriščajo za druge interese. Vedno obstaja nevarnost ideologizacije. »V tej družbeno-politični dinamiki imate lahko tudi vi kontruktivno vlogo, predvsem s spodbujanjem dobrega poznavanja problemov in njihovih temeljnih vzrokov. To je del vzgoje za mir.«
Priložnost za oblikovanje boljše politike
Papež je nadaljeval, da je zaradi pandemije in njenih dolgotrajnih posledic izolacije in družbene »hipernapetosti« neizogibno prišlo do krize samega političnega delovanja in politike kot take. »Toda tudi to dejstvo lahko postane priložnost za pospeševanje “boljše politike”, brez katere ni mogoč “razvoj svetovne skupnosti, sposobne uresničiti bratstvo, v katerem bi vladalo družbeno prijateljstvo” (Fratelli tutti, 154). To je politika, ki se izvaja kot “arhitektura in obrt miru” (prim. ibid., 228-235). Za izgradnjo miru je potrebno oboje: “arhitektura”, “pri kateri sodelujejo različne družbene institucije” (ibid., 231), in “obrt”, ki mora vključevati vse, tudi tiste sektorje, ki so pogosto izključeni ali nevidni.«
Delovanje na kulturni in institucionalni ravni
Gre torej za hkratno delovanje na dveh ravneh: kulturni in institucionalni. »Na prvi ravni je pomembno pospeševati kulturo obrazov, ki v središče postavlja dostojanstvo osebe, spoštovanje njene zgodovine, zlasti če je ranjena in odrinjena na rob družbe. Pa tudi pospeševati kulturo srečanja, v kateri poslušamo in sprejemamo naše brate in sestre z ” zaupanjem v vire dobrega, ki so skriti v srcih ljudi” (ibid., 196). Na drugi, institucionalni ravni je nujno treba spodbujati dialog in večstransko sodelovanje, saj multilateralni sporazumi bolje kot bilateralni zagotavljajo “skrb za skupno dobro, ki je zares občečloveška, in za varovanje najšibkejših držav” (ibid., 174). Vsekakor pa “ne ustavimo se pri teoretičnih razprav, otipajmo rane, dotaknimo se mesa tistih, ki trpijo škodo” (ibid., 261).«