Videoposnetek z naslovom “Drugačna matematika” uvodoma prikazuje kako učiteljica ugotovi, da ima njen učenec težave s seštevanjem ter ga ob tem opogumlja, naj ne bo razočaran, saj je v šoli zato, da bi se nekaj naučil, ljudje pa se učimo iz napak, in da vsi delamo napake, s čimer pa se učenec ne strinja. Trmasto vztraja, da je 2+2=22 in ne štiri, kot ga skuša prepričati učiteljica. Učiteljica na primeru flomastrov učencu prijazno pojasni kako se pravilno sešteva, a brez uspeha.
Starša učenca prideta v šolo in se na govorilni uri norčujeta iz učiteljice. Mati učenca učiteljici celo primaže klofuto.
Ravnatelj naslednji dan od učiteljice zahteva, da se opraviči staršem učenca.
V nadaljevanju pride do absurdnih protestov pred šolo proti “krivični” učiteljici. Izgredniki skušajo z učiteljico kar fizično obračunati.
Učiteljica se znajde pred šolsko komisijo, ki ji začasno prepove poučevanje, za njeno razumno oporekanje pa ostaja komisija povsem “gluha”. Krivično ji začasno prepove poučevanje.
Tudi medijo nastopijo proti učiteljici. So na strani nevzgojenega učenca in njegovih žaljivih staršev. Otrok bi po njihovem moral imeti pravico do “osebnega mnenja”, tudi ko gre za matematiko. Različni strokovnjaki potem razpravljajo ali je osnovna matematika lahko stvar debate.
Učiteljico še zadnjič povabijo v šolo, kjer se od nje poslovi ravnatelj in to vpričo medijev. Krivi jo, da je trmasto vztrajala pri svojem.
Učiteljica končno pride na svoj račun: ravnatelju vpričo novinarjev pove, da je 2.000 dolarjev + 2.000 dolarjev = 22.000 dolarjev, kolikor znašajo še neizplačane finančne obveznosti šole do nje.
Videoposnetek nazorno pokaže, kam pripelje tako imenovana permisivna vzgoja. Otroku je v imenu svobode vse dopuščeno (dela kar hoče). On prevzame vodenje, starši se ne vmešavajo in mu popuščajo, ker tako ustvarjajo na videz demokratično vzdušje. Otrok je brez omejitev, sam je za vse ‘odgovoren’, starši mu ne postavljajo nobenih zahtev. Zelo veliko je pojasnjevanja, argumentov in pregovarjanja. Otroka se sprašuje tudi stvari, ki so jasne in niso v njihovi pristojnosti. Tovrstna vzgoja je tavanje v megli brez opornih točk. Posledično so takšni otroci zahtevni, nimajo občutka za potrebe drugih, nezahtevni so do sebe, zahtevajo ‘preveč’ prostora znotraj družine. Prepogosto rečejo ‘ne’ drugim in ‘da’ sebi. Taki otroci pogosto nimajo občutka do meja drugih (posledica so agresija, kriminal in droga) in celo do sebe (posledica je žal lahko tudi samomor).
Definicija permisivne vzgoje je povzeta po Družina EnaA.