Mama | (foto: Pexels)
»Danes (25. 3.) praznujemo materinski dan, ki smo ga postavili v praznik Marijinega oznanjenja. Dan, ko je Marija izrekla svoj DA in pustila Bogu, da jo je opasal in odvedel, kamor sama ne bi šla in ne bi mogla iti nikoli.« Tako začne voščilo, oz. pravzaprav zahvalo ob današnjem prazniku s. Anja Kastelic, ki je tudi osrednja misijonarka 5. dne Radijskega misijona. Ne spomni se samo mam, ampak tudi tistih, ki nosijo različne križe oz. tistih, ki imajo drugačno poslanstvo.
Hvala za to vam očetje in matere, ker pustite, da vas dojenčkov jok opaše tudi sredi noči in odvede, kamor sami ne bi šli, ker bi raje spali. Hvala, ker pustite, da vas najstnik prebuja s svojim nemirom iskanja, ko vas prosi, da bi smel imeti ob vama varen in ograjen pašnik, v katerem bi lahko ustvarjal s svojimi prijatelji. Tam, kjer vaju odrasel otrok prosi, da ga spustite, da mu dovolite, da odide v svet, da mu zaupate in verjamete vanj. Da lahko ostane vajin dar in ne posest!
Rada bi izrekla besedo zahvale tudi vama, ki ne moreta imeti otrok, in sta pustila (vem, da ne z lahkoto), da vama Gospod raztegne roke, razpre naročje, vaju opaše in odvede, kamor si sama nista izbrala. In vendar vaju prav tam pripravlja na novo rodovitnost, nove polne mreže.
Če sta med tistimi, ki ste izgubili otroka, naj bo vajina molitev prav ta Petrov odgovor: »Gospod, ti vse veš, ti veš za najine solze, bolečino, ti veš za bolečino praznega naročja, ja, in prav v tem te imava rada.» In On, ki je Vstali, bo napolnil vajine mreže. Ker to dela Bog in On se ne more izneveriti samemu sebi. Zato zaupajta.
s. Anja Kastelic© Izidor Šček
In če si ti, ki sedaj to poslušaš, mlad človek, ki stoji na pragu svojega življenja in negotovo pogleduje proti širokemu obzorju, se ne boj, ampak vzemi zares Gospodov klic, pusti se mu najti, ljubiti, da izkusiš polne mreže in nato zapustiš te polne mreže in greš tja, kjer te sanja On. V zakon, v duhovništvo, v posvečeno življenje. Ne vem, kje je tisto tvoje mesto daritve življenja, vem pa, da se splača zaupat Gospodu in mu sledit. In ne pozabit, da je ob tem vedno potrebno nekaj zapustiti.
Tudi duhovnik, redovnik, vsakdo na poti posvečenega življenja, je poklican prehoditi točno pot Petra. Od začetniških sanj, v katerih je še veliko nas samih, četudi v želji služiti Gospoda, v veliko noč našega dna, med naše petelinje petje, ob katerem spoznamo svoje meje, pa tudi svojo dopolnjenost in rodovitnost, ki je lahko samo v Njem. Da bi upali vedno znova razpreti roke, se pustiti preko konkretnih obrazov opasati in odvesti v daritev našega življenja.)
Vsak »DA« Gospodu je privolitev v širjenje prostora, v širjenje naročja,je razpreti roke in dovoliti, da te drug opaše, da te opaše ljubezen in odvede, da postaneš majhen. To pomeni postati duhovni očetje in matere. In svet jih tako išče, tako potrebuje. Ljudi, može in žene, ki poznajo vstajenjsko Jutro.