Članek objavljen na spletni strani Družine 9. 1. 2025
Avtor komentarja je župnik v Poljanah nad Škofjo Loko Jože Plut. FOTO: Tatjana Splichal
Brezupno stanje, nemogoče za zdržat, sama žalost, brezzveze itd. so besede, ki jih je mogoče pogosto slišati. Vojne v neposredni bližini, bližnjevzhodni lonec smodnika bo kmalu razneslo, energetska kriza se poglablja, draginja je vse večja, gospodarska kriza je tik pred vrati … Zdi se, da je dovolj razlogov za pesimizem.
Kot da bi izgubili upanje! Kakor da je slovenskemu narodu (in zahodni civilizaciji) »duh uplahnil«. Kaj je vzrok za tako klimo? Nedvomno je vzrokov več, dotaknimo se vsaj nekaterih. Splošno lahko rečemo, da je vzrok v vsiljenem relativiziranju vrednot in pomena družbenih ustanov (družine, Cerkve) in njenih nosilcev. Pri nas pa smo za povrh zaznamovani še z izkušnjo totalitarizma, katerega principe delovanja prikazujejo kot najboljši sistem, ki je zbral največ Michellinovih zvezdic. Svobode in demokracije, ki jo doživljamo že preko 30 let, nismo izkoristili v svoj prid. Principe starih drž v družbi, ki slonijo na ustvarjanju sovražnika, smo obdržali, namesto da bi – sicer različni – iskali rešitev za skupno dobro. Tu smo padli in zdi se, da kar ležimo.
Če pa hkrati pogledamo v resničnost (a ne samo) slovenskega prostora, ljudje globoko v sebi na samosvoj način vedo, da to ni pravo stanje, in upajo na rešitve in vanje »verjamejo«. Pokazatelj tega je zaupanje v nove obraze, ki ponujajo »hitre, učinkovite, dobre in za vse poštene« rešitve. Dokaz je obdobje, v katerem živimo, ko, če sem malo ironičen, mnogi utopično verjamejo, da bodo ljudje »za manj dela prejeli večjo plačo in čeprav bodo imeli višje davke, bodo imeli večjo kupno moč in več denarja«. Tako upanje je sicer neke vrste upanje, je pa naivno in če je motivirano v strahu, da bi morda oblast bila v rokah »nenaših« in ne v prizadevanju za resnično dobro za vse, je to upanje še vedno borno in odsev totalitarnega. Utopično upanje v tem primeru sloni na strahu. Strah pa ni nikoli prinesel ničesar dobrega, ne v življenju posameznika ne v življenju skupnosti. Je pa vseeno pokazatelj, da v vsakem človeku klije upanje.
Bog je na strani tistih, ki so pogumni in tvegajo, ki upajo celo proti upanju.
Pa vrnimo pogled nazaj in morda globlje. Ali obstaja izhod, obstaja rešitev? Seveda. Človek dvomi in se sprašuje zato, ker upa in verjame v rešitev. Ker upa (veruje), je. Če samo dvomi, gre navzdol. Zato se v stanjih zmedenosti, v katerih na različnih ravneh živimo (tudi že kdaj v zgodovini je bilo tako), v posameznikih in generaciji poraja hrepenenje po izhodu in upanje v rešitev. Nekateri bodo ostajali samo pri hrepenenju in upanje ne bo njihova dokončna odločitev. Vedno se bodo, čeprav želijo drugače, vračali v različne oblike preživetega. Nekateri se bodo upajočim v izhod pridružili s tipajočo negotovostjo, in ko bo priložnost, bodo zdihovali po obilju, ki ga ni bilo. Kot bi skozi steklo videli širši svet, a bi ga zanikali. In še ko stopijo skozi steklo ujetosti v širni svet možnega, jih še vedno vleče nazaj za steklo poznanega. Zopet drugi stopijo ven na pot upanja in si naredijo novo, lepo in boljše opremljeno stekleno kletko, ki pa ima prehod samo v staro kletko. Ne zmorejo. Uživajo v raztreščenosti in občasnih negotovostih in razhajanjih do tistih, ki upajo še naprej.
Ne vedo, da je Bog na strani tistega in tistih, ki so pogumni in tvegajo, ki upajo morda celo proti upanju. Ti se bodo odločili, da bodo kot posamezniki različnih nazorov stopili skupaj in v upanju na rešitev iz negotovosti in obupa dali konkretno pot uresničljivega upanja. Večina je dobra in upa, kar je dobro. Stopiti mora le skupaj in začeti. Vendar ne delati proti čemu ali komu, pač pa za (dobro). Dobro mora postati le preudarno. Tudi v Cerkvi. Konservativci in progresivci, tradicionalisti in modernisti (Petrovi, Pavlovi, Apolovi), vsi Kristusovi! Za družbo in Cerkev velja, da se ljudi prepozna po njih delih.
Negativnosti naj postanejo izziv za dobro. Upanje torej je! Konkretizacija je potrebna!
Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (2/2024).