ključarjev, mežnarjev ter skrbnikov lepote in čistosti cerkva,
na dan sv. Volbenka, 31. oktobra 2022.

Cilj: SVETE GORE NAD SOTLO – STARODAVNA MARIJINA ROMARSKA POT

Komaj smo se z jutranjo molitvijo priporočili Bogu, Materi Mariji in angelom varuhom, že so se pred nami odstirale lepote mehke dolenjske pokrajine. Preplet jesenskih meglic in barv, kozolcev, polj in vinogradov, toplo vzdušje v srcih romarjev…, pa geografski poudarki in razmišljanja o dogodkih iz zgodovine, župnika g. Jožeta, tudi Dolenjca iz Zagradca, so dodali svojo vrednost. Spominski park na Medvedjeku priča o osamosvojitvenih bojih 1991 na Medvedjeku in v Krakovskem gozdu, kjer je bil na položaju tudi naš župnik. Ponosni smo nanj! Mimo mnogih bolj in manj znanih krajev, vasic in cerkvic na gričevju, smo za Brežicami zavili proti Bizeljskemu in Bistrici ob Sotli ter po ožji cesti vijugali proti dnevnemu duhovnemu cilju, Svetim goram nad Sotlo. Malo prave romarske želje smo izkazali s krajšim, a ‘napetim’ vzponom na 525 metrov nadmorske višine. V osrčju Obsotelja in Kozjanskega nas je čakala cerkev Matere Božje na Svetih gorah. No, gora je le ena, cerkvenih stavb iz različnih obdobij pa skupno pet: poleg omenjene cerkve še štiri kapele: sv. Martina, sv. Jurija, sv. Boštjana in Lurška kapela. Pred cerkvijo, ki navdušuje z bogato opremo, stoji kip škofa Antona Martina Slomška. Ob 150. letnici njegove smrti ga je v belem kamnu izklesal kipar Franci Černelč. Kot bi blaženi prav ta hip nam namenil misel: »Za današnji dan vemo, da ga imamo; ali jutri doživimo, ne vemo.« Naš g. Jože Plut in tamkajšnji župnik, g. Damjan Kejžar somašujeta, g. Damjan nas je kasneje povedel še skozi pestro zgodovino Svetih gor. Čudovit dan je, sonce nas greje, ko občudujemo vse te žlahtne svete stvari. Fotografije mnogoterih lepot je pripravil Izidor, pa tudi župnik na spletnih družbenih omrežjih.

Ob križevem potu umetnika Staneta Jarma, postavljenem v jubilejnem letu 2000, se ponovno vračamo na preval, kjer že čaka avtobus s šoferjem Tomažem Klemenčičem. Naši želodci povedo, da je ura za kosilo ravno pravšnja, in kmalu posedemo za omizje v gostilni Kocjan v Stari vasi na Bizeljskem. Šele kasneje izvemo, zakaj vse tako blagodejno vpliva na dušo in telo: stregel nas je kar tamkajšnji župnik sam. Ta dan je bil pač prost nekaterih drugih obveznosti… Romarji si po kosilu nismo vzeli prosto, zato je že po osmih kilometrih sledilo novo presenečenje.

Mnogi še nismo slišali za repnice. Ta dan pa nas repnica družine Najger v Brezovici pri Bizeljskem ni pustila ravnodušnih. Gre za jame, izkopane v peščenjaku, kjer so nekdaj čez zimo shranjevali repo, glavno krmo za živino. Danes so repnice spomenik preteklega časa, ki so jih vinogradniki preuredili v prostor za pokušino in shrambo vina. Ta repnica je ena največjih in najlepših, saj jo bogatijo nenavadni ornamenti na stropu. Z lastno domišljijo in ob pokušini mnogih vrhunskih vin, smo kmalu videli marsikaj J! Čakala nas je še znana pot proti Gorenjski, pa tudi znana pokušina vin se je kar nadaljevala…

Ja, življenje brez praznika, je kot dolga pot brez gostilne. Poljanski romarji, župnikovi sodelavci, smo bili obdarovani z imenitno potjo, jedjo in pijačo v dobri gostilni, za povrh pa še z Božjo Besedo! Hvala g. župniku za navdihujoče romanje, pa naj ta lepa navada ne izostane!

Majda