MINKA DRAGMAN (10. 5. 1922 – 23. 11. 2021)
Ob koncu cerkvenega leta 2021 je Kristus Kralj popeljal v objem Najvišjega dolgoletno gospodinjo pri sv. Martinu v Poljanah, ‘farovško Minko’.
Bolj kot žalostno novico smo vest o njeni smrti sprejeli kot zahvalo njej ter polni spominov na lepa srečanja in pogovore. Marljivih rok in prijaznega srca je Minka z dobrimi deli svoje poslanstvo sejala preprosto in iskreno. Bila je prisrčno povezana s svojimi poljanskimi sokrajani. Ob dnevu državnosti v letu 2011 smo se ji tudi krajani za njeno dolgoletno delo poklonili s priznanjem KS Poljane; nastal je tudi kratek intervju.
Vsaka življenjska pot je lepa in svetla, ovinkasta in siva pa tudi posebna. Kakšna neki je pot dekleta, če se odloči biti gospodinja duhovniku? Je samo lepa, je samo težka?
»Ne, take poti pa v življenju ni! Vsaka pot in vsak dan ima svoje lepote in težave«, mi odgovori Minka, ko začneva klepet v njeni kuhinji.
Od kje ste doma?
Sem rojena Dolenjka iz vasi Polhovica v župniji Šentjernej. Med zeleni griči in v moji mladosti z dobro obdelanimi dolinami in bregovi sem prišla na svet 10. maja 1922. leta. Težka otroštvo in mladost sta bila…
Kako in kdaj ste se odločili biti gospodinja v župnišču? Koliko ste bili takrat stari?
V župnijo Šentjernej je leta 1954, leto po novi maši in po odsluženi vojaščini, prišel za kaplana gospod Miro Bonča. Prva njegova služba je bila to. Leta 1957 pa ga je takratni škof Volk poslal na župnijo k Svetemu Lenartu, da bi tam zidal novo cerkev. Jaz nisem bila zaposlena, pa sem se odločila, da mu grem za gospodinjo. »Začasno«, sem rekla takrat, bilo mi je 35 let. 19. novembra 1957 je šel v Selško dolino g. Bonča, naslednji dan je prišel čakat mene v Ljubljano na postajo. Pri Sv. Lenartu me je sprejelo pusto novembrsko vreme, namesto cerkve je tam stala lesena kapela, stara cerkev je bila neuporabna.
V katerih župnijah ste bila gospodinja in koliko časa ste bili tam?
Samo v dveh. Štiri leta sem bila gospodinja pri Sv. Lenartu in potem v Poljanah. Spomnim se, da sem prišla v Poljane na prvi petek v decembru 1961. Še en kraj s podrto cerkvijo! Spet je škof Volk poslal g. Bonča, naj gradi cerkev tudi v Poljanah.
Kakšno je bilo vaše delo v vseh letih, ali ste samo kuhali?
Seveda sem bila kuharica, rada sem pekla tudi razne sladice, najraje pa hostije. Sprva še na štedilnik na drva, ”na klešče” smo rekli. Kmalu pa je g. Bonča kupil poseben pekač za peko hostij. Vsa leta sem jih pekla. Ko so gradili cerkev pri Sv. Lenartu, je bilo treba precej zavihati rokave. Od vsake hiše so enkrat prinesli hrano in potem smo jo v ”farovžu” pripravili za zidarje in njihove pomočnike. Kakšnih deset delavcev je bilo na hrani, pa posode nismo imeli dovolj. Za božič 1960. leta je bila cerkev sv. Lenarta zgrajena in novi zvonik tudi.
Sicer sem vedno zelo rada delala na vrtu pa pela skupaj s cerkvenimi pevci na koru vse do leta 2001.
Ali se vam je še kaj posebno vtisnilo v spomin?
Bolj enolično je zame potekalo življenje v župnišču. Poljanska cerkev stoji na poplavnem območju in spomnim se kar mnogih poplav. Na vseh svetnikov dan leta 1990 je bila voda tudi v kuhinji okoli štedilnika, leta 1984 – na dan, ko je bila v Poljanah sv. birma – pa je moral škof Lenič dve uri počakati, da je voda odtekla in je lahko prišel k cerkvi.
Kaj v življenju vas radostí?
Hvaležna sem Bogu, ko zjutraj vstanem, živa in kolikor toliko zdrava. Vesela sem, ko pride k meni soseda Pavla in drugi dobri ljudje. Radostí me sonce in topel dan, ko lahko delam na vrtu. Rada sušim zdravilne rastline, vzgajam rožice, posebno vrtnice so mi ljube.
Minka je tudi v visokih letih ohranjala vedrino, vero in upanje. Ko so ji pohajale moči, je leta 2009 za svoj dom izbrala Karitasov Dom Marije In Marte v Logatcu; tudi soseda Pavla je bivala tam. Skupaj sta se spominjali dni, preživetih med Poljanci, molili zanje, za duhovne poklice in domovino. Blaga duša velike in dobre žene že uživa Lepoto, njeno telo pa se je vrnilo v domačo zemljo, na pokopališče v Gorenje Gradišče v župniji Šentjernej.
Majda Debeljak