Jagnje je peljano v zakol. Zadnje Jagnje, ki daje svojo Kri, edino, ki lahko umije greh sveta. Edino, ki lahko izgubljenega človeka ponovno vcepi v Božje življenje. Kakor se cepič vcepi na drevo preko zareze, preko rane, tako je Kristus dovolil raniti sebe – drevo življenja, da bi nanj Oče ponovno vcepil posušenega človeka.
Iz rane smo bili rojeni. Mi, ki se tako bojimo ran, smo tam spočeti. Tam je naše rojstvo. Po njegovih ranah smo ozdravljeni, ker smo ponovno vključeni na to prebodeno Telo.
Kristus se je daroval ob zadnji uri, ob kateri so v templju klali ovce in daritvene živali v spravo za grehe. Judje so vsako leto ob velikonočnih praznikih romali v Jeruzalem ter v templju darovali za svoje grehe. V tistih dneh je v templju v potokih tekla kri ovc in volov in vendar vsa ta kri ni mogla izbrisati niti enega samega greha. Ni mogla rešiti niti enega samega človeka, ki je še ostajal ločen od Očeta. Še je bil suženj.
Potrebna je bila Kri Jagnjeta, Sina, tistega, ki ima v sebi Življenje, da bi enkrat za vselej opravil daritev za greh in človeku vrnil sinovstvo. Kako neumno je torej, če človek še vedno misli, da se mora Bogu prikupiti, odkupiti, Ga zaslužiti … Če je vendar On prišel in nas rešil, ko smo bili še grešni!
V Kristusa se ta dan zažene vse zlo sveta. Vse krivice, napadi, pljunki, sovraštva. In On popije vse, kajti “žejen je” prav teh naših grehov, sovraštev, umorov, izdajstev, laži … žejen, da jih izpije v tem kelihu, polnem kisa ter nam končno vrne Duha. Vrne sinovsko življenje ter za večno združi s seboj, Sinom, ki pred Očetom kaže svoje rane, v njih pa nas, izgubljene Adame.
Kako potreben je bil njegov molk pred velikim duhovnikom in farizeji, kako potreben molk pred Pilatom, da je krivda za naš padec padla nanj. Kakšna ponižnost in kakšna ljubezen, da je Sin, Kralj nebes, postal ponižan in v verigah. Bog v verigah. Da bi zlomil vse verige naših src ter nas, od nekdaj zapečatene gobove, odprl in napolnil s sijajem novega življenja.
Naj bo naš molk srca danes tista molitev, ki nas odpira temu studencu Krvi, ki teče po lesu greha, da ga ponovno spremeni v izvir Življenja.
Vir: blog Anje Kastelic, Bom vrgla mreže Foto: Unsplash Obj.: M. B.