Foto: Družina
Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, namenjen zavedanju Božje dobrote do človeka, da bi ta lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju.
Prebuja misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozarja na Božjo bližino.[1] Blagoslov poteka na veliko soboto, navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, kapelicah …), ali med čaščenjem pri Božjem grobu.
Velikonočna jedila v družini ustvarjajo Božje okolje in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.
Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem,[2] ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Nato je na vrsti blagoslov jedil, ki so hkrati znamenja z globljo vsebino in simboliko:
Kruh (ali potica oz. pogača) je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. V zahodni civilizaciji velja kruh za osnovno človeško hrano. Kot znamenje življenja nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24). To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V molitvi duhovnik prosi, da bi verniki kruh uživali s hvaležnostjo in ga v obhajilu spoštljivo prejemali.
Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.
K blagoslovu prinesemo pet rdečih pirhov, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran, hkrati pa so tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in pride na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju odvalil.
Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spominjamo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.
[1] Prim. Blagoslovi, Ljubljana 1989.
[2] Poleg berila duhovnik ali diakon prebere enega od naslednjih odlomkov iz evangelija: Jezusova smrt, Lk 23,44–48; Jezus nasiti pet tisoč mož, Lk 9,11 b–17; Jezus je kruh življenja, Jn 6,47–51 ali Jezus se prikaže sedmim učencem, Jn 21,1.4–14.
