»Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota« (1 Krn 16,34)
Tako je David hvalil Gospoda in za zahvaljevanje navduševal tudi svoje ljudstvo, ko je razpel šotor in vanj postavil skrinjo Gospodove zaveze. Bil je mnogo bitk, vzdržal v preizkušnjah in spraševal Boga, kaj naj stori. Srčnost in zaupanje v Boga sta ga pripeljala v Jeruzalem, ki je postal »Davidovo mesto«.
Zahvalna nedelja je tudi za vse nas priložnost, da se začnemo zahvaljevati. Papež Frančišek med tri pomembne besede kristjanovega življenja in življenja krščanske družine poleg besed prosim in oprosti uvršča tudi besedo hvala.
Zakaj sta zahvala in hvaležnost tako pomembni v našem življenju? Kakšno razsežnost dajeta našemu življenju in našim odnosom, da ne smemo pozabljati nanju?
Iskrene in pristne zahvale nismo sposobni tako dolgo, dokler smo samozadostni, dokler smo zaprti sami vase. Takoj pa, ko začutimo hvaležnost in potrebo po zahvali, je to znamenje, da so v našem življenju ljudje in stvari, ki niso samo po sebi umevni. V hvaležnosti se nam začneta razodevati zastonjskost in obdarovanost našega življenja. Hvaležnost nas odpira za odnose z drugimi in z Bogom.
V letu, ki se bliža svojemu koncu, smo doživljali stisko in trdoto epidemije. Ta nepovabljeni gost je že toliko časa med nami, da smo se ga naveličali in nam preseda. Zato se morda vprašujemo, komu in za kaj naj bi se zahvaljevali.
Po eni strani je res, da smo doživljali svojo krhkost. Tudi krhkost ljudi ob sebi, svojih bližnjih. Morda si kdo še vedno briše solze zaradi smrti v družini ali pa še vedno čuti posledice, ki jih je v njegovem telesu pustila bolezen.
Sam bi se rad zahvalil najprej vsem tistim, ki ste v tem času zoreli v dobrem. Niste se naveličali, ampak je vaše srce postajalo vedno bolj čuječe in čuteče do ljudi okoli vas. Po vsakem takšnem dejanju nas je obiskoval dobri Bog.
Rad bi se zahvalil vsem tistim, ki ste bili v tem času poklicani pomagati drugim zaradi svoje službe, pa ste znali odložiti uradnost in ste ljudem v stiski pokazali pozoren pogled in spodbuden nasmeh, pomirjajočo besedo. Po vsakem takem dejanju nas je obiskoval dobri Bog.
Rad bi se zahvalil očetom in mamam, ki ste bili v tem času dvojno ali celo trojno obremenjeni. Čeprav je bilo zahtevno, ste znali postajati vedno bolj očetje in mame in ste svojim otrokom pomagali skozi čas preizkušnje. V vaši skrbi nas je obiskoval dobri Bog.
Rad bi se zahvalil tudi vam, dragi bratje duhovniki in redovniki, drage sestre redovnice, ki ste v tem času pomnožili molitve, podaljšali ure pred tabernakljem, in po navdihovanju Svetega Duha najdevali vedno nove načine, kako prihajati k ljudem in kako jim ostajati blizu. V vaših molitvah in iznajdljivosti nas je obiskoval dobri Bog. Zato vas povabim, dragi bratje in sestre, da se mi pridružite in da skupaj z Davidom tudi mi zahvalimo Gospodu, »ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota«. msgr.
Stanislav Zore OFM nadškof