Maja Megla s svojo drugo knjigo Smem biti to, kar sem? | (foto: Nada Žgank)
Njen prvenec o stresu je postal uspešnica. O kugi sodobnega časa je pisala po dolgotrajni osebni izkušnji z neznanim vzrokom izčrpanosti. Bilo je težko živeti s smrtno utrujenostjo, kot se slikovito izrazi, nezmožnostjo opraviti osnovno. Njeno drugo delo pa prikaže še eno od zadreg sodobnega človeka, bojazen ali nemoč uresničevanja lastne osebnosti, svojega mnenja in izbire vrednot. Vsi potrebujemo varen prostor, v katerem lahko izrazimo svoje potrebe.
Ob knjigi »Smem biti to, kar sem?« smo se z Majo Megla pogovarjali v oddaji Via positiva. Kliknite in poslušajte pogovor.
Dolgoletna urednica pri časopisu in novinarka, vsakodnevno vpeta v družabno življenje, danes živi precej drugače. Prejšnjega novinarskega načina življenja ne pogreša, predvsem z njim povezanih rokov pravočasnih oddaj in različnih pritiskov, saj pisanju ostaja predana, še bolj je lahko iskrena v knjigah. To, kar dela zdaj, je najžlahtnejši ostanek tega, kar je delala včasih. Pogreša pa stike z različnimi ljudmi, v Sloveniji in tujini, ker ti stiki širijo in odpirajo nove poglede na že poznane stvari, pravi.
Maja: »Solze kot reakcijo pri bralcih razumem kot pristni in celostni stik med dvema, ki imata določene travme, bolečine in tudi veliko svetlega. Odkar pomnim imam pri pisanju pred seboj vedno konkretnega človeka. Naše službe so, ne glede na to, kaj delamo, služenje. Karkoli delamo, delamo za nekoga, seveda pa se znotraj tega odvijejo tudi ostale izmenjave.
V Sloveniji je ogromno pasivne energije. Nekomu stopimo na prste in on to kaže kot užaljenost. Mi pa ne vemo, kaj smo naredili, kaj naj spremenimo, da bo drugače. Že te najosnovnejše stvari ne stečejo med nami, da bi si znali postaviti meje, sebi in drugim.
V knjigi Maja spregovori tudi o zlorabi. »Zanimalo me je, še preden se je knjiga začela pisati, kako biti (spet) psihološko zdrav, kako biti ob soočanju s svojimi mejami in tistimi, ki jih postavljamo drugim, ko prepoznamo, da nas je življenje precej zdelalo in bi se radi spet postavili nazaj na svoje noge, spet radostni, polni energije, skratka psihološko zdravi?«
Zlorab je mnogotero, pravi Maja. “Vplivajo na nas, globoko ranijo, zato razvijemo različne obrambne mehanizme, da v soočanjih in v sobivanju z ljudmi ne bi bili spet ranjeni, oziroma se rane ne bi spet odprle in krvavele. Dolgo časa lahko vozimo to barko, lovimo ravnovesje, celo do poznih let. Toda ubežati jim ne moremo. To so nezdrave vsebine, s katerimi ničesar ne rešimo. Vsak pride do točke, ko ne more več naprej. Lahko nas izda zdravje, morda nepristni medčloveški odnosi, ki nas ne nahranijo, so toksični in ob katerih nismo srečni, morda ne razvijemo svojih potencialov, ne dokončamo izobrazbe in drugo. Miniramo se in nastanejo lahko mnogoteri problemi, ob katerih prepoznamo, da nas ovirajo pred izpolnjenim in celostnim življenjem. To je ključen trenutek, ko se moramo vprašati, smo pripravljeni na spremembe?, kajti te so težke, lahko so boleče in zelo naporne.
Nekateri s(m)o radovedni, raziskujejo, se sprašujejo in iščejo. To je del potovanja, ki ga opravimo sami. Del prihaja iz knjig, predavanj, iz virov, ki jim prisluhnemo, tretji del so pristni pogovori s prijatelji. Potem pa so še druge oblike, po katerih je dobro, da posežemo ob soočanju z resnimi travmatskimi vozli. To so lahko zapletenejše oblike, v katere smo globoko vpleteni in potrebujemo strokovnjake, terapevte, da jih zmoremo rešiti.