Spoštovane študentke in študenti, profesorice in profesorji ter drugi, ki ste prišli k tej sveti maši.
Z veseljem vas pozdravljam, ko želimo skupaj moliti za blagoslov v tem študijskem letu. Rad vam tudi izročim pozdrav in blagoslov našega škofa Jurija.
V teh dneh pri svetih mašah med tednom beremo Božjo besedo iz knjige preroka Jona. Domnevam, da njegovo zgodbo poznamo v glavnih potezah. Ob njej me je nekoliko v šali preblisnilo, da smo danes do neke mere podobni Jonu v tistih trenutkih, ko je na obrežju morja prihajal k sebi, ko ga je velika riba vrgla iz svojega trebuha. Prav lahko namreč rečemo, da nas je za dve leti požrla „gromozanska riba“ pandemije in zaščitnih ukrepov, ki sedaj počasi le odpira svoja usta in nas spušča na plano. Hvala Bogu in vsem, ki v tem pogledu ravnajo odgovorno!
A šalo na stran. Menim, da nas prerok Jona skupaj s še drugimi tremi liki iz današnjih odlomkov Božje besed (to so kralj v Ninivah ter Lazarjevi sestri Marija in Marta) lahko navdihne za novo akademsko leto. Naj bo ob vsakem liku izrečem eno povabilo, en izziv.
1. Začnimo „od zadaj“ z Lazarjevo sestro Marijo, ki sedi pri Jezusovih nogah in ga posluša. Tudi nas vse bo v študijske letu skrbelo in vznemirjalo mnogo stvari. Ne pozabimo, katera je najpomembnejša: usesti se k Jezusovim nogam in ga poslušati. To je prvi izziv.
Pa ne samo ne pozabimo – tudi naredimo to. In dovolim si biti čisto konkreten: molimo vsak dan; kdor zmore več – odpri Sveto pismo in beri; pridimo skupaj k Jezusu pri sveti maši; kadar bomo obremenjeni z grehom pridimo k sveti spovedi, da nas Jezus ozdravi.
2. Pri drugem izzivu bomo v družbi Marte, ki pripravlja Jezusu obed. Vem, da so naši urniki zelo različni. Toda enkrat ali dvakrat na teden pa bi le šlo, da skupaj skuhate, se med sabo postrežete in ob obroku izmenjate nekaj prijaznih besed.
Biti skupaj za mizo je pomembno in je svojevrstno »obhajilo« – communio, občestvo študentov v študentskem domu, študentk v istem stanovanju in družinskih članov v domači hiši. Drugi izziv torej: kdaj pa kdaj jesti skupaj in se med seboj postreči, če ne za kosilo pa za lahko večerjo.
3. Naslednji naš izzivalec je kralj v Ninivah. Ko je slišal prerokovo svarilo, ga je vzel zares in to veliko bolj, kako je mogle Jona pričakovati. Zdi se, da je na koncu bil še Bog sam presenečen.
Vzeti zares profesorja – zakaj pa ne, bolj kot on misli, da go boste študentje vzeli zares. In na drugi strani: vzeti zares študenta, študentko bolj kot sta vajena in pričakujeta. Vzeti zares študijsko vsebino, naloge in obveznosti, mnenja in različne poglede ter mlada spoznanja! Če to ni izziv! Ko ga uresničiš dodajaš vrednost sebi in drugemu; oba rasteta v spoštovanju in moči.
4. Na koncu pa še izziv preroka Jona: korektno opraviti svojo nalogo!
Jona je pred svojo nalogo bežal na ladjo in je hotel odpotovati. Podobno razpoloženje je mogoče zaznati v študentu, ki se zjutraj jezi na budilko in vleče odejo čez glavo. Ali pa v študentki, ki pravi, da je še čas za izdelavo seminarske. Marsikdo stopi na ladjo študentskega dela, ki je sicer lahko lepo in koristno potovanje, lahko pa je tudi beg od študijske mize. Kakšen profesor pa se zapelje v beg s čolnom misli „saj bo še letos dobro tako kot sem imel lansko leto“.
Kadar poskusimo bežati pred nalogami, ki jih od nas terja življenjska situacija, prej ali slej pridemo v vihar, kot Jona. S tem je spravil v nevarnost še druge sopotnike na ladji. Menim, da tega res nočemo in ni nobene potrebe.
Ob mizi z Jezusom ter kolegi in kolegicami vzeti zares drugega in korektno narediti kar je treba. … Hm… Bi to lahko bilo geslo tega študijskega leta?
msgr. Slavko Rebec,
generalni vikar Škofije Koper