Marko Rijavec – objavljeno 07/08/21
Jezus in skrivalnice
Tudi če tega dejansko ne vemo, je dokaj jasno, da se je Jezus kot otrok gotovo z navdušenjem igral skrivalnice, še več, tako zelo je užival v njih, da je to počel tudi, ko je bil že povsem odrasel mož, te njegove navihanosti mu niti strogost odraslosti ni mogla vzeti. Je bil pač po srcu še vedno otrok in je to tudi hotel ostati, saj je tako, da če “ne (p)ostanete kakor otroci, (pač) ne pridete v nebeško kraljestvo” (Mt 18,3).
Preberite še:Bog lahko stori čudeže le tam, kjer je za to dovolj človekove odprtosti
Potrebnost iskanja
In čeprav so ga ljudje iskali zaradi napačnih razlogov, ne zato, ker so videli čudeže, ampak ker so jedli od hlebov in se nasitili” (Jn 6,26). Jezus hoče, da ga ljudje iščejo. Zakaj bi se sicer tako zelo skrival? Nenehno se skriva, da ga je treba iskati, če hočeš priti do njega; to je proces, ki ga želi Jezus od človeka: da ga neprenehoma išče, odkriva Njegov obraz sredi tako rutine polnega vsakdanjika, ker sicer človek pade v skušnjavo, da se zanj ne bi trudil več, da bi ga iskal vedno na istih krajih, v vedno istih doživetjih, v vedno istih pobožnostih, v vedno enakih ljubeznih. Človek je pač len, če le more, bo nekaj ponavljal do konca časov.
Zato pa se Jezus skriva, ni ga več tam, kjer je bil včeraj, enkrat se preobleče v vrtnarja (Jn 20,15), drugič v samotnega popotnika (Lk 24,15), za vse večne čase pa se skrije v vsakem izmed “teh mojih najmanjših bratov …” (Mt 25,40). Samo da bi se človek premaknil, samo da bi ga iskal, da bi bila njegova ljubezen vsak dan nova in vsak dan drugačna.
Preberite še:Edino popolno delo je tisto, ki vsebuje tudi počitek
Občestvo
In je zdaj tam, v ne vemo točno katerem od teh njegovih najmanjših bratov, preveč jih je, in menda – če razumem njegovo ljubezen do skrivalnic – je vsak dan celo v kakšnem drugem, v kakšnem še bolj presenetljivem obrazu mojega vsakdana. In ja, tudi v ljudeh, ki so mi čisto blizu, saj je vendar odkriti nekoga, ki se skriva najbližje, hkrati tudi najtežje. Saj veste iz skrivalnic, tudi vi ste se jih šli kot otroci. Pod veliko plasti je treba pogledati, pod veliko predsodkov, pod veliko zamer in neodpuščenih besed, pod mnogo neprijetnosti, da bi ga našel. To je “jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov” (Jn 6,27).
Kajti najti ga – to pomeni res imeti rad. In v tem je pravzaprav ves smisel evharistije, ki nas zbere skupaj, da bi tako v nas začela ta proces iskanja Kristusa v bratih in sestrah, v občestvu, ker je to bistveno za nas, za življenje, za preživetje našega srca in naše človeškosti – živeti, kakor da je vsak moj sočlovek skriti Kristus. “Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen” (Jn 6,35).
Zato potrebujemo ta kruh občestva. Ker človek nekako še preživi brez kruha, brez ljubezni pa ne.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, št. 31.