Zaupajmo v Očetovo navzočnost in pomoč, ohranjajmo veselje v srcu ter v okviru svojih možnosti v okolju, kjer živimo naredimo vsak svoj del, da bo to okolje bolj prijazno in v dobro posameznikov in skupnosti.
BESEDA ŽIVLJENJA ZA AVGUST – Evangeljski otrok
»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.« (Mt 18,4)
Kdo je največji, najmogočnejši, glavni v družbi, v Cerkvi, v politiki, pri trgovanju?
To vprašanje preveva odnose, usmerja odločitve, določa strategije. K tej prevladujoči logiki se zatekamo tudi podzavestno, morda v želji, da bi zagotovili dobre in učinkovite rezultate tistim, ki nas obkrožajo.
V Matejevem evangeliju tu srečamo Jezusove učence, ki so sprejeli oznanilo o nebeškem kraljestvu in hočejo spoznati zahteve, da bi bili protagonisti v novem Božjem ljudstvu: »Kdo je največji?«
Jezus odgovori z enim izmed svojih nepredvidljivih dejanj: v središče male množice postavi otroka in to dejanje pospremi z nedvoumnimi besedami:
»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«
Nasproti tekmovalni in samozadostni miselnosti Jezus postavi najslabotnejši delček družbe, tistega, ki nima vlog, s katerimi bi se hvalil ali jih branil; tistega, ki je v vsem odvisen od drugih in sam od sebe išče pomoč. Ne gre za to, da bi sprejeli pasivno vlogo ali da bi se odpovedali temu, da bi bili ustvarjalni in odgovorni, ampak za to, da delujemo s svojo voljo in svobodno. Jezus namreč terja, da postanemo majhni, zahteva namen in prizadevanje, da odločno spremenimo smer, v katero gremo.
»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«
Takole je Chiara Lubich globlje doumela značilnosti evangeljskega otroka: »Otrok se zaupno prepušča očetu in materi: verjame v njuno ljubezen /…/ Pravi kristjan kakor otrok veruje v Božjo ljubezen, se vrže v naročje nebeškega Očeta in brezmejno zaupa vanj /…/ Otroci so v vsem odvisni od staršev /…/ Tudi mi, “evangeljski otroci”, smo v vsem odvisni od Očeta /…/: on ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo, in nam to da. Božjega kraljestva ne moremo osvojiti, temveč ga prejmemo kot dar iz Očetovih rok.«
Chiara še poudarja, da otrok popolnoma zaupa očetu in se vsega nauči od njega. Prav tako »“evangeljski otrok” vse izroča Božjemu usmiljenju, pozablja na preteklost in vsak dan začenja novo življenje, tako da je odprt za navdihe Duha in vedno ustvarjalen. Otrok se sam ne more naučiti govoriti, potrebuje nekoga, da ga nauči. Jezusov učenec /…/ se vsega uči iz Božje besede, dokler ne govori in živi po evangeliju.«
Otrok nehote posnema svojega očeta. »Tako “evangeljski otrok” /…/ ljubi vse, ker Oče “daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim”; ljubi prvi, ker nas je Oče ljubil, ko smo bili še grešniki; ljubi nesebično, ne da bi kaj pričakoval, ker tako ravna nebeški Oče.«1
»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«
V Kolumbiji so Vincente in njegova družina preživljali preizkušnjo pandemije v zelo strogi karanteni. Vincente se spominja: »Ko je bila uvedena policijska ura, se je vsakdanje življenje v trenutku spremenilo. Žena in dve starejši hčerki so se morale pripravljati na izpite na univerzi, najmlajši sin pa se ni mogel navaditi na učenje preko spleta. Nihče v hiši ni imel časa, da bi skrbel za drugega. Ko sem gledal ta kaos in hotel skoraj izbruhniti, sem razumel, da je to priložnost za udejanjanje umetnosti ljubezni v našem “novem življenju” živetega evangelija. Začel sem pospravljati po kuhinji, pripravljati hrano in jo streči pri obrokih. Nisem dober kuhar, ne natančen pri čiščenju, a razumel sem, da bo to pomagalo zmanjšati vsakdanjo napetost. To, kar se je začelo kot dejanje ljubezni za en dan, se je nadaljevalo več mesecev. Ko so člani družine opravili svoje naloge, so tudi oni skrbeli za čiščenje in začeli pospravljati obleko ali po hiši. Skupaj smo ugotovili, da so evangeljske besede resnične in da ustvarjalna ljubezen svetuje, kako naj uredimo vse drugo.«
Letizia Magri
1 C. Lubich, Beseda življenja za oktober 2003.