Pogovor z vodjo Centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo.
Dr. Mateja Lopuh. FOTO: Tatjana Splichal
Mobilna paliativna enota Splošne bolnišnice Jesenice že deset let zagotavlja celovito oskrbo bolnikov z neozdravljivo boleznijo v domačem okolju. Kot prva in za zdaj edina taka enota v slovenskem prostoru je gorenjskim bolnikom na voljo 24 ur na dan vse dni v tednu.
Maloštevilno, a srčno ekipo vodi Mateja Lopuh, dr. med., ki je tudi državna koordinatorka za razvoj paliativne oskrbe pri Ministrstvu za zdravje.
Ali se trend umiranja v bolnišničnem okolju res obrača in vedno več ljudi umira v domačem okolju?
Pri nas to število gotovo narašča. Naša enota je v minulih letih obravnavala po 300 bolnikov na leto in dve tretjini jih je umrlo v domačem okolju. Čeprav se mi je to zdel maksimum, ki ga še lahko obvladamo, smo lani število obravnavanih bolnikov potrojili.
Pri tako majhni ekipi, šest nas je, je vedno prisoten strah, da bi z večanjem števila bolnikov, ki jih vodimo, padla kvaliteta dela. A ko te kliče človek v stiski, preprosto težko rečeš ne.
Tudi regijsko mejo smo kar pošteno razširili: pokrivamo celotno Gorenjsko in še čez. Če vidimo, da je stiska velika, pač naredimo izjemo. Zelo pa si želimo, da bi se tudi drugi aktivirali in to organizirali, da ne bi bilo vse breme na nas.
Kdo se lahko obrne na vas in kakšno konkretno pomoč ponuja ljudem mobilna paliativna enota?
Definicija paliativne bolezni je, da je to neozdravljiva bolezen, ki v času napreduje in zaradi katere nastopi tudi smrt. Pomagamo torej neozdravljivo bolnim. Naše prvo poslanstvo je gotovo, da uredimo vse telesne tegobe.
Ko telo stabiliziramo, pa si upamo malo več: pogovarjamo se o strahovih, socialnih vidikih, vključevanju družine, neizpolnjenih željah ali ciljih, ki bi jih morda bolnik še lahko dosegel.
Zelo pomembno je, da vemo, kaj bolnik potrebuje, koliko časa mu je bolezen še pustila. Če pridemo zelo na koncu življenja, velikokrat ne moremo urediti nič drugega kot telo. Zato je paliativni pristop treba začeti zgodaj, da imamo več manevrskega prostora.
Paliativa se torej zelo celostno ukvarja s človekom?
Ob neozdravljivi bolezni izgubimo veliko orodij, ki jih ima medicina kot taka. Nam ostane samo človek. Na njem moramo graditi, njega moramo spodbuditi. Nimamo čudežnih kapsul, ki bi jih pojedel in bi bilo življenje takoj lepše. Paliativna oskrba vrača pozornost na bolnika, ne na bolezen.
Standardno učenje zdravnikov je usmerjeno v bolezen: prepoznavanje znakov bolezni, poteka, zdravil. Malo pa se v tem razmišljanju zavedamo, da je vsako zdravilo brez vrednosti, dokler ga ne oplemeniti bolnik.
»Največkrat se izkaže, da univerzalno upanje res poganja svet.« FOTO: Pexels.
Ob primerni spodbudi bolnik lahko aktivira več svojih potencialov in uspeh zdravljenja je gotovo boljši. Seveda se tudi v paliativni oskrbi ukvarjamo z boleznijo, a še v večji meri z bolnikom: zanima nas, kaj mu je bolezen naredila, v čem ga je spremenila, kaj mu je vzela.
In tu ga želimo podpreti. Samoumevno je, da najprej poskrbimo za bolečino, od tu naprej pa nastopi paliativna medicina.
Ob izrazu paliativna oskrba marsikdo najprej pomisli, da ljudi pripravljate na smrt? Je to res bistvo vašega poslanstva?
Že deset let si prizadevam spremeniti način razmišljanja, ki se je v javnosti že zelo zakoreninil: da je to zadnje obdobje, da je to konec vsega. Pojavlja se tudi mnenje, da ko zdravniki dvignejo roke, pride na vrsto paliativna medicina.
A tudi mi smo zdravniki in ne dvignemo rok. Cilj naše obravnave je čim večja kvaliteta življenja naših bolnikov. Bolnika in njegove bližnje pripravljamo na življenje z neozdravljivo boleznijo.
Kaj pa, ko je umiranje res težko? Vas je že kdo zaprosil za evtanazijo?
Prav za evtanazijo ne. Seveda pa včasih kdo reče: Naj se to že konča, dosti imam tega. Ko je trpljenje preveliko, si ljudje želijo, da se konča. Ampak ne nujno z evtanazijo. Čutijo, da je dovolj, da so prišli do konca svojih moči.
Tu je pomembno poudariti, da smo ljudje gospodarji svojega življenja. Ko čutimo, da je dovolj, lahko izpustimo stvari in umremo, ne da bi nas moral kdo evtanazirati ali da bi naredili samomor. Življenje lahko izpustimo.
Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (18/2021).