Foto: Vatican News
V središču papeževe kateheze o molitvi je bila Cerkev kot učiteljica molitve. Vse v Cerkvi se rodi iz molitve in vse raste iz milosti molitve. Cerkev je šola vere in molitve. Prenašati iz generacije v generacijo svetilko vere z oljem molitve.
»Cerkev, učiteljica molitve« se je glasil naslov današnje kateheze, ki jo je imel papež Frančišek med dopoldansko splošno avdienco, še vedno v knjižnici apostolske palače. Kot je izpostavil, Cerkev je velika šola molitve. Vse v Cerkvi se rodi iz molitve in vse raste iz milosti molitve. Molitev je tista, ki ohranja plamen vere, je olje, ki zagotavlja, da je svetilka vere vedno prižgana. Bistvena naloga Cerkve je torej moliti in vzgajati za molitev.
Svetopisemski odlomek: Apd 4,23-24.29-31
»Ko so ju izpustili, sta se vrnila k svojim in jim sporočila vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in starešine. Ob njunih besedah so verniki enodušno povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih! […] In zdaj, Gospod, glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji služabniki z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo! Iztegni roko, da se bodo dogajala ozdravljenja in znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa!« In ko so odmolili, se je stresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo.«
Kateheza
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Cerkev je velika šola molitve. Mnogi med nami so se naučili zlogovati prve molitve na kolenih staršev in starih staršev. Morda imamo spomin na mamo ali očeta, kako nas učita recitirati molitve pred spanjem. Ti trenutki zbranosti so pogosto tisti, ko starši slišijo od otrok kakšno osebno zaupanje in jim lahko dajo nasvet, navdihnjen po evangeliju. Pozneje na poti odraščanja pride do drugih srečanj, z drugimi pričevalci in učitelji molitve (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2686-2687). Prav je, da se jih spomnimo.
Življenje župnije in vsake krščanske skupnosti narekujejo bogoslužni časi in skupne molitve. Zavemo se, da je tisti dar, ki smo ga v otroštvu s preprostostjo prejeli, velika in zelo bogata dediščina ter da je izkušnjo molitve treba vedno poglobiti (prim. KKC, 2688). Oblačilo vere ni poškrobljeno, razvija se z nami; ni togo, raste; tudi preko trenutkov kriz in vstajenj. Še več: ni mogoče rasti brez trenutkov krize, kajti kriza omogoča rast. Za rast je nujno vstopiti v krizo. Dih vere je molitev: rastemo v veri toliko, kolikor se naučimo moliti. Po določenih življenjskih obdobjih se zavemo, da brez vere ne bi mogli ničesar in da je molitev bila naša moč. Ne samo osebna molitev, ampak tudi molitev bratov in sester ter skupnosti, ki nas spremljajo in podpirajo, ljudi, ki nas poznajo in ki jih prosimo, naj molijo za nas.
Tudi zato v Cerkvi neprestano uspevajo skupnosti in skupine, posvečene molitvi. Kakšen kristjan se celo čuti poklicanega, da molitev postanejo osnovno delovanje v njegovih dneh. V Cerkvi so samostani, kjer živijo osebe, posvečene Bogu, in ki pogosto postanejo središča duhovnega izžarevanja. So središča molitvenih skupnosti, ki izžarevajo duhovnost. So majhne oaze, kjer je skupna intenzivna molitev in se dan za dnem gradi bratsko skupnost. To so vitalne celice, ne samo za cerkveno tkivo, ampak za samo družbo. Pomislimo na primer na vlogo, ki jo je meništvo imelo za nastanek in rast evropske civilizacije in tudi v drugih kulturah. Moliti in delati v skupnosti poganja svet naprej.
Vse v Cerkvi se rodi iz molitve in vse raste iz milosti molitve. Ko se sovražnik, Hudobec, hoče boriti s Cerkvijo, to najprej naredi tako, da poskuša izsušiti njene izvire in preprečiti molitev. Na primer, to vidimo v določenih skupinah, ki soglašajo, da bodo izvedle cerkvene reforme, spremembe v življenju Cerkve in vseh organizacij, v medijah vse informirajo … A ni videti molitve, se ne moli. To moramo spremeniti, sprejeti moramo to odločitev, ki je nekoliko močna … Zanimiv je predlog, zanimiv. Samo z razpravami, samo z mediji. A kje je molitev? Molitev je tista, ki odpira vrata Svetemu Duhu, ki v naprej navdihuje. Spremembe v Cerkvi brez molitve niso spremembe Cerkve. So spremembe skupine. In ko se sovražnik hoče zoperstaviti Cerkvi, najprej poskuša izsušiti njene izvire ter ji tako preprečiti molitev. Če izgine molitev, se nekaj časa zdi, da vse lahko gre naprej kot vedno, a kmalu zatem se Cerkev zave, da je postala kakor prazen ovoj, da je izgubila pomembno os, da nima več vrelca topline in ljubezni.
Sveti moški in ženske nimajo lažjega življenja od drugih, nasprotno, tudi oni imajo svoje probleme in, še več, pogosto so predmet nasprotovanj. A njihova moč je molitev, da stalno zajemajo iz neizčrpnega »vodnjaka« matere Cerkve. Z molitvijo ohranjajo plamen svoje vere, kakor se to počne z oljem v svetilkah. In tako hodijo dalje v veri in upanju. Svetniki, ki pogosto v očeh sveta bolj malo veljajo, so v resnici tisti, ki ga podpirajo – ne z orožjem denarja, oblasti in medijev, ampak z orožjem molitve.
V Lukovem evangeliju Jezus zastavi dramatično vprašanje, ki nam vedno daje misliti: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Bo našel samo organizacije, neke skupine podjetnikov vere, vsi dobro organizirani, ki opravljajo dobrodelnost in druge dobre stvari, ali pa bo naše vero? »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« To vprašanje se nahaja na koncu prilike, ki nam kaže na potrebo po vztrajni molitvi, ne da bi se utrudili (prim. Lk 18,1-8). Lahko torej sklenemo, da bo svetilka vere vedno prižgana na zemlji, dokler bo olje molitve. To je, kar ohranja vero in naše ubogo, slabotno, grešno življenje; molitev ga vodi dalje z gotovostjo. Vprašanje, ki si ga kristjani moramo zastaviti, je: Molim? Molimo? Kako molim? Kot papagaji ali molim s srcem? Kako molim? Molim prepričan, da sem v Cerkvi in molim s Cerkvijo ali pa molim nekoliko po svojih idejah in hočem, da moje ideje postanejo molitev? To je poganska molitev, ne krščanska. Ponavljam: sklenemo lahko, da bo svetilka vere vedno prižgana na zemlji, dokler bo olje molitve.
To je bistvena naloga Cerkve: moliti in vzgajati za molitev. Prenašati iz generacije v generacijo svetilko vere z oljem molitve. Svetilka vere, ki osvetljuje, zares ureja stvari, kakor morajo biti. A ohranja se lahko samo z oljem vere. Sicer ugasne. Brez luči te svetilke, ne bi mogli videti poti za evangeliziranje; ne bi mogli videti poti, da bi dobro verovali; ne bi mogli videti obrazov bratov, da bi se jim približali in jim služili; ne bi mogli razsvetliti sobe, kjer se srečujemo s skupnostjo … Brez vere se vse zruši; in brez molitve vera ugasne. Vera in molitev – skupaj. Ni druge poti. Zato je Cerkev, ki je dom in šola občestva, dom in šola vere in molitve.