Evangelij je potovanje, naša vera je potovanje, naše življenje in naše odrešenje sta potovanje, zato je v najbolj pristnem bogoslužnem izročilu tudi samo bogoslužje potovanje. Bogoslužje ni vprašanje določenih trenutkov, besed ali formul. Življenje lahko postane bogoslužje le, če imamo celostni pogled in razumevanje samega bogoslužja.
Pravi tempelj je vselej bil in je človek. Pavel je v tem zelo jasen. Zato lahko obhajamo velikonočno tridnevje samo, če tudi mi stopimo na pot našega spreobrnjenja. Ne gre samo za pot, ampak tudi za spreobrnjenje. Vsaka pot pozna tudi prehode in pot naše vere je naš temeljni prehod v Očetovo naročje, ki je obenem tudi naše temeljno spreobrnjenje.
Tudi post je čas potovanja, potovanja kot poti iz Egipta do Rdečega morja. Post je čas približevanja in priprave na prehod. V velikem tednu je, kot da bi bili že na bregovih Rdečega morja, kjer se vprašanje vere izlušči do take mere, da ni več nobenega drugega vprašanja. Zato je te dni in še posebej v velikonočnem tridnevju zelo pomembno poslušanje in branje Božje besede. Bogoslužje je v tem zelo bogato. Božja beseda, ki nam govori o naši veri, nas spominja na bistvo naše vere in nas postavlja v skupnost vseh tistih, ki so stopili na pot vere in pred Rdečim morjem enkrat za vselej s korakom v morje izpovedali vero v Boga Odrešenika.
Ne moremo razumeti trpljenja brez zadnje večerje, kot tudi ne moremo razumeti vstajenja brez trpljenja. Človek potrebuje čas, potrebuje pot, da lahko naredi prehod. Življenje nas postavlja pred mnoge prehode, pred mnoge izzive. Čas je dan, pot je začrtana, prehod je poznan. Naj bo ta čas v najbolj pristnem pomenu še posebej bogoslužni.
p. David Bresciani
Vir: Facebook Atelje za liturgijo in liturgično glasbo, foto: Facebook Atelje za liturgijo in liturgično glasbo, obj.: Mojca Bertoncel