Margaret Karram, nova svetovna predsednica Marijinega dela. FOTO: Javier Garcia.
Prijatelji Gibanja fokolarov, ki ga je ustanovila Božja služabnica Chiara Lubich, so letošnjega 1. februarja po vsem svetu doživeli nemajhno presenečenje.
Ta dan je Dikasterij za laike, družino in življenje potrdil odločitev 359 članov vrhovne skupščine te duhovne družine, da po dveh šestletnih mandatih italijanske pravnice Marie Voce vajeti gibanja prevzame Margaret Karram.
Ne zgodi se pogosto, da je vodstvo kakšne mednarodne katoliške organizacije zaupano ženski, še redkeje Neevropejki, povrh Arabki, Palestinki iz judovske četrti z izraelskim potnim listom. Zaradi te nevsakdanje kombinacije je njena izvolitev pritegnila pozornost številnih verskih medijev.
Z ljubeznijo nad sovraštvo
Margaret se je rodila leta 1962 v izraelskem mestu Hajfa, kjer v relativno mirnem sožitju sobivajo tri abrahamovska monoteistična verstva. Je druga izmed štirih otrok v družini arabskih katoličanov, živo povezanih s prvotno Cerkvijo Jezusove zemeljske domovine, doma prav ob vznožju prerokove gore Karmel.
Bili so edina palestinska družina in edini kristjani v judovski četrti, zato je Margaret že od majhnega vajena mirnega medverskega sožitja. Vajena pa je tudi napetosti, saj so ji mnogi sorodniki s palestinskih ozemelj zaradi spopadov pobegnili v Libanon.
Strokovnjakinja za medverski dialog
Seme medverskega sožitja je dozorevalo v osnovni in srednji šoli sester karmeličank v Hajfi, ki jo je obiskovala od 6. do 18. leta. Tam so bili vsi sošolci sicer Arabci, toda polovica muslimanske vere, polovica pa kristjani različnih izročil.
»Skupaj smo odraščali, zato naše mirno sožitje ni bilo naučeno, ampak sad vsakdanjega sobivanja,« pravi Karramova, ki pa je dialog poglobila s študijem judovske zgodovine na American Jewish University v Los Angelesu, kjer je diplomirala.
Še pred tem jo je v domačem kraju pri 14 letih pritegnila karizma edinosti gibanja Marijino delo, pri katerem se je pri 23 letih posvetila Bogu kot fokolarina (posvečena laikinja) s skupnim življenjem in zaobljubami.
Postala je odgovorna za gibanje v Los Angelesu, nato še v Jeruzalemu, kjer je 14 let delala na italijanskem konzulatu. Sodelovala je s Komisariatom za Sveto deželo, Škofovsko komisijo za medverski dialog, Skupščino katoličanov Svete dežele (AOCTS) in z Izraelskim medverskim koordinacijskim svetom (ICCI).
Leta 2013 je prejela nagrado Mount Zion Award za dialog treh abrahamovskih verstev in leta 2016 mednarodno žensko nagrado svete Rite (Marjete) za spodbujanje mirnega sožitja v Sveti deželi.
Zadnjih šest let deluje v mednarodnem centru gibanja pri Rimu, kjer so ji bili zaupani stiki z drugimi cerkvenimi gibanji in druge vodstvene naloge.
Za prenovo zaupanja
Ko ji je na vrhovni skupščini 1. februarja postalo jasno, da je med vsemi kandidati prav njeno ime dobilo največ glasov, priznava, da se je začela tresti: »Najprej me je spreletel velik Božji strah pred tako kompleksnim Delom. Nekaj minut zatem pa sem začutila notranjo moč, za katero mislim, da je prihajala od Svetega Duha, saj sem ves dan prosila zanj. Takrat sem rekla: Tukaj sem, saj to je predvsem Božji klic. Odgovoriti sem želela kot Marija, biti služabnica te skupnosti, služabnica vsakemu, se od drugih učiti in prositi Boga, da bom njegovo dostojno orodje.«
Ob izvolitvi je prejela voščilo latinskega patriarhata, kustodije in drugih ustanov Svete dežele. Kakšen načrt pa ima nova predsednica za vodenje gibanja, ki po odhodu ustanoviteljice, kot se rado zgodi, prestaja krizo, zbeganost in številčni upad v upanju novega preporoda?
»Priznam, da mi ni všeč beseda ‘predsednica’. Sem hči Cerkve in hočem služiti vsem,« je v avdienci povedala papežu Frančišku. Po izvolitvi pa želi delovati z več sinodalnosti in graditi kulturo zaupanja.
Pri tem vabi k molitvi: »Poleg tega, da delamo z ljudmi, mislim, da moramo ostati tudi kontemplativni. Če želimo biti na nogah, privlačni, dajati vzor, mislim, da moramo tudi znati pogosto poklekniti na kolena.«
Igor Vojinovič.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (10/2021).