Jaslice | (foto: Pixabay)
Ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Josepha Bidena, sem bil pozoren, kolikokrat je v nastopnem govoru omenjal molitev. Koncu ustoličenja je sledila molitev, s katero so klicali blagoslov na novega predsednika in njegovo delo.
Naj k temu dodamo še mašo pred nastopom službe ter dejstvo, da je prisegel na Svetem pismu. Nehote sem pomislil, kaj bi se zgodilo v Sloveniji, če bi kdo od prihodnjih predsednikov ali visokih politikov v svojem (nastopnem) govoru tolikokrat omenjal molitev in molitev samo vključil v slovesnost ob prisegi. Nanj bi se zgrnilo toliko kritik in zahtev po odstopu, da politično ne bi preživel. A kar ni mogoče v Sloveniji je mogoče v eni najstarejših in do sedaj najstabilnejših demokracij na svetu – v Ameriki. In to pri predsedniku liberalne usmeritve! Spoštljivega odnosa do vere se bo mlada slovenska demokracija, okužena s protikrščanskostjo, šele morala (na)učiti.
Ob tem spoštovanju krščanske tradicije sem se spomnil, kako sem za minule božično-novoletne praznike doživel neprijetno presenečenje. Predlagal sem, da bi novoletnim voščilom dodali še božična. Takoj sem dobil odmev, naj ne mešam vere v »to stvar«. Odgovoril sem, da je ne mešam, saj je praznovanje božiča tudi splošno kulturno in civilizacijsko dejanje. Zato božično voščilo slišimo po javnem radiu in televiziji, izrekajo ga plemeniti ljudje, predsedniki vlad in držav, kralji in kraljice. In to ne glede, ali so verni ali ne. Božične praznike voščimo zato, ker je to del naše kulture. Božič je sicer praznik Jezusovega rojstva, vendar ga nekateri praznujejo kot praznik družine ali kaj podobnega. A praznujejo ga! Zamolčevanje božičnega praznovanja pomeni zanikati slovensko (in evropsko) kulturno identiteto. Koliko ljudskih običajev je povezanih s praznovanjem božičnih praznikov! Koliko pesmi in (umetniških) slik! Koliko umetniško postavljenih jaslic! Smešno se mi zato zdi, da ob javnih voščilih ne voščimo božičnih praznikov. Če že, voščimo praznike. Ja za božjo voljo, katere pa praznujemo konec decembra! Od kod tak strah pred imenovanjem božiča in božičnih praznikov. Prepričan sem, da se bo zgodba na podoben način ponovila o veliki noči.
Kot medklic naj omenim, da je s tem zamolčevanjem božiča in drugih praznikov povezan še en neljub pojav. Ko zamolčujemo božič in ne govorimo o slovenskih običajih in ne pojemo ter predvajamo slovenskih božičnih pesmi, toliko bolj posegamo po neki poplitveni, osladni in kičasti pop kulturi od filmov do popularne glasbe, največ iz Amerike, ki imajo malo ali nič z našo kulturo. Nimam nič proti tuji kulturi, a mi bodimo ponosni na našo in praznujmo praznike na način, lasten naši kulturi, da bomo znali ceniti tujo.
Vem, nekatere moti, da je božič krščanski praznik in bi ga radi izbrisali. Toda če začnemo čiščenje, potem jo bo slabo odnesel že pust. Ta je namreč dan pred pepelnico, ta pa je 40 dni pred veliko nočjo, največjim krščanskim praznikom. Nasprotnikom dejstva, da je krščanstvo bistveno zaznamovalo našo kulturo, naj dodam, da se v naši kulturi celo zapijamo in veselimo »po krščanskem koledarju«. Martinovanje je za god sv. Martina. Silvestrovanje pa za god sv. Silvestra… Končno se morajo zagovorniki zamolčevanja božičnega praznika ali celo nasprotniki navzočnosti krščanstva v družbi zavedati, da so zelo nenačelni. Pod protest, v katerem bodo nastopili proti krščanstvu ali vsaj navzočnosti krščanstva v družbi, bodo napisali datum. Ta pa je vezan na rojstvo Jezusa Kristusa. Po njem štejemo leta in zgodovino človeštva delimo pred Kristusom in po Kristusu. Če bi sledili razmišljanju nasprotnikov, bi že s tem, ko napišemo datum, mešali vero v vse pore življenja, ker je pač naš datum vezan na božič, oziroma na Kristusovo rojstvo.
Božo Rustja