Si predstavljate, da bi si na poroki obljubila, da si bosta prizadevala za medsebojno strpnost in toleranco? Sliši se smešno. Ponižujoče. V resnici pa se pogosto prav tako vedemo v zakonu in celo verjamemo, da je to krščansko.
Bi se lahko zadovoljili s tem, da vas zakonec zgolj ‘prenaša’? To nam je absolutno premalo. V srcu čutimo, da si zaslužimo več in da tudi zmoremo dati več. Nismo se poročili zato, da bi živeli na varni distanci, ampak v izpolnjujoči bližini, ki jo Sveto pismo imenuje tudi usmiljenje. Poleg ljubezni in spoštovanja se moramo v zakonu učiti usmiljenja. Kadar Sveto pismo govori o usmiljenem Bogu, to pomeni dvoje: da je do nas sočuten in prizanesljiv v sodbah.
Sočuten sem do zakonca, kadar z njim čutim to, kar čuti on sam. Sočutje rodi sprejetost in domu daje toplino. Jezus, ki je Emanuel – Bog z nami, želi, da bi se od Njega učila biti usmiljena.
Torej: ali bova drug drugemu stopala na prste, ali pa se bova skušala postaviti v čevlje drugega? Odločitev je najina. Jezus pa daje obljubo vsem, ki ga vzamejo zares: “Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli” (Mt 5,7).
Luka M.
Foto: Alysa Bajenaru, Unsplash