Piše: Maja Vovk
Včasih pohval nismo bili deležni. Morda so menili, da nas bodo pokvarile. Danes se zdi, da je pohval morda celo preveč. S tem pa tudi izgublja svoj pomen.
Postavite se v vlogo, ko ste sami deležni pohvale. Ste radi pohvaljeni? Kako vpliva na vaše počutje? Če si iskreno odgovorite, potem veste, da lahko pohvala dela čudeže. Kajti vsakdo si želi biti opažen, potreben in koristen.
Pa je lahko pohvala tudi problematična?
Raziskava dejansko kaže, da lahko nekatere vrste pohval spodkopavajo otrokovo notranjo motivacijo, da bi spremenil vedenje zato, ker tako sam želi. Razlog je v tem, da pohvala pomeni zunanjo Več kot je te zunanje motivacije, bolj verjetno je, da bo otrok iskal pohvalo in nekaj počel samo zaradi pohvale.motivacijo. Posledično se zaradi te zunanje motivacije otroci obnašajo lepo zato, da bodo pohvaljeni, in ne zato, ker bi se tako dobro počutili ali bi tako hoteli. Več kot je te zunanje motivacije, bolj verjetno je, da bo otrok iskal pohvalo in nekaj počel samo zaradi pohvale. Ubijanje lastne motivacije pa ni edini problem pohvale. Določene pohvale lahko namreč vplivajo na otrokovo samozavest. Morda se sliši nenavadno, saj pohvala otroku pomaga, da se bolje počuti. Problem nastane, ko otrok ni pohvaljen. Takrat pa začne resno dvomiti v svoje zmožnosti in tudi v svojo vrednost.
Naj se zato raje izogibamo pohvale? Seveda ne. Pomembno pa je, da pohvalo uporabljamo premišljeno. Obstajajo namreč načini, kako s pohvalo resnično pomagamo otroku, da se dobro počuti.
1. Pohvala naj bo specifična
Večina pohval, ki jih otroci dobijo, je zelo splošnih in neiskrenih. “Vav, super, priden fant, pametna punca, uspelo ti je …” Tak način ni najboljši, saj otroku kaže, da niste dobro pogledali, kaj je pravzaprav naredil. Če ste res zadovoljni, otroku natančno povejte, zakaj ste zadovoljni. Recimo: “Videl sem, kako si tej gospe pobral torbo, ki ji je padla na tla. Zelo sem ponosen nate, da si bil tako prijazen.” Taka pohvala je nekaj povsem drugega, kot če bi rekli samo: “Priden fant.”
2. Pohvala naj temelji na trudu
Če otroka samo hvalimo za dosežke, spregledamo pa njegove neuspehe, tvegamo, da bo dobil občutek, da je samo uspeh tisto, kar šteje. Če se otrok mesece trudi, da mu nekaj uspe, ga nikar ne pohvalite samo za končni dosežek. Meseci neuspeha so tisti, ki so ga pripeljali do uspeha in to je največ vredno. Opaziti morate njegov trud in ne zgolj rezultata. “Tako zelo se trudiš, da bi se naučil. Vem, da ti bo s časom uspelo” ima veliko večji pomen kot “Ja, uspelo ti je”.
3. Pohvala naj se osredotoči na to, kar otrok lahko spremeni
V življenju je veliko stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Eno takšnih je videz. Hvaljenje otroka zaradi videza ali drugih lastnosti, ki jih ne more spremeniti, lahko povzroči težave s samozavestjo in tvegane odločitve (npr. motnje hranjenja). Posebej nevarno je tako hvaliti dekleta. Ko bodo odraščala, se bo njihov odnos do lastnega telesa spreminjal. V puberteti praktično ni dekleta, ki bi bilo zadovoljno s svojim videzom. Zato naj se pohvala dotika tistega, na kar lahko vplivajo.
4. Pohvala naj bo opisna
To je nadaljevanje tega, da je pohvala specifična. Opisne pohvale otroku kažejo, da ga resnično opazujete in cenite, kar počne. Ko vam pokaže svojo mojstrovino iz lego kock, ne podležite skušnjavi, da bi rekli samo “To si pa lepo naredil” ali kaj podobnega. Namesto tega se osredotočite na njegov izdelek. “Vidim, da si ustvaril zelo dovršeno hišo. Kako, da si se odločil za dvigalo? Kaj misliš, da bodo obiskovalci raje uporabili dvigalo ali stopnice?” Otrok bo cvetel, ko ga boste resnično videli.
5. Pohvala naj se osredotoči na to, kar otrok lahko ponovi in se iz tega nauči
Psihologinja Carol Dweck s Harvardske univerze, znana po uvedbi teorije miselnosti, razlikuje med togo miselnostjo (ko otrok verjame, da je njegova sposobnost fiksna in se ji odreče, ker meni, da ni dober v tem) in prožno miselnostjo (ko otrok sprejme, da v nečem ni dober, vendar verjame, da lahko to izboljša). Pohvala spodbuja togo miselnost. Način za preusmeritev k prožni miselnosti je, da se bolj osredotočimo na trud kot na dosežke in kar je pomembno, da vprašamo otroka, zakaj on misli, da mu je tokrat uspelo. Vprašajte ga, kaj je tokrat naredil drugače in kaj mu je naslednjič lahko v pomoč, ko mu ne bo šlo.
Čimveč iskrenih pohval vam želim.