7. 11. 2020 | Mojca M. Štefanič
Papež Frančišek v pogovoru za italijanske medije in srbsko Politiko ob 100. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Srbijo in Svetim sedežem.
FOTO: Vatican Media
Kot smo že poročali, je papež Frančišek v zadnjem času znova odgovarjal na vprašanja svetovnih medijev. Večino tem, o katerih je spregovoril za italijansko agencijo Adnkronos, smo že predstavili, obširnejši pogovor s svetim očetom pa je 1. novembra objavila tudi Politika, osrednji politični dnevnik v Srbiji, in sicer ob 100. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Srbijo in Svetim sedežem.
»Počutim se osamljenega, ker tisti, ki bi morali sodelovati, ne sodelujejo«
V pogovoru za agencijo Adnkronos je papež spregovoril še o »uporih« v Vatikanu, zaradi katerih pa se mu ne zdi, da je vse izgubljeno. »Lahko rečem, da se počutim osamljenega, ker tisti, ki bi morali sodelovati, ne sodelujejo, ker nekdo, ki bi si moral umazati roke za bližnjega, tega ne stori, ker ljudje ne sledijo mojim smernicam ali kaj podobnega,« je priznal 83-letni voditelj Katoliške cerkve.
Po drugi strani se ne počuti osamljenega: »Našel sem neverjetno veliko ljudi, ki so pripravljeni tvegati zame, ki so zastavili svoje življenje za stvar, za katero si prizadevajo, ki se borijo s prepričanjem, ker vedo, da imamo prav, in da je pot, ki smo jo začrtali, kljub tisočerim oviram in naravnim uporom tista prava.«
Zakaj bi se moral bati? Ničesar se ne bojim
Frančišek je brez olepšav priznal, da določene upore občuti tudi v Vatikanu: obstajajo »primeri nečistih poslov, izdaje«; to vernike zelo prizadene. »Ti ljudje gotovo niso klavzurne redovnice,« je pripomnil papež.
Na vprašanje, ali se česa boji, je odvrnil: »Zakaj bi se moral bati?« Zase se ne boji nikakršnih posledic. »Ničesar se ne bojim, delam v imenu in po naročilu našega Gospoda,« je prepričan Frančišek. »Vodita me nagon in Sveti Duh, vodi med ljubezen mojega čudovitega ljudstva, ki sledi Jezusu Kristusu,« je pogovor za italijansko agencijo sklenil sveti oče in dodal: »Predvsem pa molim, zelo veliko molim.«
Primanjkuje nam skupnih »protiteles« za boj proti krizi
V pogovoru za beograjsko Politiko je sveti oče med drugim spregovoril o tem, koliko se ljudje naučimo iz preteklosti. Na vprašanje, kaj lahko Cerkev v sekulariziranem in materialistično usmerjenem svetu prispeva v dobrobit posameznika in celotne družbe, je odgovoril, da kristjani ne smemo odvračati pogleda od dogajanja okoli sebe. Poklicani smo, da se približamo vsakemu posamezniku, v vseh razmerah, in vedno v imenu solidarnosti, ki se rojeva iz Božjega usmiljenja. Bog je namreč prvi stopil med nas in postal naš brat, nikoli ni bežal, mi pa Mu želimo slediti in biti Njegovi učenci. Čeprav se časi in okoliščine spreminjajo, naše poslanstvo ostaja enako.
Vloga Cerkve je izjemno pomembna tudi v obdobju trenutne epidemije, ki je naše organizacijske in razvojne modele pahnila v krizo ter razkrila številne krivice na družbenem in zdravstvenem področju. Primanjkuje nam skupnih »protiteles« za boj proti krizi, kar je sad vseh prizadevanj, da bi pozabili na tisto, kar je stoletja dolgo hranilo dušo naših narodov. Dolžnost Cerkve je, da privabi še druge akterje in da se skupaj poskusimo osvoboditi pogleda na svet, ki ga oblikujejo moč, bogastvo in pohlep; da si skupaj prizadevamo ustvariti »novo normalnost«.
Na vprašanje, kako ohraniti narodno istovetnost v globaliziranem svetu in ob tem ne zapasti v nacionalizem, sveti oče odgovarja, da moramo z vzpostavljanjem pripadnosti začeti že v družini, nato pa te občutke širiti na mesto, narod, državo; le na ta način se bo lahko rojevala prihodnost, ki jo bomo sanjali skupaj in jo gradili s skupnimi močmi. Zato papež vztraja, da se moramo vrniti h koreninam, bogati zgodovinski, kulturni in duhovni dediščini, ki jo je znala ustvariti vsaka država.
Spori se ne rešujejo s pozabo, temveč z dialogom
Pomanjkanje pripadnosti na koncu razjeda javni prostor, ki predstavlja našo sposobnost, da si delimo nekaj skupnega, »našega«: brez skupnega »mi« nekega naroda, neke družine, nekega mesta ne bo skupne prihodnosti, ki jo sanjamo in gradimo s skupnimi močmi – vse si bo nasprotovalo, vse bo razdeljeno. Ohranjati spomin svojega naroda pomeni ohranjati prihodnost; to ne pomeni, da moramo ostati zasidrani v preteklosti, temveč da pogumno zremo v prihodnost; da ne ponavljamo preteklih dejanj, temveč da najdemo duha, ki je našim (evropskim) narodom znova omogočil spravo.
O pomenu dialoga je papež povedal, da ta ne pomeni zatajevanja ali zanemarjanja razlik, temveč ravno nasprotno: dialog je zavesten način sprejemanja zgodovine, krivic, razlik in njihovega umeščanja v odnosu do prihodnosti. Spori se ne rešujejo s pozabo, nepoznavanjem ali »izbrisom vsega in novim začetkom«, temveč z dialogom, ki priznava drugega in z veseljem sprejme, da smo poklicani razširiti pogled in prepoznati višje dobro, od katerega bomo imeli korist vsi. Zapomniti si moramo, da »zdrava odprtost nikoli ne ogroža istovetnosti«. Brez dialoga spodbujamo kulturo geta, v kateri na koncu odločamo, kdo ima pravico (in kdo ne), da se ga obravnava kot človeka. Pomembno je, da kanali vedno ostajajo odprti, da se lahko vedno znova povežemo in vzpostavimo živo komunikacijo.