Da bi razumeli pomen besede duša, moramo izhajati bolj iz svetopisemskega kot iz krščanskega pogleda na človeka. Slednjega je namreč zelo zaznamoval grški dualizem, ki poudarja: »Človek je sestavljen iz telesa in duše.« Sveto pismo ju nasprotno ne ločuje. Svetopisemski pogled pravi, da je človek »živo telo«: »duhovno je tudi meseno« (Peguy). Zdi se mi, da je ta svetopisemski pogled pomemben za razumevanje vere v vstajenje, v evharistijo in v Cerkev, … Vrnimo se k svetopisemski razlagi.
Duša je ves človek
Hebrejska beseda néfesh (ki jo v grščino pogosto prevajajo psyhè, v latinščino anima), ne govori le o enem delu človeka, ampak o človeku kot celoti.
Psalmist izraža željo vsega svojega bitja, ko pravi: »Mojo dušo žeja po Bogu« (Ps 42,3).
Duša je življenje
Številni prevodi so dolgo z besedo duša označevali néfesh, psyhè in anima. Tako so evangeljski odlomek Mt 16,26 prevajali: »Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« Boljši prevod pozna novi prevod Svetega pisma: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« Ko Jezus pravi, da je prišel, da bi dal »svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28), razumemo, da je prišel, da bi dal v odkupnino samega sebe in ne svoje duše.
Duša je človek
Se sprašuješ: »Kaj je duša?« Odgovorimo lahko: »Duša je človek, vi in jaz, ves človek, na katerega je naslovljen veliki evangeljski paradoks: ›Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel‹« (Mt 16,25). Ta stavek bi težko razumeli, če bi besedo psyhè prevedli zgolj z duša.
Vir: 50 questions de foi, v: Les cahiers croire, 26-27.
Povzela: M. B.
Foto: Unsplash