Oni pa so v miru – tiho sporočilo grobov ali letošnje razmišljanje ob spominu na pokojne
Sredi življenja nas obkroža smrt. Tako se glasi začetek pesmi, ki jo pripisujejo Martinu Lutru. Velika noč, Jezusovo vstajenje, pa obrača naš pogled v drugo smer: »Sredi umiranja smo potrjeni za življenje« (Lothar Zenetti). Je Nekdo, ki je v boju s smrtjo zmagal. V tej velikonočni svetlobi glejmo tudi na naše pokojne. Vsakokrat, ko stopimo na območje pokopališča, se res soočamo z oblastjo smrti, ki na prvi pogled ostaja dokončni zmagovalec nad vsem, kar živi. Ob pogledu na križ sredi pokopališča pa nas doseže sporočilo vere: en grob je le ostal prazen, zato smo kljub umiranju določeni za Življenje. Bog jemlje, pa tudi daje…
Od pomladi dalje slišimo opomine Nacionalnega zavoda za javno zdravje: držite razdaljo, ne bodite preblizu ljudem, ker so lahko okuženi s svetovno nadlogo v obliki korona virusa… Če je to pravilo do nedavna veljalo predvsem za varnostno razdaljo v prometu, ko je potrebno imeti dovolj metrov do avtomobila pred seboj, da ne pride do nesreče z lahko hudimi posledicami, je sedaj postalo del vsakdana za srečanja med nami. V tujini bolj kakor pri nas so številne ulice prelepljene s plakati, ki grozeče pretijo: vzdržujte razdaljo, izogibajte se prevelike bližine ljudi, ki vam prihajajo naproti. Navsezadnje to velja tudi za tukajšnji vsakdan! Ne moreš več ravnodušno stopiti v pekarno po svežo žemljo, skočiti v trgovino po sol, ki jo je zmanjkalo, se olepšati pri frizerju ali zaviti v cerkev. Povsod napisi: držite medsebojno razdaljo. In posledično »nesreča«: v nevarnosti ste, da se okužite z virusom. Izognite se tej nesreči v dobro vaših bližnjih…
Če je že v živahnem cestnem prometu pametno držati razdaljo zaradi varnosti, ali ni zaradi večje možnosti, da se izognemo okužbi, pametno, da jo držimo tudi med nami? Tu pa naletimo na težavo. Ljudje smo družbena bitja in potrebujemo bližino. Bližino ljudi, ki nas imajo radi, ki nas spremljajo, ki so naši prijatelji. Da se jih ne smeš dotakniti, ne smeš dati roke, ne tvegati objema ali ni to prehuda odpoved? Ravno v izrednih trenutkih življenja si želimo ljudi blizu. Čestitati ob poroki in to iz varnostne razdalje, ni isto kot prisrčen objem ali poljub ob »najlepšem dnevu« življenja. Neoseben izraz priznanja ob odličnem dosežku ni isto kakor prijateljsko trepljanje po ramenu. Če je že ob veselih trenutkih tako, kaj šele v žalostnih! »Iskreno sožalje« z dveh metrov razdalje ne more nadomestiti objema brez besed ob pogrebu dragega človeka. Kako more biti hudo sozakoncu ali otrokom, ki zaradi omejitev stikov v domu za ostarele ne morejo biti navzoči pri poslavljanju, držati za roko dragega človeka, mu zašepetati besedo ob poslednjem slovesu? V takih primerih razdalja zares boli…
Ob vseh zaukazanih oddaljenostih in primerni razdalji, pa nam je nekdo le prišel blizu, preblizu. smrt. Pomislimo poimensko na ljudi, ki jih od lanskega dneva Vernih duš do danes ni več med nami: nekdo je izgubil sozakonca, drugi enega od staršev ali starih staršev, brata ali sestro, sina ali hčer. Smrt je posegla v naša življenja in jih spremenila, saj nam nekdo nenadoma manjka… Ne glede na visoka leta ali če je bila smrt odrešitev za dolgotrajno bolezen, poslovil se je človek, ki nam je bil drag, je bil dolgo med nami, je postal del našega življenja. Upravičeno lahko žalujemo, saj nam ne more biti vseeno.
Smrt je žal posegla tudi v življenje družbe. Do tega trenutka, ko pišem te vrstice je Korona v Sloveniji odnesla 315 ljudi. Verjetno so nam ostali v spominu grozljivi prizori, kako so v severni Italiji z vojaškimi vozili odvažali stotine krst. Brez teorij zarote prihajamo do spoznanja, da tako kakor do sedaj, ne bo šlo naprej, da smo prišli do praga, ko nihče več ne more zanikati konca zemeljskega življenja.
Na Vse svete popoldne in na Verne duše se spominjamo vseh naših umrlih. Kako tolažilno, denejo evangeljske besede: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši!« Kristus jih izreka, ko se poslavlja na Veliki četrtek od svojih učencev in jim nakazuje, kaj ga čaka. Le želimo si lahko, da bo na pragu življenja in smrti tudi nam dan jasen pogled, da bomo prosti strahu zaupali, da Jezus tisti, ki ne drži do nas nobene razdalje, da je na naši strani, da nam odpira vrata v Življenje. Jezus je zvest samemu sebi, zaradi njega se ne bo nihče izgubil. Nobena prešuštnica, noben Zahej, noben dvomeči učenec, nobena žalostna popotnika v Emavs, skratka noben človek.
Živo si lahko predstavljamo s kakšno podobo Jezus tolaži svoje učence: pripravil sem vam bivališče: »Tudi vi boste tam, kjer sem jaz«. Sodobno bi lahko rekli, da bomo z Jezusom v enem »gospodinjstvu«, torej vsi skupaj. Drug drugemu bomo blizu pri Bogu. Smrt nas tukaj na zemlji ločuje, Kristus pa bo premagal vse, kar nas deli in vsi bomo skupaj bivali v drugačni stvarnosti. Če imamo Kristusa za pot v življenje, če mu kot resnici zaupamo, bomo v Njem življenje tudi našli; posrečeno življenje, ki se v tem času kaže v ljubezni do drugih in v usmiljenju, potem pa življenje brez konca v hiši Boga. Zaupajmo in imejmo radi Jezusa, ki nam svojo bližino podarja po svoji besedi (Sv. pismu) in v Božjem kruhu (evharistiji) ter je na naši strani v sedanjem času in vso večnost.