»Ob vstopu v drugi val epidemije so slovenski škofi duhovnikom naročili, naj ne prenašajo več bogoslužja preko interneta. Kot vemo, mu — navodilu — ni bilo usojeno dolgo življenje, saj so ga škofje po glasnih protestih ljudi takoj omilili. Odvisno od naše politične in teološke opredelitve dogajanje lahko označimo kot bodisi zmago razvoja in demokracije, bodisi kot poraz cerkvene hierarhije in tradicionalnega razumevanja naše vere. Verjetno je vse to in hkrati še kaj več.
Številni verniki so z veseljem pozdravili iznajdljivost duhovnikov, ki so se na prepoved zbiranja ljudi pri maši odzvali tako, da so bogoslužje predvajali po spletu. Veliko jih je pri tem uporabilo kar najbolj razširjeno družbeno omrežje Facebook. Podobno so storili učitelji, državna uprava in podjetja, pa tudi kot posamezniki smo namesto odhoda v kino ali na obisk k znancem vključili računalnike in mobilne telefone. Filme smo lahko gledali v dnevni sobi, z znanci klepetamo preko telefončkov.
To je seveda bolje kot nič, ni pa nadomestek za šolsko učilnico, delovno mesto in kavico v kavarni. Vse to smo hitro ugotovili in si želimo “nazaj” v normalnost, kjer si bomo spet lahko pogledali v oči, si stisnili roke in pustili, da nas preplavi mestno vrvenje. Podobno je glede maše in zakramentov. Katoliška vera je v bistvu snovna. Po našem pojmovanju je človek snov, v katero je Bog vdihnil svojega Duha. Snov in duh postaneta neločljivo povezana. Celo smrt ne izniči te vezi, saj verjamemo, z besedami oglejske veroizpovedi, v vstajenje “tega” mesa, mojega telesa. Tako vero je težko razumeti in sprejeti, ker se upira našemu omejenemu izkustvu, vendar je to naša vera.
Krščanstvu je tuja duhovnost, ki ne potrebuje telesa. Taka duhovnost na političnem in družbenem področju postane ideologija, kjer so ideje bolj pomembne od konkretne izkušnje posameznika in skupnosti, kjer je posameznika in skupnost dovoljeno povoziti v imenu boljše ideje in višjega cilja. Ni naključje, da imajo vsi naši najbolj pomembni verski izrazi, ki jim pravimo zakramenti, snovno dimenzijo. Pri krstu sta to voda in posvečeno olje, pri maši kruh in vino, pri cerkvenem zakonu postaneta mož in žena ta snov, ki jo božji Duh spremeni v novo resničnost. Pri verouku smo se glede maše naučili, da nam Bog govori po skupnosti, ki je zbrana v cerkvi, po branju Božje besede in po zakramentalnih znamenjih kruha in vina, ki postaneta Kristusovo telo in kri. Vse to je snov, ki jo Bog prežari s svojim Duhom. Zato sta pojem in praksa “virtualne maše” v temelju nezdružljiva s katolištvom. Kadar po radijskih, televizijskih ali internetnih valovih spremljamo sveto mašo, nismo pri maši v tem polnem pomenu. To seveda ne pomeni, da je virtualna maša nujno slaba reč. Vsi, ki smo bili kdaj bolni ali kako drugače omejeni v svojem gibanju, vemo, kako dragocen je lahko radijski ali televizijski prenos maše. To smo na različne načine izkušali tudi v preteklih mesecih. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da to ni in ne more biti maša. Pogled na fotografijo potice me ne nasiti, ob poslušanju maše po internetu nisem nahranjen. Manjka neposredna, telesna izkušnja sočloveka, manjkata kruh in vino, v katerih se Kristus zlije z menoj, z mojim telesom in z mojim duhom.
To moramo imeti pred očmi, ko ocenjujemo navodilo škofov. Poleg teoloških obstajajo seveda tudi čisto praktični razlogi za previdnost. Naj začnem z najbolj banalnimi: prvič, ni vsak duhovnik usposobljen za dostojno predvajanje bogoslužja, ne tehnično ne komunikološko. Drugič, če je veliko “ponudbe”, se bomo ljudje hote ali nehote začeli obnašati potrošniško, izbrali bomo tisto mašo, ki nam je bolj všeč: bodisi zato, ker je kratka, bodisi zato, ker mi je duhovnik simpatičen, in tako naprej. To pa že ni več krščanska skupnost, ampak tržnica. Tretjič: dlje, ko bo trajala epidemija (in ni rečeno, da bo kmalu minila), bolj se bomo navadili na to, da mašo “opravimo” kar iz domačega naslanjača. Zgodilo se bo tisto, kar opažamo na vseh ravneh družbenega življenja: iz dejavnih udeležencev nastanejo pasivni opazovalci. Taka skupnost pa ne more preživeti. Četrtič, samo vprašanje časa je, da se bo na Facebooku ali na televiziji pojavil simpatičen človek, oblečen v duhovniška oblačila, ki mi bo ponudil boljšo “izkušnjo maše” kot moj domači župnik. Kako bom vedel, da je tisto, kar mi govori, res in koristno? Če se ozremo okrog sebe, se ravno to dogaja na vseh drugih področjih življenja: od zdravstva, kjer nasedamo vsem mogočim šarlatanom, do politike. Vse to so razlogi za previdnost, da ne skočimo v morje virtualnih maš, ne da bi se prej vprašali, koliko je globoko in zdravo.
Skratka: mirno lahko rečemo, da kdor ne moli, ni kristjan. Sveta maša je ena od najbolj pomembnih oblik naše molitve, ker molimo kot skupnost (Božje ljudstvo in Božja družina smo, ne samo Janezi in Micke) in ker se naša duša in telo združita z Bogom. Kadar pa ne moremo biti pri maši, takrat je naslednja najboljša oblika skupna molitev v družini in med prijatelji. Ta je veliko bližje idealni obliki molitve kot spremljanje prenosa maše. Zagotovo lahko spremljanje prenosa, posamično in še bolj skupaj z domačimi, olepša in okrepi mojo izkušnjo molitve. Le naj nam ne bo potuha. Brez dvoma je lažje, prižgati računalnik ali televizor in udobno spremljati dogajanje. Verjetno pa je lepše, če si v stanovanju uredim “Bohkov kot” z razpelom in podobo kakšnega svetnika, naredim majhen šopek in prižgem svečo ter skupaj z domačimi zmolim rožni venec in preberem odlomek Svetega pisma. Toplina sveče in navzočnost domačih čisto drugače ogrejeta človeka kot hladne slike na računalniškem zaslonu.«