Msgr. Fisichella: Pandemija ne bo spremenila naše vere
Pandemija novega koronavirusa je korenito posegla v življenje ljudi; tudi verniki so se morali soočiti z mnogimi novimi situacijami, predvsem glede obhajanja zakramentov, ki niso bila mogoča v župnijskih občestvih. Nadškof Rino Fisichella, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, je v pogovoru za Radio Vatikan spregovoril vplivu pandemije na življenje vernikov in oznanjevanje evangelija po njej. Kot je sam dejal, je eden izmed redkih, ki meni, da je ta izkušnja osebe sicer zaznamovala, vendar ne bo spremenila njihovega življenja, predvsem kar zadeva vero.
Res je, da bo v naslednjih mesecih potrebno upoštevati medsebojno razdaljo, vendar pa je človek po njegovih besedah ustvarjen za bližino. To je antropološko dejstvo, ki ga ni mogoče radikalno spremeniti.
Pandemija ne bo bistveno spremenila življenja
»V času interneta, v sodobni kulturi, v kateri se nahajamo, je težko misliti, da bi dramatičen dogodek, kot je pandemija, ki nas je prizadela, lahko določil in spremenil življenje. In razlog je preprost: vse se zelo hitro pozabi. Digitalna kultura nas vodi onkraj kraja in časa. Menim, da smo zaradi pandemije ponovno odkrili, vsaj kar zadeva evangelizacijo, različne vidike, ki so se nam prej zdeli očitni, vendar pa to niso. V prvi vrsti smo odkrili pomen komunikacijskih sredstev: ne pozabimo, kaj vse so naši duhovniki in ljudstvo naredili, da bi ohranili obhajanje evharistije preko družbenih omrežij, ki nam jih danes ponuja kultura. Ne pozabimo, kakšno je bilo velikonočno tridnevje: navajeni smo bili na različne izraze naših ljudskih pobožnosti, z molitvami ob Božjem grobu in procesijami. Vse to je bilo izraženo na drugačen način, ob tem pa smo tudi močno občutili potrebo po novih tehnoloških sredstvih.«
Vernik je ustvarjen zato, da bi živel v skupnosti
Msgr. Fisichella je v nadaljevanju pogovora dejal, da je trenutna fizična razdalja med osebami samo začasna in po njegovem mnenju ne bo bistveno vplivala na odnose v prihodnosti: »Kako bi si lahko predstavljali, da si dve osebi, ki se imata radi, ne bi dali roke? Kako naj bi osebi, ki se nameravata poročiti, živeli narazen? Kako bi si lahko predstavljali, da bi naši mladi živeli brez otipljivih znamenj naklonjenosti? Vse to je del človeka. Človek se instinktivno približa, ne pa oddalji – to stori le takrat, kadar ni odnosa. Človek je ustvarjen za odnos in to še bolj velja za razsežnost krščanske vere: vernik je ustvarjen zato, da bi živel v skupnosti, ne pa da bi bil izoliran. Seveda je zdaj nujno potrebno spoštovati medosebno fizično razdaljo, vendar pa to ne bo mogla biti prihodnost osebnega življenja.«
Pozitivne pobude v družinah in župnijah
Predsednik Papeškega sveta za novo evangelizacijo je zatem spregovoril o nekaterih pozitivnih izkušnjah, ki jih je prinesel čas karantene, predvsem v nekaterih družinah: »Ponovno smo bolj odkrili situacije, ki smo jih pozabili: predvsem skupno družinsko molitev. V mnogih župnijah so še naprej potekale različne oblike formacije, kateheze, tudi skupna molitev preko interneta. Mnoge škofovske konference so pripravile gradivo za družine, ki jim je bilo v pomoč pri molitvi in predvsem pri obhajanju velikega tedna. Poleg tega pa se je izredno pomnožila karitativnost družin, kakor smo slišali v mnogih župnijah – tisti, ki so že prej težko shajali iz meseca v mesec, sedaj situacijo soočajo še težje, vendar pa je veliko družin izpričalo svojo solidarnost s tem, da so pomagale potrebnim.«
Razumeli smo, da moramo izkušnjo vere živeti skupaj
Ob koncu pogovora je msgr. Fisichella spregovoril o evangelizaciji v času po končani pandemiji: »Evangelizacija se nadaljuje preko načinov in sredstev, ki so znamenje tega, kako je evangelij – in torej Cerkev – zmožen vstopiti v življenje in zgodovino oseb. Pandemija nam je pomagala razumeti, da moramo izkušnjo vere živeti skupaj. Pozitivno me je presenetila vedno bolj vztrajna prošnja, da bi se mogli udeležiti svete maše. Vendar pa evangelizacija ni omejena zgolj na obhajanje zakramentov, čeprav je to ena izmed bistvenih točk. Pri oznanjevanju vere so prav tako pomembna srečanja z ljudmi ter živo pričevanje dejavne ljubezni. Virus je pokazal, kako je za nas bistveno, da se vidimo, da smo skupaj. Vera potrebuje čute: videti, slišati, dotakniti se. Vse to, kar je del človeškega življenja, je prav tako del razsežnosti vere in evangelizacije.«