V ZAHVALO IN SPOMIN BARBARI DRLINK, ANDREJKOVI MAMI
Pomlad je tiho trkala na vrata,
a težke sape z juga so ihtele.
Prišla bi, ker nekje nekdo težko jo čaka…
Odkar je pomnila, so jo čakali.
MAMA.
Pomlad.
Staro domačijo je odela v pisane barve, kopico otrok je ogrela z mehko odejo. Pod streho trudne domačije so si spletle gnezdo drobne ptice. Vedno znova. Oče in mati sta dejala, da prinašajo božji blagoslov.
Prekmalu so ptice odletele.
Mati ni več najmlajših v toplo naročje vzela, njena hrapava dlan ni več dekletom po licih drsela.
Hudobija človeka veliko gorje je storila.
Mama v molitvi Boga je prosila, da bi vendarle lahko odpustila…
Prvo brazdo na obraz, mami je zarisal čas.
In vendar, ostala je močna vez. Zrasle so trdne korenine. Brat in sestre z očetom so ustvarili lepe spomine.
Največjo doto, kar je mogel kdo ji dati, sta dala oče, v nekaj letih mati.
V rosni mladosti je tudi sama prvič postala mama, ena sama.
V njenem toplem naročju je poiskalo uteho veliko otrok. Otroci domači in iz cele vasi, od bratov in sester, vsi k njej so prišli. Le kje je jemala, le kje je vzela, saj je sama po tej tolažbi ves čas hrepenela.
Po več letih, ko se je pomlad že dodobra razcvetela, je drobna ptica u vrtu milo zažgolela. Osulo se je rosno cvetje sredi polja. Nihče ni mogel razumeti, zakaj je taka Božja volja…
In brazdo novo na obraz, mami je zarisal čas.
A mama je stala trdno, kakor močna skala. Vedela je, da zaradi nas se ne bo predala.
Ob njej je vsa ta leta stal njen ljubi mož, naš dragi ata. U veri sta nam pravo pot kazala. Da upanje ostane vedno, sta dejala. Ljubezen pa je le ena in edina prava.
Ni še dolgo tega, ko je ata sklenil svojo pot, ko utihnil je njegov glas…
Še eno brazdo na obraz, mami je zarisal čas.
Težko breme je nosila vsa ta leta. Mnoge bolezni so jo spremljale v življenju. Pa vendar se je s svojo odločnostjo in voljo neizmerno borila. Nekje globoko v sebi je skrila žalost in trpljenje. Nam je kazala le vero v življenje…
Pa vendar, poslednjo brazdo na obraz, mami je zarisal čas.
Premalo je beseda HVALA, za vse MAMA, kar ste nam dala.
In drobna ptica se je spet vrnila,
z njo pomlad se je prebudila.
Tista pomlad vesela,
MAMA,
ki tako rada ste jo imela. DOMAČI