NA KOLENIH
Vse si nas spravil na kolena
in nemočni klečimo pred tabo, smrtni virus!
Kakor Prometeja si nas prikoval
na črni kamen strahu
in črni orel negotovosti nam kljuje drobovje.
Poljubi so ostali le še za sovražnike,
pred objemi moramo bežati,
obiski so postali prepovedani,
govorimo lahko le še v slušalko in mikrofon,
druženje je postalo kaznivo,
rokovanje pa smrtno nevarno.
Kljub cvetenju in bohtenju narave,
kljub izzivalnemu soncu in petju ptic,
svetlih zvezd in smejoče lune,
kljub očiščenim rekam in pobeglemu smogu
ostajamo priklenjeni v svojih sobah,
zasvojeni zremo v ekrane
in seštevamo črne številke tvojih žrtev.
Ti, ki nisi le parazit.
ampak tudi terorist in morilec,
ki se tihotapiš naokrog in čakaš na žrtev
in jo potem narediš za svoje orožje,
kaj hočeš od nas?
Nas hočeš prisiliti,
da te priznamo kot zlobno božanstvo,
da predte pademo in te molimo,
ker smo se odrekli svoji veri v ljubečega Boga?
Nas hočeš osvestiti, da nismo gospodarji sveta in ne življenja,
ker smo si tako objestno oboje prisvojili?
Nas hočeš umiriti in ozdraviti,
ker smo postali bolniki s pomanjkanjem časa?
Nas hočeš zdesetkati,
ker ne znamo več drug z drugim deliti?
Nam hočeš preprečiti naše dihanje,
da bi lahko spet zadihala Zemlja?
Si morda samo nastavil ogledalo
naši slepi in ošabni sebičnosti,
da bi razmislili, kaj je zares pomembno?
Si nam hotel postaviti meje, ker smo mislili,
da si lahko brezmejno privoščimo vse,
in si nas hotel spraviti narazen,
da bi na novo uzrli sebe, drugega in Boga?
Strah me je in drgetam pred teboj,
ker lahko spreminjaš ljudi v hudobne soljudi,
a vseeno verjamem, da so ti dnevi šteti,
ker nisi božanstvo, jaz pa poznam resničnega Boga;
zato verjamem, da tudi proti tebi obstaja zdravilo,
verjamem, da se bomo kmalu lahko zopet objemali,
poljubljali, rokovali in družili;
verjamem, da bodo kmalu oživele naše ulice in trgi
in bodo igrišča spet polna otroškega smeha.
Le mi bomo morda drugačni kakor poprej:
morda bomo vedeli, da nismo gospodarji sveta,
morda bomo spoznali dragocenost življenja,
morda ne bomo več splavljali otrok in evtanizirali starih
in morda nam bo narava zopet božji vrt!
p. Pavle Jakop, frančiškan
Pridiga Janeza Svetokriškega izpred 300 let
Janez svetokriški, najbolj slavni pridigar na Slovenskem (1647 – 1714)
Kuga se bliža
Ah, nikar moj Bug, Gospud inu Stvarnik, ne prsili mene takoršne štrajfinge oznanit! Timu mojmu folku pak, kateriga iz srca lubim, naj meni mogoče kaj dobriga inu srečniga oznanit sem bil vselej prpravljen, namreč de od Tvoje dobrute inu milosti imajo čakat žegne nebeske, dolgu inu veselu zdravje, inu de od vsiga hudiga inu zlega jih boš rešil inu obvarval. Taku želim in prosim, de bi se njim godilu. Kdu pak nas zmore tiga zagvišat, dokler ta strašna štrajfinga te neusmilene kuge vseskuzi se k nam približuje inu uže je začela morit ludi v naši soseski ter se ne šona ni stariga ni mladiga, ni uboziga ni bogatiga, ni kmeta ni gospuda, taku de v kratkem časi čez 500 ludi je pomorila? Zdaj se šliši veliku govorit od kuge, katera je v našo deželo prišla inu vsak dan se k našimu mestu prbližuje. Eni pravijo, de je zanesena iz ogrske dežele, drugi pravijo, de je prišla iz hrovaške dežele. Od te hude bolezni te kuge tulikajn ludi je uže pomorila v španski, polski, nemški, ogrski inu hrovaški deželi… Vsi se tožijo čez vahte, rekoč, kadar od začetka bi bili dobru vahtali, bi ne bila taku daleč prišla. Jest pak po resnici vam bom povedal, da obeden drugi nej uržoh, de kuga je v našo deželo prišla, ampak naši veliki grehi, katere G. Bug z le-to kugo štrajfat hoče. Mi vidimo in šlišimo, da arcnije neč ne pomagajo, temuč de ta, kateriga kuga zadene, mora umrejti. Tedaj pametno ste sturili, de upajne nejste postavili v dohtarje, v arcnije, temuč v tu prvu zdravje teh bolnih, v Marijo Divico, katero ste semkaj prišli obiskati inu nji ofrovati inu prositi. Le-ta tavženkrat več vam bo nucala kakor trijak, kakor angelica, bittonica, valeriana, rozmarin, lorber, rožni jesih inu vse arcnije tiga svejta.