Volča, majhen zaselek v Poljanski dolini je skupaj z ostalimi kraji, ki spadajo pod zvon svetega Jurija, v nedeljo, 8. septembra 2019 slovesno praznovala semanji dan. Letos je vaško praznovanje veselo odmevalo predvsem ob spominu na pet stoletij posvetitve podružnične cerkve, ki spada v župnijo Poljane nad Škofjo Loko. Župnija je obletnico posvetitve sicer uradno obeležila 16. maja, kar je tudi datum, ki je zapisan na posvetitveni listini, ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
»Gre za eno od treh znanih listin iz Poljanske doline (Leskovica iz leta 1517, Ledinca sv. Ana iz leta 1523). To je rokopisna pergamentna listina, dimenzij 24 cm × 21 cm × 3 cm, ki je opremljena tudi s tricentimetrskim visečim pečatom (pečat oglejskega patriarha), v leseni struženi škatlici. Izjemna redkost je, da se je pečat na sami listini ohranil več stoletij. Na zavihanem robu je pergament preboden z vrvico, na kateri visi škatlica s pečatom. Listina se začenja z imenom Daniela de Rubeisa, kaprulanskega škofa, škofa iz mesta Caorle, ki je posvetitev opravil v imenu oglejskega patriarha kot njegov sufragan (pomožni škof) vizitator in generalni vikar. Listina navaja datum: 16. maj 1519. Nato opiše predmet posvetitve, torej cerkev svetega Jurija na Volči, podružnično cerkev sv. Martina v Poljanah z oltarji: glavni v čast sv. Juriju, desni posvečen sv. Nikolaju in sv. Neži, na levi pa v čast sv. Doroteji in sv. Luciji. Obenem je zapisano, da so v ta oltar vgradili relikvije mučenca sv. Donata. Nato sledi del o podelitvi odpustkov ob obiskovanju cerkve ob praznikih, ki jih tudi poimensko našteva. V sklepnem delu je omenjen še pečat na listini. Sledita ime in podpis sestavljavca listine, Avgustina Sanctonina, glavnega kanclerja patriarške pisarne, ki je škofa spremljal na vizitacijskem potovanju. Za Volčo je znana še ena starejša, nedatirana listina, lahko iz leta 1502 ali 1507, ki jo hranijo v Nadškofijskem arhivu Ljubljana«, je zapisano v zborniku, ki je bil izdan ob tej častitljivi obletnici.
Zbornik Sveti Jurij odpira duri, na straneh bogatih s fotografijami skozi oko varuhinje kulturne dediščine Bernarde Jesenko Filipič odstre pogled v preteklost soseske in same cerkve sv. Jurija, pred bralca razgrne dejstva in zanimivosti povezane s samo posvetitvijo, opiše njeno notranjost in se ozre tudi na eno od znamenj sredi vasi, ki je bilo po vojni porušeno. Ključar Leopold Oblak v drugem delu zbornika ob nazornem fotografskem gradivu predstavi potek obnov v minulih desetletjih.
Petstoletnica posvetitve naše cerkve je odprla praznična vrata tudi slovesni sveti maši, ki jo je v družbi domačega župnika Jožeta Stržaja in brata Mateja Štravsa, ki je po rodu Volčan, deluje pa v Štepanji vasi, daroval ljubljanski škof Anton Jamnik. S svojo dobrovoljnostjo je v »volško katedralo sv. Jurija«, kakor jo je sam poimenoval, prinesel poseben žar in v nagovoru poudaril izjemen pomen skupnega praznovanja kot pripravo na, kakor je hudomušno pripomnil, naše skupno nebeško praznovanje čez naslednjih pet stoletij.
Druženje se je nadaljevalo v šotoru v vasi, kjer so domačini vsak s svojim talentom, pa naj si bo v melodiji ogrlic, klavirja, z glasom, s kuho, strežbo, peko ali zahvalo sovaščanom poskrbeli, da smo soseščani preživeli lepo skupno praznično popoldne.
Ne le naša volška, vsaka cerkev v tej naši lepi domovini predstavlja nekakšen spomenik prostovoljstvu. Hvalospev vsemu dobremu, kar ljudje sicer zagotovo premoremo, pa v tem sodobnem času tako spretno skrivamo za krinko pomanjkanja časa, pomanjkanja kapitala, predvsem pa pomanjkanja volje, navdušenja in pripravljenosti, da bi sodelovali še s kom drugim kot zgolj sami s seboj. Samo želimo si lahko, da bi se tehtnica nagnila na stran sodelovalne žive cerkve, nad puste zidove ometane s svežimi ometi.
Mateja Tušek, urednica zbornika
