Težek položaj v tovarni Azovstal, v jeklarni, ki je postala fronta odločilnega spopada. (ANSA)
Kardinal Czerny je postal glasnik pisma-poziva, ki ga je dobil od nekega novinarja v Ukrajini, in so ga podpisale »matere, žene in otroci« preživelih, ki so še vedno zabarikadirani v mestu, ki so ga Rusi uničili: »Njegova pomoč za njihovo evakuacijo bi bila resnično dejanje usmiljenja.«
Past je smrtonosna in zato klic na pomoč skuša seči čim višje, onstran poti raket. Priti do papeža, »zadnjega branika upanja.« Skoraj se zdi, da slišimo bobnenje topov, ki neizprosno udarjajo za besedami dolgega, dostojanstvenega in obupnega klica, ki so ga na papeža Frančiška naslovile »matere, žene in otroci braniteljev Mariupola«, kakor so se podpisali avtorji pisma, ki je prišlo v Vatikan v roke kardinala Michaela Czernyja, Ta je vatikanskim medijem poudaril, kako to »pismo, naslovljeno na svetega očeta dokazuje, kar je papež govoril že od začetka,« predvsem med velikonočnim sporočilom Urbi et Orbi, »ko je jasno govoril o popolni nerazumnosti vojne.«
Nedopustno obleganje
Pismo je začasnemu prefektu Dikasterija za celosten človeški razvoj dostavil novinar Saken Aymurzaev z ukrajinske državne televizije »UATV-channel. Dve strani, ki sta izrez tega, kar poročila že preveč tednov govorijo o agoniji mesta-mučenca ukrajinskega spopada. Mesta, beremo, »spremenjenega v pepel, pod neprestanimi napadi, epicentra humanitarne katastrofe brez primere v Evropi 21. stoletja«, ki bo zanesljivo, tako pravijo, »še enkrat postavilo vprašanje o nedopustnosti obleganja mest« z »neselektivnimi napadi«, neupravičenim razdejanjem in neizrekljivim trpljenjem tistih, ki jih sicer ščiti mednarodno humanitarno pravo.
Brez vsega
»Sveti oče, še vedno se lahko pomaga trpečim,« čeprav se število tistih, ki jim ne bo uspelo, »vsak dan veča«, prosijo papeža. Žene in otroci tistih, ki se v Mariupolu še vedno upirajo – med njimi približno sto žensk v uniformah, večinoma zdravnic in kuharic – papeža obveščajo o prisotnosti na stotine ranjencev med civilisti in med vojaki, ki so brez vsakega zdravljenja, ker je zmanjkalo zdravil in razkuževalnih sredstev in jih je torej »treba evakuirati z bojišča.« Na teh straneh je zlasti opisan položaj v tovarni Azovstal, v jeklarni, ki je postala fronta odločilnega spopada, v kateri je poleg ukrajinske vojske tudi še vedno tudi okoli tisoč civilistov. »Na začetku spopadov – beremo – so ti ljudje mislili, da jim bo življenje z vojaki dalo ne samo varnost, ampak tudi priložnost, da bodo dobili hrano, vodo in zdravstveno oskrbo.« Namesto tega pa je za mnoge žene in otroke to, kar se jim je zdelo kot bunker, postalo »past«, ki je nedosegljiva celo za »dostavo hrane in pitne vode.«
Kardinal Czerny: humanitarni koridorji in premirja
»Ta obupana prošnja – pojasnjuje kardinal Czerny – je naslovljena tudi na vse tiste, ki imajo možnost pomagati s humanitarnimi koridorji, s premirji, kar je točno tisto, kar situacija potrebuje v tem trenutku.« V trenutku, v katerem dodaja kardinal – moramo poleg vere in veselja ob vstajenju biti sposobni istočasno nositi »trpljenje in agonijo naših bratov in sester v Ukrajini in tudi na mnogih drugih krajih sveta, kjer je ta strahotna nerazumnost vojne.«
Kardinal Michael Czerny
»Žene, otroci in ranjenci si v očeh sveta ne zaslužijo takšne smrti,« so »današnji mučenci,« zaključuje pismo-krik Frančišku. »Vaša pomoč pri njihovi evakuaciji iz Mariupola bo postala resnično očetovsko dejanje, pomoč dobrega pastirja in pravo dejanje usmiljenja.«