CERKEV ŽALOSTNE MATERE BOŽJE NA BUKOVEM VRHU
Nekje na sredi Poljanske doline, nad desnim bregom Poljanske Sore, južno nad Visokim stoji na 832 metrih nadmorske višine cerkev Žalostne Matere Božje na Bukovem vrhu. Cerkev se prvič omenja v urbarju leta 15011 in je v osnovi še gotska stavb, ki pa so jo leta 1747 povečali in barokizirali. Cerkev ni orientirana, saj ima prezbiterij na južni in zvonik na severni strani. Nekdanji gotski, tristrano zaključeni prezbiterij dolžine 4,7 m, so podaljšali za 3,3 m v dve traveji (traveja – umetniški osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka, op. J. S.), obočna pola in ga obokali z banjastim obokom s sosvodnicami (trikotnimi vdolbinami v spodnjem delu oboka, op. J.S.). Velikost nekdanjega prezbiterija, na zahodni strani zunaj nakazujeta slikano prepleteno krogovičje (okras gornjega dela gotskih oken, sestavljen iz krogov, lokov, op. J. S.) pod napuščem iz konca 15. stol. ali začetek 16. stol. in kamnit venčni zidec v spodnjem delu. Prezbiterij je bil enake širine, kot je sedanji baročni, saj je ohranjena tudi njegova vzhodna stran, ki jo je skoraj vso zakrila kasneje prizidana zakristija. Deloma je ohranjen kamnit venčni zidec v spodnjem delu, dve slikani plasti prepletenega krogovičja s šivanimi vogali pod napuščem in freska sv. Krištofa, odkrita avgusta 2009, ko se je menjala streha na prezbiteriju. Freska zaradi prizidane zakristije ni vidna. V osrednjem delu je upodobljen sv. Krištof z Jezusom na rami in drevesom v roki. Okoli vratu ima bel ovratnik, ki ga zapenja velika okrogla sponka, čez ovratnik ima verižico z velikimi – grobimi členi in v sredini obesek. Obraz in roki Krištofa so temno sive barve, verjetno zaradi oksidacije enega od barvnih pigmentov, ki ju je uporabljal freskant. Jezus kleči na Krištofovi rami, je brez oblačil razen z belim ovratnikom in okrasno sponko, ki spenja ovratnik, (podobnim kot ga nosi tudi Krištof), eno roko ima dvignjeno ob drevesu, druga je zmanjšana (zaradi pomanjkanja prostora) nad glavo Krištofa. Ob strani sta – na vsako stran upodobljena dva moška, mogoče donatorja v renesančni noši takratnega višjega sloja. Pokrita sta z značilnim renesančnim pokrivalom podobnim baretki s perjanico, z ravno pristriženimi lasmi, eden ogrnjen v črtasto pelerino s cofom, drugi s podobno frizuro in pokrivalom, s tuniko do kolena, z belimi nogavicami in svitkom papirja v roki. Freska še ni v celoti odkrita, približno polovica višine, in čaka na restavratorski poseg. Koliko freske je še ohranjeno bodo pokazala sondiranja v spodnjem nivoju v zakristiji. Ko bo to raziskano, se bodo poiskala rešitve, da bi bila freska dostopna za ogled.
Zvonik stoji na severni strani in naj bi bil iz leta 1687, ko je župnik Ignac Codelli dal zgraditi nov zvonik.2 Zvonik je leta 1829 pogorel, takrat so ga nadzidali za 85 cm. Do leta 2005 je bil krit še s skodlami, tega leta so na staro strešno konstrukcijo streho zvonika oblekli v bakreno kritino.
V notranjosti ima cerkev pravokotno ladjo in prezbiterij. Štiri oproge (arhitekturni nosilni prečni lok v oboku, op. J. S.) v prezbiteriju so okrašene z značilnim poljanskim vtisnjenim ornamentom, po celotni cerkveni ladji med pilastri (pilaster: iz stene nekoliko izstopajoč pas z bazo in kapitelom, op. J.S.) in venčnim zidcem ter nad njim tečeta široka pasova ornamentike. V delu oboka v prezbiteriju pred glavnim oltarjem je polje z vtisnjenim štukaturnim ornamentom in angelskimi glavicami, z dvanajstimi nagelji na vogalih in moštranco z najsvetejšim v sredini polja. Prav tako je v kapeli sv. Notburge banjasti obok v celoti prekriva vtisnjen štukaturni ornament.
V cerkvi so štirje leseni polihromirani (večbarvno poslikani, op. J. S.) in pozlačeni oltarji iz različnih časovnih obdobjih in različnih delavnic.
Glavni oltar visok 5,5 m in je klasicistično delo Štefana Šubica in po ustnem izročilu naj bi bil narejen leta 1881, ko je zamenjal starejšega predhodnika. Posvečen je Žalostni Materi božji. V tronu je slika Žalostne Matere Božje (olje na platnu 130 cm x 80cm), delo. Pavla Šubica iz leta 1893. Za osrednjo sliko je niša z 1m visokim kipom Sočutne delo Štefana Šubica. Ob straneh stojijo kipi: sv. Marjete z vragom, sv. Lucije, upodobljena z izdrtimi očmi na krožniku, sv. Urbana in sv Jurija z zmajem visoki 110 cm. Nad tronom v atiki (atika – arhitekturni zid nad pročeljem, da zakriva streho, op. J. S.) je slika Kristusovega vstajenja (olje na platno 40 x 70) najbrž delo Pavla Šubica. Nad stebri sta bila nekoč še dva angelčka, ki sta bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ukradena. Oltar je bil leta 2005 restavriran.
Trije stranski oltarji so delo treh različnih podobarskih delavnic. Oltar sv. Jerneja je delo Facijeve delavnice, oltar sv. Ahaca je delo neznane delavnice iz 19. stoletja in oltar sv. Notburge je iz Šubičeve delavnice.
Najstarejši je desni stranski oltar, ki je posvečen sv. Jerneju in je bil narejen v polhograjski delavnici Facijev v zadnji četrtini 17. stoletja ,leta 1685, še pred barokizacijo cerkve. Visok je 4 m. V sredini v tronu je kip sv. Jerneja, visok 120 cm, upodobljen s knjigo in nožem, ob njem stojita kipa sv. Jožefa na levi in sv. Antona Padovanskega na desni, prav tako visoka 120 cm. V atiki je kip sv. Mihaela s tehtnico in s štirimi putti ob strani. Ta oltar je bil leta 1999 prvi restavriran v restavratorski delavnici Kavčič v Šentjoštu.
Levi stranski oltar je posvečen sv. Ahacu. V tronu stoji kip sv. Ahacija visok 100cm, upodobljen s klasi in mučeniško palmovo vejo, ob strani pa sta kipa sv. Andreja s križem in sv. Janez Evangelist visoka 63 cm. Oltar zaključuje dva para stebrov ob straneh. V atiki v sredini je kip sv. Ane z Marijo in knjigo v roki velikosti 60 cm. Ob strani sta kipa sv. Petera in sv. Pavla visoka 50 cm. Atiko zaključuje upodobitev pelikana, ki si kljuva svoje prsi kot simbol ljubezni do svojih potomcev. Po vsem oltarju je nameščeno še osem angelskih glavic in puttov (angeli v otroški podobi, op. J. S.). Celotni oltar z oltarno arhitekturo in kipi je bil restavriran v letu 2001.
Levi zadnji oltar v stranski kapeli je posvečen sv. Notburgi, zavetnici kmečkega dela. Oltarna arhitektura in kipa Cirila in Metoda visoka 92 cm sta delo Štefana Šubica iz leta 1881. Osrednji prostor je namenjen sliki sv. Notburge (olje na platno 176 x 114 cm) delo Janeza Šubica iz leta 1884, (ki je dokončal oltar po očetovi smrti leta 1884. Atiko zaključuje Svet Duh v podobi goloba. Zidano oltarno menzo zakriva lesen figuralno poslikan antipendij (umetniško poslikana ali izrezljana plošča na sprednji strani oltarne mize, op. J. S.), s prizori iz življenja sv. Notburge. Oltar je bil leta 2004 restavriran.
Križev pot je delo Štefana Šubica iz leta 1882, prižnica pa Valentina Šubica iz leta 1895.
Vsi štirje oltarji, prižnica in križev pot so bili restavrirani v restavratorski delavnici Kavčičevih v Šentjoštu.
V preteklosti so k cerkvi na Bukov Vrh romali romarji s prošnjo za ozdravitev glavobolov.
V zadnjih tridesetih letih so s prekinitvami na in v cerkvi potekala obnovitvena dela. Najprej se je leta 1982 zamenjal del kritine iz skodel, ki je bila še iz leta 1835. Izdelane – klane so bile nove hrastove skodle, ki so jih izdelali vaščani sami. V letu 1985 pa je bil prekrit tudi zahodni del strehe nad cerkveno ladjo, ravno tako s skodlami. Leta 1983 je cerkev dobila baroku primerno fasado, ki pa ni bila narejena na podlagi sondiranj. Cerkvena ladja je bila roza barve z belimi členitvami, zvonik pa je imel polkrožno vbočene in izbočene šivane vogale. To obnavljanje fasade je razkrilo prvotno arhitekturno poslikavo na zahodni fasadi gotskega dela prezbiterija – borduro (obrobo) s križnimi rožami, pri izvedbi drenaže leta 1999 pa so bili zunaj najdeni in dokumentirani prvotni temelji gotske cerkve – prezbiterija in ladje. V letu 2005 so bila izvedena sondiranja na notranjih beležih, ki so razkrila kamnite fragmente iz obokanega gotskega prezbiterija – rebra in sklepniki, ki so jih pri barokizaciji cerkve porabili, kot gradbeni material. Na podlagi sondiranja so pleskarji prebelili notranjost. V tem letu so bila tudi zamenjana okenska in vratna krila, ter izdelane nove stopnice in vrata v zvonik. V letu 2006 so bile na podlagi najdenih originalnih poslikav rekonstruirane arhitekturne poslikave: šivani vogali in bordura na zvoniku, naslednje leto pa še na cerkveni ladji in prezbiteriju. Vse najdene poslikave so ohranjene pod sedanjo fasadno plastjo, ker se originalnih ometov ni odstranjevalo.
1 Blaznik P. 1973, Škofja Loka in Loško gospostvo (973-1803), str. 104
2 Matej Tavčar; Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Poljane nad Škofjo Loko (tipkopis), podružnica Bukov vrh
Literatura:
– Bernarda Jesenko Filipič, terenski zapiski ob obnovitvenih delih, rokopis 1983 – 2009.
– Bernarda Jesenko Filipič, Obnovitvena dela 1999 -2006 na cerkvi Žalostne Matere Božje (tipkopis).
– Matej Tavčar; Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Poljane nad Škofjo Loko (tipkopis).
Žegnanje je tretjo nedeljo v avgustu.