menih Gianni Guaita | (foto: Osebni arhiv)
“Mnogi me sprašujejo, kako se vojne dogodke doživlja tukaj, v Moskvi. O tem ni lahko govoriti. Ni lahko govoriti o spopadu med Davidom in Goljatom, ko se znajdete na Goljatovi strani, ne da bi si jo izbrali ali si jo želeli,” piše fokolarin, pravoslavni duhovnik in menih Gianni Guaita iz Rusije. “Morda bodo nocoj ali jutri ruske čete vstopile v Kijev ali pa ga naprej oblegale. Po Donbasu, Harkovu, Mariupolu, Berdjansku, Černobilu, Hersonu, Odesi … Moj Bog! “
To je hkrati zločin in norost. Zame, tako kot za mnoge ruske državljane, pa je poleg bolečine močan tudi sram. Žal pa je poleg kršitve mednarodnega prava najbolj žalostno barbarstvo, ki povzroča žrtve: po uradnih virih na stotine, a bolj verjetno na tisoče na obeh straneh. In potem uničenje, propad, obup, pobeg iz domačih krajev, jok otrok, nedolžnih žensk in moških.
Rusija je preko svojih medijev leta demonizirala Ukrajino in Zahod
Kaj naj rečem o tej norosti, ko se popolnoma zavedaš, da si na napačni strani in se obupano sprašuješ, kaj storiti, da bi to ustavil? Leta v Rusiji so vladni mediji (tj. skoraj vsi časopisi, radio, televizijski kanali, spletne strani) demonizirali Ukrajino in Zahod ter propagirali novo državno ideologijo “domoljubja”: rusko mešanico sovjetske nostalgije, pravoslavja, imperializma in stalinizma.
Zelo plaha in majhna opozicija je vse bolj preganjana, praktično prepovedana, zelo malo je youtube kanalov in internetnih informacijskih portalov, ki niso podrejeni vladi, na njih mora pred kakršno koli novico z velikimi črkami napisati, da gre za “stran, ki jo je zvezna vlada razglasila za tujega agenta”.
Zaprli so dva velika opozicijska informacijska portala. Obstajajo zakoni, ki strogo kaznujejo “ponarejanje zgodovine” ali kakršno koli razlago, ki ne ustreza uradni, vladni. Danes je prepovedano uporabljati izraze, kot so “vojna, invazija, civilne žrtve”: gre za “vojaško operacijo za osvoboditev in denacizacijo Ukrajine”.
Člani opozicije ob večerih dobijo opozorilne obiske
Pod nadzorom so družbena omrežja, stacionarni in mobilni telefoni ter večina mobilnih aplikacij, internet se je v zadnjih dneh močno upočasnil. Od samega začetka vojnih operacij so v Moskvi in v mnogih drugih mestih demonstranti odšli na ulice in vzklikali ali nosili napise: “Ne vojni”.
Policija jih je razgnala, več tisoč protestnikov je bilo aretiranih, odpeljanih v zapor, sodili so jim, jih obsodili in kaznovali. Najbolj znane predstavnike opozicije zvečer doma obiščejo policisti, ki jih opozarjajo, naj se ne udeležujejo javnih demonstracij.
A najhuje se šele začenja …
Rubelj je padel, še preden so začele veljati mednarodne sankcije, v enem dnevu smo izgubili prihranke mesecev. Najhujše pa nedvomno šele prihaja. Ljudje hitijo dvigovati denar iz bank, saj se bojijo, da bodo njihovi računi zamrznjeni ali zaplenjeni.
Gospodarska kriza se zagotovo šele začenja. Kaj bo naredila Rusija, tudi če ji bo uspelo Ukrajino spraviti na kolena, četudi bo vse osvojila? Ukrajina je zelo velika država z zelo ponosnimi ljudmi z več kot 40 milijoni prebivalcev.
Obdržati jo v strahu bi bilo mogoče le z represijo in terorjem. In to bi za Rusijo pomenilo soočenje z gverilsko vojno, ogromnimi stroški in izgubami, najverjetneje s terorizmom v lastnem domu …
Mlačen odziv Ruske pravoslavne Cerkve
Končno, najbolj žalostna stvar: žrtve. Niso le na ukrajinski strani, zelo verjetno je, da jih je za zdaj veliko več na ruski strani. Več virov govori o tisočih ubitih ruskih vojakov, mladih fantih, ki so služili vojaški rok.
Ukrajinski pravoslavni škof je ruske oblasti prosil, naj odpeljejo njihove posmrtne ostanke in jih pokopljejo, a zvezna vlada takrat še ni priznala niti ene žrtve.
Uradno stališče Ruske pravoslavne cerkve je zastrašujoče. Redke izjave najvišjih cerkvenih oblasti so mlačne in precej dvoumne, ter kažejo na to, da bi raje ohranili razdaljo, nevtralnost.
Metropolit Onufrij, vodja Ukrajinske pravoslavne cerkve Moskovskega patriarhata, pa je po drugi strani zavzel jasno stališče obsodbe vojne in vse pozval, naj podprejo ozemeljsko celovitost in neodvisnost Ukrajine.
Bali so se v cerkvah moliti za mir
Sem duhovnik in menih Ruske pravoslavne cerkve. Čeprav sem po narodnosti Italijan in z italijanskim potnim listom, živim v Rusiji že več kot 35 let in čakam na rusko državljanstvo.
Na dan vstopa ruskih čet na ukrajinsko ozemlje sem pomislil, da bi organiziral javno molitev za mir. Ko pa sem se o tem pogovarjal z različnimi sobrati, sem ugotovil, da so bili strašno prestrašeni že ob sami misli na to, da bi to počeli v Cerkvi.
Zato sem se odločil moliti od doma in kratek obred predvajal na svojem youtube kanalu. V molitvi je na daljavo sodelovalo približno 500 ljudi. Po dveh dneh, ko smo premagali strahove, smo začeli moliti vsak večer v cerkvi.
Majhna skupina pravoslavnih duhovnikov, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke, je napisala javno peticijo, v kateri je obsodila vojno in pozvala k miru. Nekaj ur po objavi na internetu je peticijo podpisalo več kot 270 sobratov.
Pravoslavni začenjamo post: nam bo pred tem uspelo ustaviti vojno?
Rusi in Ukrajinci so pravoslavni bratje v veri: njihovi predniki so bili skupaj krščeni v Kijevu, ki ga v ruščini imenujejo “mati ruskih mest”. Prihodnji teden se za pravoslavne začne post, močan čas, ki ga verniki na splošno zelo globoko občutijo.
Vigilija to nedeljo bo “vigilija nedelje odpuščanja”: Pred začetkom postnega časa vsak pravoslavni vernik prosi in podeli odpuščanje vsem svojim bratom in sestram. Ali nam bo uspelo ustaviti vojno pred tem?
»Nasprotne strani pozivamo k dialogu – je zapisano na koncu javnega sporočila pravoslavnih duhovnikov –, ker druge alternative nasilju ni. Le sposobnost poslušanja drugega nam lahko da upanje na izhod iz brezna, v katerega so se naše države pogreznile v nekaj dneh. Dajte sebi in vsem nam, da bomo lahko v postni čas vstopili v duhu vere, upanja in ljubezni. Ustavite vojno!” Пожалуйста, отмените войну!