Papež Frančišek je danes imel dvajseto katehezo o svetem Jožefu. Ker je umrl v navzočnosti Marije in Jezusa, sveti Jožef velja za zavetnika srečne smrti. Papež je poudaril, da je osebo v času smrti treba spremljati, ne pa smrt povzročati. Posebej je spomnil na bolne in ostarele ter zanje skupaj z zbranimi pri splošni avdienci tudi molil.
Kateheza med splošno avdienco v sredo, 9. februarja, je bila namenjena svetemu Jožefu kot zavetniku srečne smrti. Papež je dejal, da bomo prej ali slej vsi prestopili prag smrti. Za kristjana srečna smrt pomeni izkušnjo Božjega usmiljenja, ki nam je blizu tudi v tistem zadnjem trenutku našega življenja. Skrivnost smrti je namreč osvetljena s Kristusovim vstajenjem.
Sicer pa je sveti oče poudaril, da je osebo, ki preživlja zadnji del svoje življenjske poti, treba spremljati in ji pomagati. Posvaril pa je pred določenimi nagibi, ki vodijo v ubijanje, povzročajo smrt ali pomagajo pri samomoru. Življenje je pravica, ne pa smrt, ki jo je treba sprejeti, ne pa izvajati. In to etično načelo se nanaša na vse, ne samo na kristjane ali vernike.
Svetopisemski odlomek: Mt 24,42.45-47
[Jezus je rekel svojim učencem:] »Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! […] Kdo je torej zvesti in preudarni služabnik, ki ga je gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji ob pravem času da živež? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil.«
Dragi bratje in sestre, dober dan!
V zadnji katehezi, ko nas je ponovno spodbudil lik svetega Jožefa, smo razmišljali o pomenu občestva svetnikov. In ravno pri tem bi rad začel in danes poglobil posebno pobožnost, ki jo je krščansko ljudstvo od vedno gojilo do svetega Jožefa kot zavetnika srečne smrti. Gre za pobožnost, ki je nastala iz misli, da je Jožef umrl v navzočnosti Device Marije in Jezusa, preden je zapustil hišo v Nazaretu. Ne obstajajo zgodovinski podatki, a ker Jožefa ni več videti v javnem življenju, se predvideva, da je umrl v Nazaretu, z družino. Ob smrti sta bila ob njem Jezus in Marija.
Papež Benedikt XV. je pred enim stoletjem zapisal, da »po Jožefu gremo naravnost k Mariji in po Mariji naravnost k izviru vsake svetosti, Jezusu«. Tako Jožef kot Marija nam pomagata iti k Jezusu. Spodbudil je pobožnosti v čast svetemu Jožefu in še posebej priporočal eno: »Ker si zasluži biti imenovan najučinkovitejši zavetnik umirajočih, saj je izdihnil v navzočnosti Jezusa in Marije, bodo sveti pastirji podpirali in pospeševali tista pobožna združenja, ki so bila ustanovljena, da bi Jožefa prosili za umirajoče, kot so “za srečno smrt“, “odhod svetega Jožefa“ in “za trpeče“ (Motu proprio Bonum sane, 25. julij 1920).« Bila so to združenja tistega časa.
Bratje in sestre, morda kdo misli, da sta ta jezik in tema samo neka zapuščina preteklosti, a v resnici se naš odnos s smrtjo nikoli ne nanaša na preteklost, ampak vedno na sedanjost. Papež Benedikt je rekel pred nekaj dnevi, ko je govoril o sebi, da »je pred temnimi vrati smrti«. Lepo je, da se zahvalimo papežu, ki ima to bistrost pri 95 letih in nam pravi: Sem pred mrakom smrti, pred temnimi vrati smrti.« Lep nasvet nam je dal. Tako imenovana kultura »blagostanja« poskuša odstraniti realnost smrti, a pandemija koronavirusa jo je na dramatičen način ponovno postavila na svetlo. Bilo je strašno, smrt je bila vsepovsod. Mnogi bratje in sestre so izgubili ljubljene osebe, ne da bi lahko bili ob njih, in zaradi tega je bilo smrt še težje sprejeti in jo predelati. Neka medicinska sestra mi je povedala, da je bila ob babici, ki je umirala zaradi covida in ji rekla: »Rada bi se poslovila od svojih, preden odidem.« In medicinska sestra, pogumna, je vzela telefon in poklicala. Nežnost tistega slovesa …
Kljub temu pa se na vsak način poskuša oddaljiti misel na našo končnost, pri tem pa se slepiti, da bomo tako smrti odvzeli njeno moč in pregnali strah. A krščanska vera ni nek način za izganjanje strahu pred smrtjo, ampak nam pomaga, da se z njo soočimo. Prej ali slej bomo vsi odšli skozi tista vrata.
Resnična luč, ki osvetljuje skrivnost smrti prihaja iz Kristusovega vstajenja. To je luč. Sveti Pavel zapiše: »Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,12-14). Obstaja gotovost: Kristus je vstal, Kristus je vstali, Kristus je živi med nami. To je luč, ki nas čaka za tistimi temnimi vrati smrti.
Bratje in sestre, samo z vero v vstajenje se lahko postavimo pred brezno smrti, ne da bi nas premagal strah. In ne samo to: smrti lahko povrnemo pozitivno vlogo. Misliti na smrt, ki je osvetljena s Kristusovo skrivnostjo, pomaga, da vse življenje gledamo z novimi očmi. Za pogrebnim vozilom nisem nikoli videl kamiona za selitev! Za pogrebnim vozilom ga nisem nikoli videl. Odšli bomo sami, brez česarkoli v žepih pogrebnega prta. Nič. Ker pogrebni prti nima žepov. Ta samota smrti. Res je, za pogrebnim vozilom nikoli nisem videl kamiona za selitev. Nima smisla kopičiti, če bomo nekega dne umrli. Kar moramo kopičiti, je dejavna ljubezen, sposobnost deliti, ne ostati brezbrižni pred potrebami drugih. Ali pa, kakšen smisel ima prepirati se z bratom, sestro, prijateljem, sorodnikom ali z bratom ali sestro po veri, če bomo nekega dne umrli? Čemu služi jeziti se, jeziti se nad drugimi? Pred smrtjo se mnoga vprašanja spremenijo. Dobro je umreti spravljeni, brez jeze in obžalovanj! Rad bi povedal neko resnico: vsi smo na poti proti tistim vratom, vsi.
Evangelij nam pravi, da smrt pride kakor tat. Tako pravi Jezus: pride kakor tat. In četudi bi mi hoteli imeti pod nadzorom njen prihod, morda načrtovati svojo lastno smrt, ta ostaja dogodek, s katerim se moramo soočiti in tudi sprejeti odločitve.
Za nas kristjane veljata dva razmisleka. Prvi: smrti se ne moremo izogniti in ravno zato, potem ko smo naredili vse, kar je bilo človeško mogoče za preprečitev smrti, je »terapevtska zagrizenost« nemoralna (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2278). Tisti stavek zvestega Božjega ljudstva, preprosti ljudi: »Pustite ga umreti v miru. Pomagajte mu umreti v miru.« Kakšna modrost! Drugi razmislek se nanaša na lastnost same smrti, bolečine in trpljenja. Hvaležni moramo biti za vso pomoč, ki nam jo poskuša nuditi medicina, da bi s pomočjo tako imenovane »paliativne oskrbe« vsaka oseba, ki se pripravlja na zadnji del svojega življenja, tega lahko preživela na najbolj človeški možen način. Vendar pa moramo biti pazljivi, da ne bi te pomoči zamenjali za nesprejemljive nagibe, ki vodijo v ubijanje. Pred smrtjo moramo spremljati, a ne povzročiti smrti ali na kakršen koli način pomagati pri samomoru. Vedno je treba dati prednost pravici do zdravljenja in oskrbe za vse, da najslabotnejši, predvsem ostareli in bolni, ne bodo nikoli odvrženi. Življenje je pravica, ne pa smrt, ki jo je treba sprejeti, ne pa izvajati. In to etično načelo se nanaša na vse, ne samo na kristjane ali vernike.
Tukaj bi rad poudaril socialni problem, ki je resničen. Tisto »načrtovanje« – ne vem, ali je izrazi pravilen –, da bi pospešili smrt ostarelih. Velikokrat se vidi določen družbeni sloj, da bi se ostarelim, ker nimajo sredstev, dalo manj zdravil, kot pa bi jih potrebovali. In to je nehumano. To ni pomoč, ampak pomeni potisniti jih proti smrti. In to ni ne človeško ne krščansko. Za ostarele je treba skrbeti kot za zaklad človeštva: so naša modrost. In četudi ne govorijo in ne zaznavajo, so simbol človeške modrosti. Opravili so pot pred nami in nam zapustili mnogo lepih stvari, veliko spominov, veliko modrosti. Lepo prosim, ne izolirati ostarelih ljudi, ne pospešiti njihove smrti. Pobožati ostarelega človeka predstavlja isto upanje kot pobožati otroka, kajti začetek in konec življenja sta vedno skrivnost. Skrivnost, ki jo je treba spoštovati, spremljati, oskrbovati. Ljubiti.
Naj nam sveti Jožef pomaga živeti skrivnost smrti na najboljši možen način. Za kristjana je srečna smrt izkušnja Božjega usmiljenja, ki nam je blizu tudi v tistem zadnjem trenutku našega življenja. Tudi pri molitvi Zdrava Marija prosimo Marijo, naj nam je blizu »v naši smrtni uri«. Ravno zato bi želel skleniti to katehezo s skupno molitvijo k Mariji za trpeče, za tiste, ki živijo ta trenutek prehoda skozi temna vrata, in za svojce, ki žalujejo. Molimo skupaj: »Zdrava Marija …«