Znana italijanska pogovorna oddaja »Che tempo che fa«, ki jo na Rai Tre vsako nedeljo zvečer vodi Fabio Fazio, je gostila papeža Frančiška, ki se je s studiem v Milanu neposredno povezal iz Doma svete Marte.
Pogovor se je dotikal vrste tem: od najbolj perečih, kot so vojne, migranti in okolje, do bolj osebnih, na primer ali papež ima prijatelje in kakšno glasbo posluša. Kot je dejal, ima rad klasike in, seveda, tango: »Porteño, ki ne pleše tanga, ni porteño.« V španščini namreč izraz porteño pomeni ‘oseba pristaniškega mesta’ in se uporablja za prebivalce mesta Buenos Aires.
Kultura brezbrižnosti. Vojne na prvem mestu, ljudje na drugem
Začetek pogovora je bil usmerjen na vprašanje še vedno zelo aktualne migracije, ki ga je Fabio Fazio, voditelj oddaje »Che tempo che fa«, povezal z zadnjim pretresljivim dogodkom, v katerem je na meji med Grčijo in Turčijo zaradi podhladitve umrlo dvanajst ljudi. Za papeža je to »znamenje kulture brezbrižnosti«. A prav tako je »problem kategorizacije«: vojne so na prvem mestu, ljudje pa na drugem. »Obstajajo kategorije, ki so pomembne, ostale pa so pod njimi: otroci, migranti, revni, lačni. Ti niso pomembni oziroma ne toliko, da bi bili na prvem mestu, saj so ljudje, ki želijo dobro tem ljudem in jim pomagajo. A v splošni predstavi, kar šteje, je vojna, prodaja orožja. Pomisli, da bi se z enim letom brez proizvodnje orožja lahko zagotovilo hrano in izobraževanje vsemu svetu zastonj. A to je na drugem mestu,« je povedal papež Frančišek in spomnil na mnoge otroke, ki vsak dan umirajo zaradi mraza. A vojna ostaja prva kategorija. »Vidimo, kako se premikajo ekonomije in kaj je danes pomembno: ideološka vojna, vojna moči, trgovska vojna in mnoge tovarne orožja.«
Vojna je nasprotje stvarjenja
Po papeževih besedah je vojna »nasprotni smisel stvarjenja«, pri čemer se je oprl na Sveto pismo, kjer vidimo vojno med Kajnom in Abelom, zatem vojno zaradi Babilonskega stolpa. »Vojne med brati« se pojavijo kmalu potem, ko Bog ustvari moškega in žensko: »Je kakor nasprotni smisel stvarjenja. Zato je vojna vedno uničenje. Na primer, obdelovati zemljo, skrbeti za otroke, vzdrževati družino, razvijati družbo – to pomeni graditi. Vojna pa pomeni uničevati. Gre za mehanizem uničevanja.«
Lagerji v Libiji. Potreba po evropski politiki
Podobni mehanizem papež vidi tudi v »kriminalnem« ravnanju z migranti, pri čemer je opozoril na »lagerje« v Libiji. »Da bi prišli do morja, zelo trpijo. In tisti, ki hočejo pobegniti, kako zelo trpijo v rokah trgovcev. Trpijo, zatem pa tvegajo s prečkanjem Sredozemlja. Potem so včasih zavrnjeni … se vrnejo ali pa umrejo v morju. To se dogaja danes,« je poudaril in kot že večkrat ponovno dejal, da bi »vsaka država morala povedati, koliko migrantov lahko sprejme«. »To je problem notranje politike, ki ga je treba dobro premisliti,« je dejal in pripomnil, da je tu tudi Evropska unija in bi se torej bilo treba sporazumeti, da bi se na ta način ustvarilo ravnovesje. Trenutno pa se zdi, da se pojavlja samo nepravičnost. »Migranta je treba vedno sprejeti, spremljati, spodbuditi in integrirati. Sprejeti, ker je v težavah, zatem ga spremljati, spodbujati in integrirati v družbo,« pri čemer je poudaril pomembnost integracije, da bi se izognili getizaciji in ekstremizmom, ki izvirajo iz ideologij. Poleg tega pa so migranti vir za države, ki beležijo velik demografski padec. »Pametno je treba premisliti migracijsko politiko, celinsko politiko. Dejstvo, da je Sredozemlje danes največje pokopališče Evrope, nam mora dati misliti.«
Dotakniti se
Sveti oče je spregovoril o skušnjavi, da se »gleda na drugo stran, da se ne gleda«. Res je, da mediji pokažejo vse, a potem »zavzamemo distanco«. Nekoliko se pritožujemo, pravimo, da gre za tragedijo, potem pa kot da se ne bi nič zgodilo. »Ni dovolj videti, nujno je treba čutiti, treba se je dotakniti«, je poudaril papež Frančišek. »Manjka nam, da bi se dotaknili bede. Dotikati se nas vodi v junaštvo. Mislim na zdravnike, bolničarje in medicinske sestre, ki so dali življenje med to pandemijo. Dotaknili so se hudega in se odločili, da ostanejo z bolniki.«
Družbena agresivnost
Papež je spomnil na »držo skrbi«, ki je pomembna v odnosu do stvarstva, a prav tako v družbi, pri čemer je opozoril na problem »družbene agresivnosti«, kar vidimo v pojavu bulizma. »To naša agresivnost je treba vzgajati. Agresivnost sama po sebi ni nekaj negativna, kajti potrebna je pri obvladovanje narave, napredku, izgrajevanju; obstaja pozitivna agresivnost, če lahko tako rečemo. A obstaja tudi uničevalna agresivnost, ki se začne tudi z zelo majhno stvarjo, ki jo želim tukaj omeniti: začne se z jezikom, to je obrekovanje. Obrekovanje v družinah, v soseskah, uničuje.« Uničuje identiteto. In to se dogaja med vladajočimi, kakor tudi med družinami. Da se ne bi uničili, je papežev nasvet »reči ne obrekovanju«: »Če imaš kaj proti drugemu, ali to požreš ali pa greš k njemu in mu poveš v obraz, si pogumen.«
Ne se bati svojih otrok
Pogovor je ponovno nanesel na mlade, ki so včasih žrtve »neverjetnega občutka osamljenosti«. Papež se je obrnil na starše najstnikov, ki včasih s težavo razumejo »trpljenje drugih«. Odnos med starši in otroki je povzel v eno samo besedo: bližina. »Bližina z otroki. Ko se spovedujejo mladi pari ali ko se pogovarjam z njimi, jih vedno vprašam: “Se igraš s svojimi otroki?“ Tista zastonjskost očeta in mame z otroki. Včasih slišim boleče odgovore: “Ampak ko jaz grem od doma delat, otroci še spijo. In ko se zvečer vrnem domov, že spijo.“ To je kruta družba, ki trga od otrok. Zastonjskost do svojih otrok: igrati se z njimi in ne se prestrašiti otrok, stvari, ki jih govorijo, domnev; ali ko je otrok že večji, najstnik, in mu kje zdrsne – biti blizu, govoriti kot oče, kot mama.« Dodal je, da je zelo lepo, ko so straši »skorajda pajdaši svojih otrok«.
Reči bratu, sestri: »Vstani!«
Tema bližine je ostala središče pogovora tudi v nadaljevanju. Voditelj oddaje je spomnil na stavek, ki ga je papež že večkrat povedal: »Človek lahko gleda na drugega človeka od zgoraj navzdol samo, ko mu pomaga vstati.« »Res je,« je dodal sveti oče, »V družbi vidimo, kolikokrat se na druge gleda od zgoraj navzdol, da bi se mu gospodovalo, se ga podredilo, ne pa da bi se mu pomagalo vstati. Pomisli samo na tisto žalostno zgodbo vseh dni, na tiste zaposlene, ki morajo plačati s svojim telesom stabilno zaposlitev, ker jih šef gleda od zgoraj navzdol, da bi jih obvladoval. To je primer vsakdanjosti, zares vseh dni.« A gledati na drugega od zgoraj je upravičeno samo v enem primeru: stegniti mu roko in reči »Vstani, brat; vstani, sestra«.
Odpuščanje je človekova pravica
Sogovornika sta se dotaknila teme zla, človekove svobode in odpuščanja. »Ker nas je Bog naredil svobodne, smo gospodarji svojih odločitev in tudi tega, da sprejmemo napačne odločitve,« je dejal papež in se ustavil pri pojmu zla. Na vprašanje, ali je kdo, ki si ne zasluži odpuščanja in Božjega usmiljenja ali odpuščanja ljudi, je sveti oče odgovoril na način, ki – kot je pripomnil – »bo morda nekomu v pohujšanje«: »Možnost, da nam je odpuščeno, je človekova pravica. Vsi mi imamo pravico, da nam je odpuščeno, če prosimo za odpuščanje. To je pravica, ki izvira iz same narave Boga in je bila ljudem dana v dediščino. Pozabili smo, da nekdo, ki prosi za odpuščanje, ima pravico, da mu je odpuščeno. “Nekaj si storil – plačaj!” Ne! Pravico imaš, da ti je odpuščeno. In če imaš nek dolg do družbe, to plačaj, vendar z odpuščanjem.«
Trpljenje nedolžnih
Obstaja zlo, ki ga ne znamo razložiti in ki včasih doleti najbolj nedolžne, med katerimi so otroci. Zastavlja se vprašanje, zakaj Bog ne pomaga. »Veliko hudega se zgodi ravno zato, ker človek ni več sposoben slediti pravilom, spremenil je naravo, spremenil je veliko stvari, pa tudi zaradi lastnih človeških slabosti,« je dejal papež Frančišek. »Seveda ostaja vprašanje, zakaj trpijo otroci. Jaz na to ne najdem razlage,« je priznal. »Jaz imam vero, poskušam ljubiti Boga, ki je moj oče. A se sprašujem: Zakaj trpijo otroci? In ne najdem odgovora. On je res močan, vsemogočen v ljubezni. A sovraštvo, uničevanje sta v rokah nekoga drugega, ki je zaradi zavisti v svet posejal zlo.« Kot je poudaril Frančišek, z zlom se ne pogovarja. »Pogovarjati se z zlom je nevarno. A mnogi ljudje gredo in se poskušajo pogovarjati z zlom. Tudi jaz sem se velikokrat znašel v tej situaciji. Pogovor z zlom ni dober in to velja za vse skušnjave. Ko si v tej skušnjavi “zakaj trpijo otroci“ – jaz najdem samo eno pot: trpeti z njimi.«
Človek v središču
Velik del pogovora je bil namenjen vprašanju prihodnosti sveta in Cerkve. Kot je izpostavil papež, je v središče ekonomije in na splošno vseh odločitev treba postaviti človeka, kar je nakazano tudi v okrožnici Fratelli tutti. »Veliko je oseb, s katerimi se pogovarjam, ki imajo mnoge ideale«. Med temi so tudi državni voditelji, ki imajo ista prepričanja kot sam papež. »A potem imamo politična in socialna pogojevanja, tudi pogoje svetovne politike, ki ustavljajo dobre namene in je potrebnih veliko pogajanj.« Izpostavil je »sence današnje družbe« in »družbene bolezni«: »Veliko je ljudi, veliko je državnih voditeljev, ki so dobri in imajo dobre namene, velikokrat pa niso svobodni pred tem pritiskom senc, ki danes obstajajo v svetu.«
Cerkev, ki roma
In prihodnost Cerkve? Papež Frančišek je bil zelo jasen, kakšna je pot Cerkve v prihodnost: »Cerkev, ki roma. Danes je največje zlo Cerkve, največje, duhovna posvetnost. Posvetna Cerkev … In ta duhovna posvetnost v Cerkvi povečuje nekaj slabega, kar je klerikalizem, ki je sprevrženost Cerkve. Klerikalizem, ki se vidi v togosti. Znotraj vsake togosti pa je vedno gniloba. To so slabe stvari, ki se danes dogajajo v Cerkvi. Posvetna duhovnost, ki ustvarja klerikalizem in pelje v toga stališča, ideološko toga. In tako ideologija stopi na mesto evangelija. To je klerikalizem.« Posvaril je pred pelagianizmom in gnosticizmom. Pelagianizem pravi, da lahko grem dalje samo s svojo močjo, a papež je poudaril: »Cerkve gre dalje z močjo Boga, Božjim usmiljenjem, in z močjo Svetega Duha.« Gnosticizem pa je mistika brez Boga, je prazna duhovnost. »Brez Kristusovega mesa Cerkev ni mogoča. Brez Kristusovega mesa ni možno odrešenje. Moramo se ponovno vrniti v središče. Beseda je meso postala. In to pohujšanje križa, učlovečene Besede, tu je prihodnost Cerkve.«
Pomembnost molitve
Kaj je molitev, je sveti oče takole pojasnil: »Molitev je tisto, kar dela otrok, ko se čuti omejenega in nemočnega, pravi “očka, mama“. To je prvi vzklik molitve. Moliti pomeni videti svoje omejitve, potrebe, grehe in reči: “Očka, glej me. Tvoj pogled me očiščuje, daje mi moč“. Moliti pomeni stopiti onkraj omejitev, onkraj obzorja. In za nas kristjane moliti pomeni srečati “očeta“ … Ko se navadiš Bogu reči “očka“, pomeni da dobro hodiš po poti vere.«
Potrebujem prijatelje
Ob koncu pogovora so v ospredje stopila bolj osebna vprašanja. Na vprašanje, ali se kdaj čuti samega in ali ima prave prijatelje, je sveti oče odgovoril: »Ja, imam prijatelje, ki mi pomagajo, poznajo moje življenje kot normalnega človeka – ne da sem normalen, ne, imam svoje nenormalonosti, a kot vsak običajen človek, ki ima prijatelje. Rad sem s prijatelji, da pripovedujem o svojih stvareh in poslušam njih. Predvsem pa potrebujem prijatelje. To je tudi eden od razlogov, zakaj nisem šel živet v papeško stanovanje. Kajti papeži, ki so prej bili tam, so bili svetniki, meni pa to ne gre ravno dobro, nisem preveč sveti. Potrebujem človeške odnose, zato živim v tem hotelu Sveta Marta, kjer so ljudje, z vsemi se govori, srečaš prijatelje. Zame je to lažje življenje … Prijateljstva mi dajo moč. Še več, potrebujem prijatelje. Malo jih je, a so pravi.«
Televizija in smisel za humor
Beseda pa je nanesla tudi na papeževo preteklost in otroštvo v Buenos Airesu, na njegovo navijaško strast za San Lorenzo, željo, da bi postal mesar, izobraževanje na področju kemije in delo v kemičnem laboratoriju ter namen, da študira medicino. A vmes je prišel Božji klic. Sveti oče se je prav tako spomnil svoje zaobljube Mariji, ki jo je naredil 16. julija 1990, da ne bo več gledal televizije: »Ja, ne gledam televizije. A to ne zato, ker jo obsojam, ampak ker je šlo za odločitev, ki sem jo daroval Gospodu, ker me je to prosil.« Izpostavil pa je tudi, kako zelo pomemben je smisel za humor in dejal, da je zdravilo: »Smisel za humor ti pomaga nekoliko relativizirati stvari in ti tudi prinese veliko veselja, naredi te veselega. In to je zelo dobro, zelo dobro.« Pogovor se je sklenil s prošnjo, ki jo izreče vedno ob koncu svojih srečanj in nagovorov, in sicer za molitev zanj, saj jo potrebuje: »In če kdo med vami ne moli, ker ne veruje, ne zna ali ne more, naj mi pošlje vsaj dobre misli, dobre valove. Potrebujem veliko bližine ljudi.«
Vir: Vatican News
Foto: Vatican News
Obj.: M. B.