1. BERILO
Prerok se odzove Božjemu klicu
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 6,1-2.3-8)
V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda, ki je sedél visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče. Nad njim so stali serafi in vsak je imel po šest peruti. Drug drugemu so vzklikali in govorili: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskámi, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih in svetišče je bilo polno dima.
Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskámi!« Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ustnic in rekel: »Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!«
PSALM 138
Odpev: »Gospod, vpričo angelov ti prepevam.«
Ps 138,1-8
Zahvaljujem se ti z vsem svojim srcem,
vpričo angelov ti prepevam.
Padam na kolena v tvojem svetem templju
in se zahvaljujem tvojemu imenu.
Odpev: »Gospod, vpričo angelov ti prepevam.«
Zaradi tvoje dobrote in tvoje zvestobe te hvalim,
nadvse si poveličal svoje ime in svojo obljubo.
Na dan, ko sem klical, si me uslišal,
povečal si moč v moji duši.
Odpev: »Gospod, vpričo angelov ti prepevam.«
Gospod, vsi kralji zemlje te bodo slavili,
ker so slišali tvoje besede.
Opevali bodo Gospodova pota,
kajti velika je Gospodova slava.
Odpev: »Gospod, vpričo angelov ti prepevam.«
Zoper jezo mojih sovražnikov me varuje tvoja desnica.
Gospod, ti dokončaj moje delo.
Tvoja dobrota traja na veke,
dela svojih rok ne zapústi.
Odpev: »Gospod, vpričo angelov ti prepevam.«
2. BERILO
Oznanilo Kristusa sprejemamo z vero
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 15,1-11)
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izróčil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je vstal, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negódniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor vsi oni sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero.
EVANGELIJ
Mt 4,19
Aleluja
Aleluja. Hodíta za menoj, govorí Gospod, in narédil vaju bom za ribiča ljudi. Aleluja.
Apostoli pustijo vse in gredo za Jezusom
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 5,1-11)
Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.
Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.
… bom vrgel mreže!
V igri je vedno Beseda, živi Bog. V igri vsakega življenja in poslanstva je srečanje z Gospodom. Tako pri Jeremiju, ki smo ga brali prejšnjo nedeljo, tako pri Izaiju, ki ga danes beremo v prvem berilu, tako pri Pavlu v drugem berilu, tako pri Petru v evangeliju in tako pri vsakem od nas v evangeliju lastnega življenja.
Vsi ti so se srečali z Gospodom in spoznali, kako zelo so majhni, omejeni, grešni in ljubljeni.
Jeremija se upira in vidi, da ne zna govoriti, ker je še mlad, Izaija se zave svojih nečistih ustnic, ki sodelujejo s tolikimi nečistimi ustnicami drugih, ki sodelujejo z besedami, ki so nasprotne Besedi.
Peter se ustraši in ob čudežnem ulovu začuti vso svojo omejenost. Pavel potem, ko končno pade s svojega konja lastne izobraženosti in usposobljenosti ter se sreča s Svetlobo, spozna, kako je majhen in slep.
A vsakega od njih Gospod očisti, usposobi in pripravi na to, za kar ga je namenil. Nekako ga vzame na stran, v posebno “obdelavo”, da bi ga poslal oznanjat to, kar je prej sam doživel. Zato ne obstaja druge poti, ki bi usposobila za resnično učenčevstvo, kakor edino le srečanje z Njim in milostjo, ki deluje, ponoči in podnevi (prim. Mr 4, 27).
Izaija je očiščen z žerjavico z oltarja, Jeremija je usposobljen za to, da bo rušil, podiral in gradil. Peter je spremenjen, Pavel prejme novo ime in sam zase pravi: “Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna.”
Med vsa ta imena spada tudi ime vsakega od nas, kajti ni ga, ki ga Gospod ne bi ljubeče pritegoval in usposabljal. Zato so zgornje Pavlove besede tudi naše! Večkrat bi morale priti iz naših ust, ki pa se prav zato morajo naučiti čistiti ob Besedi, tej žerjavici z oltarja.
Evangelij nas tokrat popelje še globlje in nam kakor z mikroskopom omogoči vpogled v skrivnost Božjega delovanja, ki ga tako ali drugače izvaja v slehernem srcu.
Kajti pride čas, ko se znajdeš z Jezusom na štiri oči. Pride čas, ko izpiraš svoje prazne mreže, ko si naredil vse, kar si lahko, ko si obdelal in proučil vse možnosti in ostal prazen. To je lovljenje rib ponoči. Vsi jih lovijo ponoči, tako se pač ribe lovi. Jezus ne. On gre vedno “izven serije”.
Pride torej čas, ko te prime in pelje čez in naprej od vseh tvojih miselnih idej in sposobnosti. Pelje te tja, kamor sam ne bi nikoli šel, ker niti vedel nisi, da je kaj takega sploh mogoče.
To so tisti časi, ko se Jezus naenkrat znajde v tvojem čolnu življenja in te prosi, da ga pelješ malo od kraja. Nekoliko proč od drugih. Kakor bi te ujel. In Bog to res naredi, ker se noče hecati z našim življenjem.
Potem pelje še globlje, da bi se ti razodel. To je odprto morje, kjer ni nič več v tvojih rokah, ostaja le Beseda. Druge oporne točke ni. In če veruješ, če uspeš zaupati in vreči, se zgodi. Zgodi se ulov, vsak ve zase, kaj to zanj osebno pomeni, a se zgodi. In zgodi se občestvo, ko se približajo še drugi čolni in posodijo svoje mreže. Zgodijo se torej odnosi, prenovljeni, novi, lepi in rodovitni.
In tam, ko se človeški greh in Božje usmiljenje srečata, se rodi poslanstvo. Rodi se nekaj novega, kar ne bo več samo človeško niti ne samo Božje, ampak bo v vsem imelo pečat Božječloveškosti, rojene iz srečanja.
In to, samo to, je “usposobljenost” za vrnitev na kopno, v svet, med ljudi, kot priča Njegovega usmiljenja in vstajenja, kot priča vere, ki na Besedo vrže mreže. Tudi podnevi!
OZNANILA
Godovi ta teden: v torek Jožefina Bakhita, sužnja, hkrati praznujemo slovenski kulturni praznik. V sredo goduje Apolonija (Polona), devica, mučenka, v četrtek Sholastika, devica, redovnica, v petek Lurška Mati Božja, ko praznujemo svetovni dan bolnikov, nedelja je šesta med letom.
Svete maše bodo ta teden nekoliko drugače: jutri, v četrtek, petek in v soboto zvečer ob 17h, v torek in v sredo drugje.
V petek in v soboto po maši bo pol urno češčenje Najsvetejšega.
En velik »Boglonaj« Ivanu Kavčiču za izdelavo, postavitev in pospravljanje letošnjih jaslic. Takih v naši cerkvi še ni bilo! Bog povrni tudi vsem, ki ste sodelovali zraven!
SVETE MAŠE
PO 7. 2. 17,00:+ Vida Potočnik, obl.
TO 8. 2. Drugje:Za duše v vicah namesto cvetja
SR 9. 2. Drugje: Po namenu
ČE 10. 2. 17,00: + Rajko Lunar, 7. dan
PE 11. 2. 17,00: + Martin Justin
SO 12. 2. 17,00: + Pavla Eržen, 7. dan
+ Jože Rant, obl.
NE 14. 2. 8,00:++ Jurčetovi, Zakobiljek
10,00: Za župljane
PISMO BOLNIKOM OB 30. SVETOVNEM DNEVU BOLNIKOV
»Kako nekaj velikega so Jezusovi blagri!«
11. FEBRUARJA 2022
Vedno precej težko berem Jezusove blagre, tako težko jih je razumeti. Zdijo se kot besede z drugega sveta, kot nekaj, kar v našem preprosto ne deluje. »Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste« (Lk 6,21). Človek, ki živi v svetu uspešnih, v svetu, kjer nekaj šteje samo zmaga, dosežek, priznanje, ne vidi razloga, zakaj bi bilo dobro biti šibek, lačen, ubog. Ne samo ta[1]krat, ko smo v redu in nam nič ne manjka, tudi takrat jih je težko poslušati, ko se človek najde v njih, ko je torej tudi sam »ubog«, »lačen«, »objokan«, »osovražen«, »izobčen«, osramočen«, skratka, ko je na kakršen koli način že bolan, kajti vse to so bolezni, ki zadenejo človeka, uboštvo, lakota, samota.
Težava je namreč v tem, da šibki, »ubogi«, bolni nočemo biti. Vse to razumemo kot nekaj slabega, kot trenutek, v katerem nas je Bog za[1]pustil, ko nam je odrekel tisto, kar si v življenju tako goreče želimo. Zato blagri na prvi pogled zvenijo kot oznanilo boljše resničnosti, ki se bo zgodila v nebesih. Kot cenena tolažba, češ saj bo nekoč bolje, malo potrpi, pa bo. Ljudje pa take stvari ponavadi izgovarjamo, kadar smo v zadregi in ne vemo, kako bi odgovorili na težka stanja, na težke trenutke človeka, ki se je znašel v stiski.
Vendar je Jezus vseeno drugačen od drugih. Njegovi blagri so resnica o sedanjosti in ne o prihodnosti. Resnica o tem trenutku, v katerem živimo, ne glede na to, kaj se dogaja z nami. Jezus namreč z vsem zanosom in prepričanjem začne: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo« (Lk 6,20). Da torej ubogi že imajo Božje kraljestvo, tukaj in zdaj. Toda kako?
Preden Jezus svojim učencem spregovori o blagrih, evangelist Luka zapiše, da je bila »ob njem velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in
ozdravljala vse« (Lk 6,19). Luka vselej močno povezuje Jezusovo besedo z njegovimi čudeži, vedno usmerjenimi v pomoč tako ali drugače ubogim. In ubogi so tisti, ki si Jezusa želijo. In ki ravno zato Jezusa tudi najdejo, ga slišijo, se ga dotaknejo. Jezus jih ozdravlja s svojo besedo in prisotnostjo, tako se namreč zavedajo, da je tam. Da niso sami, in to verjetno ozdravlja še bolj kot vsa medicina, vsa zdravila. Kot prisoten med njimi jim lahko reče: »Blagor vam, ubogi.« Ker imate Jezusa samo takšni.
V tem vidim nepričakovano pot, po kateri je Kristus stopal v svet tedaj in kakor vstopa v življenja ljudi tudi danes: po poslušanju in po dotikanju. Povejmo še drugače, po bližini. Kaj[1]ti ravno tega si želimo vsi, ko smo ubogi, da je nekdo z nami, da čutimo njegovo bližino, slišimo njegovo besedo. Morda samo to. Morda je tudi to stvar čudežev, ki jih je Jezus delal na zemlji, morda tudi sredstvo, po katerem jih dela danes, ko »uboge« polni z upanjem, z mirom, tudi če imajo samo še zatisniti oči in se posloviti s sveta. Da koga slišijo. Da se imajo koga dotakniti, se na koga nasloniti.
Ko se srečujem z bolniki, ki jim z ničimer ne morem pomagati, tudi sam – kakor oni – postajam nemočen, in tako spoznavam, da je vse, kar lahko naredim, to, da sem tam, da ne grem proč, čeprav bi lahko šel, da ostajam tam tak, kot sem, tudi s svojo tišino, če nimam drugega. To je moja največja moč, verjetno tudi največ, kar lahko naredim kot duhovnik, kot starš, kot vzgojitelj, kot človek. Naredim, kar moram in kar lahko, in potem prepustim svoje nemočne roke Bogu. Ker Bog deluje predvsem tam, kjer je človekova nemoč.
In potem lahko razumemo, kako nekaj velikega so Jezusovi blagri. Oznanjajo namreč pomembno novico, da človek ni nikoli sam, tudi ko je obdan z ničemer drugim kot s tišino ali enakomernimi zvoki medicinskih naprav. In da človek morda to še najbolj začuti prav te[1]daj, kadar je »ubog«, da prav tedaj začuti ljubezen Boga, kajti te se zavedajo samo ljudje, ki so predmet Jezusovih blagrov. Ker so samo ti
ljudje tisti, ki se Bogu pustijo imeti radi. To so tisti, ki to ljubezen iščejo, si je želijo, hrepenijo po njej. Ki jo potrebujejo. Za to pa moraš biti prav nemočen, ubog, neuspešen.
Naša stiska je tako prostor naše svetosti, naša človeška tema, v kateri iščemo in si želimo Boga. Kajti ko smo ubogi in žalostni, ko si želimo bližine, si želimo Boga. Ko nimamo moči in trpimo krivico in preganjanje, ko iščemo pravico, si želimo Boga. Ko smo sredi sovraštva in se borimo za mir, si želimo Boga, in ko se borimo s seboj, da bi postali usmiljeni, si želimo Boga. In takrat smo mu najbližje, takrat zaslutimo Njegovo bližino. S svojim pomanjkanjem začutimo dotik Boga, ki ne boža vedno in razvaja, je pa vedno blizu.
Zato: »Blagor nam«, kadar smo ubogi. Ker imamo takrat Boga najbližje.
Marko Rijavec
POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA 30. SVETOVNI DAN BOLNIKOV
»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36).
Postaviti se poleg tistega, ki trpi, na pot ljubezni.
Dragi bratje in sestre, pred tridesetimi leti je Janez Pavel II. ustanovil svetovni dan bolnikov, da bi Božje ljudstvo, katoliške zdravstvene usta[1]nove in civilno družbo opozoril na pozornost
do bolnih in tistih, ki skrbijo zanje.
Hvaležni smo Gospodu za pot, ki smo jo v teh letih prehodili v krajevnih Cerkvah po vsem svetu. Narejenih je bilo veliko korakov naprej, vendar moramo prehoditi še dolgo pot, da bomo vsem bolnikom, tudi na krajih in v razmerah večje revščine in odrinjenosti, zagotovili zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo; pa tudi pastoralno spremljanje, da bodo čas bolezni lahko preživeli združeni s križanim in vstalim
Kristusom. 30. svetovni dan bolnikov, katerega vrhunca zaradi pandemije ne bomo mogli obhajati v Arequipi v Peruju, ampak bo potekalo v Baziliki sv. Petra v Vatikanu, nam lahko pomaga k rasti v bližini in služenju bolnim ljudem in njihovim družinam.
1. Usmiljeni kot Oče
Tema, izbrana za 30. svetovni dan »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče« (Lk 6,36), naš pogled usmerja predvsem na Boga, »ki je bogat v usmiljenju« (Ef 2,4), ki svoje otroke vedno gleda z očetovo ljubeznijo, tudi kadar se oddaljijo od njega. Usmiljenje je pravzaprav naj[1]odličnejše Božje ime, ki njegove narave ne izraža na način priložnostnega občutka, ampak kot moč, ki je navzoča v vsem, kar dela. In ta moč je obenem nežnost. Zato lahko z začudenjem in priznanjem rečemo, da ima Božje usmiljenje v sebi tako očetovsko kot materinsko razsežnost (prim. Iz 49,15), ker skrbi za nas z močjo očeta kot z nežnostjo matere, ki nam vedno želi podariti novo življenje v Svetem Duhu.
2. Jezus, Očetovo usmiljenje
Največja priča Očetove usmiljene ljubezni do bolnikov je njegov edinorojeni Sin. Kolikokrat nam evangeliji pripovedujejo o Jezusovih sreča[1]njih z ljudmi, ki trpijo za različnimi boleznimi! Jezus je »hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom« (Mt 4,23). Lahko se vprašamo: zakaj ta posebna Jezusova pozornost do bolnikov, tako da je postala glavno delo v poslanstvu apostolov, ki jih je Učitelj poslal oznanjat evangelij in ozdravljat bolnike (prim. Lk 9,2)?
Neki mislec 20. stoletja nam ponuja razlog: »Bolečina absolutno osami in iz te absolutne osame se rodi klic k drugemu, prošnja k drugemu.« Ko nekdo v svojem mesu zaradi bolezni doživlja krhkost in trpljenje, ko se obremeni tudi njegovo srce, se poveča strah, se pomnožijo vprašanja, vprašanje smisla vse[1]ga, kar se zgodi, postane še bolj nujno. Kako se pri tem ne bi spomnili na številne bolnike, ki so
med to pandemijo v osamljenosti enote intenzivne terapije doživeli zadnji del svojega bivanja, gotovo ob skrbi velikodušnih zdravstvenih delavcev, ampak daleč od ljubezni najdražjih in od najpomembnejših ljudi svojega zemeljskega življenja? Zato je torej tako pomembno, da imamo ob sebi priče Božje ljubezni, ki po zgledu Jezusa, ki je Očetovo usmiljenje, na rane bolnikov vlivajo olje tolažbe in vino upanja.
3. Dotakniti se trpečega Kristusovega mesa
Jezusovo povabilo, naj bomo usmiljeni kakor Oče, dobi poseben pomen za zdravstvene delavce. Mislim na zdravnike, na medicinske sestre, bolničarje, na laboratorijske tehnike, pomočnike in negovalce bolnikov kakor tudi na številne prostovoljce, ki trpečim darujejo dragoceni čas. Dragi zdravstveni delavci, vaša služba ob bolnikih, ki jo opravljate z ljubeznijo in usposobljenostjo, presega meje poklica in postane poslanstvo. Vaše roke, ki se dotikajo trpečega Kristusovega mesa, so lahko znamenje usmiljenih Očetovih rok. Zavedajte se velikega dostojanstva svojega poklica kakor tudi odgovornosti, ki jo nosi s seboj.
Hvalimo Gospoda za napredek, ki ga je medicinska znanost naredila zlasti v teh zadnjih le[1]tih; nove tehnologije so omogočile terapevtske
posege, ki so v veliko korist bolnikov; raziskave
še naprej dragoceno prispevajo k premagovanju
starih in novih patologij; rehabilitacijska medicina je zelo razvila svoja znanja in veščine. Ven[1]dar pa zaradi vsega tega ne smemo nikoli po[1]zabiti enkratnosti vsakega bolnika, z njegovim dostojanstvom in njegovo krhkostjo. Bolnik je vedno pomembnejši od svoje bolezni in zato noben terapevtski pristop ne more pustiti ob strani poslušanja pacienta, njegove zgodbe, njegovih stisk, njegovih strahov. Tudi kadar ni mogoče ozdraviti, lahko tolažimo, vedno lahko damo začutiti bližino, ki bolj kaže zanimanje za človeka kot za njegovo patologijo. Zato upam, da bodo tečaji za usposabljanje zdravstvene delavce pripravili za poslušanje in za odnos.
4. Kraji oskrbe, hiše usmiljenja
Svetovni dan bolnikov je tudi ugodna priložnost, da pozornost namenimo tudi kra[1]jem oskrbe. Usmiljenje do bolnikov je krščansko skupnost stoletja vodilo do tega, da je odprla nešteto »gostišč usmiljenega samarijana«, v katerih so lahko sprejeli in zdravili vse vrste bolnikov, predvsem tiste, ki zaradi svoje revščine, družbene izključenosti ali zaradi težav pri zdravljenju nekaterih patologij niso dobili
odgovora na prošnjo po zdravju. Ceno za to plačujejo v takšnih situacijah predvsem otroci, ostareli in najbolj krhki ljudje. Usmiljeni kot Oče so številni misijonarji oznanjevanje evangelija spremljali z gradnjo bolnišnic, dispanzerjev in objektov za oskrbe. To so dragocena dela, po katerih je oblikovana krščanska dobrodelnost, in Kristusova ljubezen, o kateri so pričevali njegovi učenci, je postala verodostojnejša. Mislim predvsem na prebivalstvo najrevnejših predelov planeta, kjer je včasih treba prehoditi velike razdalje, da bi prišli do centrov za zdravljenje, ki kljub omejenim virom nudijo, kar je na voljo. Pot je še
vedno dolga in v nekaterih državah zagotovitev ustreznega zdravljenja še vedno ostaja razkošje. Mislim, da to potrjuje na primer redka razpoložljivost cepiva proti covidu-19 v revnih državah; še bolj pa pomanjkanje zdravljenja za patologije, ki potrebujejo veliko preprostejša zdravila.
V zvezi s tem želim ponovno poudari[1]ti pomen katoliških zdravstvenih ustanov: so dragocen zaklad, ki ga je treba varovati in podpirati; njihova prisotnost je zaznamovala zgodovino Cerkve zaradi bližine z najrevnejšimi bolniki in v najbolj pozabljenih razmerah. Koliko ustanoviteljev redovnih družin je znalo prisluhniti krikom bratov in sester, ki niso imeli dostopa do zdravljenja ali je bilo zanje slabo poskrbljeno, in so se razdajali v njihovi službi! Še danes je tudi v razvitih državah njihova prisotnost blagoslov, ker poleg skrbi za telo z vsem potrebnim strokovnim znanjem lahko ponudijo še tisto ljubezen, po kateri so bolnik in njegovi domači v središču po[1]zornosti. V času, v katerem je razširjena kultura odmetavanja in življenju ni vedno priznano, da ga je vredno sprejeti in živeti, so lahko te ustanove, kot so domovi usmiljenja, zgled pri varovanju in skrbi za vsako bivanje, tudi najkrhkejše, od njegovega začetka do njegovega naravnega konca.
5. Pastoralno usmiljenje: prisotnost in bližina
Na poti teh tridesetih let je tudi pastorala zdravja doživljala, da je bilo njeno nepogrešljivo služenje vedno bolj priznano. Če je najhujša diskriminacija, ki jo trpijo revni – in bolni so reveži glede zdravja –, pomanjkanje duhovne pozornosti, ne moremo zanemariti, da jim ne bi nudili Božje bližine, njegovega blagoslova, njegove Besede, obhajanja zakramentov ter ponudbe poti za rast in zorenje v veri. V zvezi s tem bi vas rad spomnil, da bližina z bolnimi in pastoralna skrb zanje nista naloga samo nekaterih služabnikov, ki se temu posebej posvečajo; obiskovati bolnike je povabilo, ki ga je Kristus namenil vsem svojim učencem. Koliko bolnih in starih ljudi živi doma in čaka na obisk! Služba tolažbe je naloga vsakega krščenega, ki se spominja Jezusove besede: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36).
Dragi bratje in sestre, priprošnji Marije, ki je zdravje bolnikov, izročam vse bolnike in njihove družine. Združeni s Kristusom, ki nosi na sebi vse bolečine sveta, naj najdejo smisel, tolažbo in zaupanje. Molim za vse zdravstvene delavce, da bi bogati v usmiljenju bolnikom skupaj s primernim zdravljenjem nudili tudi svojo bratsko bližino. Vsem iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 10. decembra 2021, na god Loretske Matere Božje
Papež Frančišek