Splošna avdienca, ki se je danes dopoldne (1. 9.) odvijala v vatikanski dvorani Pavla VI., je bila ponovno namenjena razlagi Pisma Galačanom. Papež Frančišek je posvaril pred togostjo in formalizmom, ki ovirata duhovno življenje. Svetost namreč prihaja od Svetega Duha, zato je prav, da se vprašamo, kako živimo svojo vero.

Papež je med katehezo izpostavil, da nam svetost daje Sveti Duh ter posvaril pred togostjo predpisov. Povabil je k vprašanju: Ali ljubezen križanega in vstalega Kristusa ostaja v središču našega vsakdanjega življenja kot vir odrešenja ali pa smo zadovoljni s kakšno versko formalnostjo, da bi si s tem pomirili vest? Kako živimo vero? Smo navezani na lepoto Kristusove novosti ali pa imamo rajši nekaj, kar nas trenutno privlači, potem pa v nas pusti praznino? Tudi Pavel svari kristjane v Galiciji, da se ne bi pustili očarati glasu siren, ki jih želijo pripeljati v vernost, ki sloni izključno na skrupoloznem izpolnjevanju pravil.

Svetopisemski odlomek:Gal 3,1-2.5

»O nespametni Galačani, le kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani? Rad bi izvedel od vas samo tole: ste prejeli Duha zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali? Mar ta, ki vam daje Duha in dela med vami čudeže, to dela zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali?«

Kateheza: Dela postave in beseda vere

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljevali bomo z razlago pisma svetega Pavla Galačanom. Ta razlaga ni nova stvar, ni moja stvar. Kar se učimo, je to, kar pravi sveti Pavel v zelo resnem konfliktu z Galačani. Je prav tako Božja beseda, kajti postala je del Svetega pisma. Ne gre za stvari, ki bi si jih nekdo izmislil, ne. Gre za nekaj, kar se je zgodilo v tistem času in se lahko ponovi. In dejansko smo videli, da je to v zgodovini že ponovilo. To je enostavno kateheza o Božji besedi, izražena v Pavlovem Pismu Galačanom, nič drugega. Vedno imejmo to pred seboj.

V prejšnjih katehezah smo videli, kako apostol Pavel prvim kristjanom v Galiciji pokaže, kako nevarno je zapustiti pot, po kateri so začeli hoditi, ko so sprejeli evangelij. Nevarnost je namreč ta, da bi zapadli v formalizem – kar je skušnjava, ki vodi v hinavščino, o čemer so govorili prejšnjikrat –, in zanikali novo dostojanstvo, ki so ga prejeli: dostojanstvo odrešenih po Kristusu. Odlomek, ki smo ga pravkar slišali, je začetek drugega dela pisma. Če imate čas, ga preberite. Do sem je Pavel govoril o svojem življenju in svoji poklicanosti: kako je Božja milost spremenila njegovo življenje ter ga v celoti postavila v službo evangelizacije. Na tej točki Galačanom neposredno zastavi vprašanje: postavi jih pred odločitve, ki so jih sprejeli, in pred njihovo trenutno stanje, ki bi lahko izničilo izkušnjo doživete milosti.

Izrazi, s katerimi se apostol obrne na Galačane zagotovo niso vljudni, kar smo slišali V drugih pismih zlahka najdemo izraz »bratje« ali »predragi«, vendar ne tukaj, saj je jezen. Na splošno pravi »Galačani« in kar dvakrat jih imenuje »nespametni«. Tega ne naredi, ker ne bi bili pametni, ampak ker – ne da bi se tega zavedali – tvegajo izgubo vere v Kristusa, ki so jo sprejeli z velikim navdušenjem. Nespametni so, ker se ne zavedajo, da obstaja nevarnost izgubiti dragoceni zaklad, lepoto Kristusove novosti. Apostolova začudenost in žalost sta očitni. Ne brez grenkobe te kristjane spodbudi, naj se spomnijo njegovega prvega oznanila, s katerim jim je ponudil možnost pridobitve svobode, na katero do tedaj niso upali.

Apostol Galačanom zastavi vprašanja, da bi tako pretresel njihovo vest – zato je tako močan. Gre za retorična vprašanja, saj Galačani zelo dobro vedo, da je njihova vera v Kristusa sad milosti, ki so jo prejeli po oznanjevanju evangelija. Pripelje jih na začetek njihove krščanske poklicanosti. Beseda, ki so jo slišali pri Pavlu, je bila osredotočena na Božjo ljubezen, ki se je v polnosti izrazila z Jezusovo smrtjo in vstajenjem. Pavel ne bi mogel najti bolj prepričljivega izraza od tistega, ki jim ga je med svojim pridiganjem najverjetneje večkrat ponovil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe (Gal 2,20). Pavel ni hotel poznati drugega kot križanega Kristusa (prim. 1 Kor 2,2). Galačani morajo gledati na ta dogodek, ne da bi se pustili odvrniti drugim oznanilom. Skratka, Pavlov namen je postaviti kristjane v kot, da se ne bi pustili očarati glasu siren, ki jih želijo pripeljati v vernost, ki sloni izključno na skrupoloznem izpolnjevanju pravil. Kajti ti novi pridigarji, ki so prišli v Galicijo, so jih prepričali, da morajo iti nazaj in sprejeti tudi predpise, ki so jih prej izpolnjevali in so jih vodili k popolnosti že pred Kristusovim prihodom, ki pa je zastonjskost zveličanja.

Galačani so po drugi strani zelo dobro razumeli, na kaj se je skliceval apostol. V skupnosti so zagotovo doživeli delovanje Svetega Duha: tako kot v drugih Cerkvah so se tudi med njimi pokazale dejavna ljubezen in različne druge karizme. Postavljeni v kot morajo odgovoriti, da je to, kar so doživeli, sad Duha. Na začetku njihove vere je bila torej pobuda Boga, ne ljudi. Sveti Duh je bil protagonist njihove izkušnje; postaviti ga sedaj na drugo mesto in dati prednost lastnim delom – to pomeni izpolnjevanju pravil postave –, bi bilo nespametno. Svetost pride od Svetega Duha in je zastonjskost Jezusovega odrešenja: to nas opravičuje.

Sveti Pavel na ta način tudi nas vabi, naj razmislimo, kako živimo vero. Ali ljubezen križanega in vstalega Kristusa ostaja v središču našega vsakdanjega življenja kot vir odrešenja ali pa smo zadovoljni s kakšno versko formalnostjo, da bi si s tem pomirili vest? Kako živimo vero? Smo navezani na dragoceni zaklad, na lepoto Kristusove novosti ali pa imamo rajši nekaj, kar nas trenutno privlači, potem pa v nas pusti praznino? Minljivost pogosto trka na vrata naših dni, vendar je žalostna iluzija, zaradi katere pademo v površinskost in nam preprečuje razločevati, kaj je zares vredno živeti. Bratje in sestre, kljub temu ohranimo trdno gotovost, da tudi ko smo v skušnjavi, da bi se oddaljili, Bog še vedno podeljuje svoje darove. V zgodovini, tudi danes, se zgodijo stvari, ki so podobne tistim, ki so se zgodile Galačanom. Tudi danes kdo reče: »Ne, svetost je v teh pravilih, v teh stvareh, delati morate to in to.« In nas postavijo pred togo vernost, togost, ki nam jemlje svobodo Duha, ki nam jo daje Kristusovo odrešenje. Bodite previdni pred togostmi, ki vam jih predlagajo, bodite previdni. Kajti za vsako togostjo je kakšna slaba stvar, ni Božjega Duha. Zato nam bo to pismo pomagalo, da ne poslušamo predlogov, ki so nekoliko fundamentalistični, ki nas obračajo nazaj v našem duhovnem življenju. In pomagalo nam bo iti naprej pri Jezusovi velikonočni poklicanosti. To apostol poudarja Galačanom, ko jih spominja, da Oče »obilno daje Duha in dela med vami čudeže« (Gal 3,5). Govori v sedanjem času: ne pravi »Oče je dal Duha v izobilju«, ampak pravi »daje«; ne pravi »je delal«, ampak »dela«. Kajti kljub vsem težavam, ki jih lahko postavimo pred njegovo delovanje, kljub našim grehom, nas Bog ne zapušča, ampak ostane z nami s svojo usmiljeno ljubeznijo. Bog nam je vedno blizu s svojo dobroto. Je kakor oče, ki je vsak dan šel na teraso pogledat, ali se sin vrača. Očetova ljubezen se pri nas ne utrudi. Prosimo za modrost, da bi se vedno zavedali te stvarnosti in poslali stran fundamentaliste, ki nam ponujajo življenje površinskih askez, ki je daleč od Kristusovega vstajenja. Askeza je potrebna, a modra askeza, ne umetna.

Andreja Červek – Vatikan

Photogallery