»Mojzesova postava« je naslov kateheze, ki jo je imel papež Frančišek med sredino splošno avdienco 11. avgusta v dvorani Pavla VI. Nadaljeval je z razmišljanjem o Pismu Galačanom ter se zaustavil ob pomenu desetih zapovedi in Svetega Duha, da je pojasnil, za kaj gre pri »novosti krščanskega življenja«. Povabil je, naj hodimo po poti zapovedi tako, da gledamo ljubezen do Kristusa.
»Bratje, čemù torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba … Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.« Gal 3,19.21-22
Bratje in sestre, dober dan!
»Čemù postava?« (Gal 3,19) To je vprašanje, ki ga želimo poglobiti danes po sledeh sv. Pavla, da bi prepoznali novost krščanskega življenja, ki ga poživlja Sveti Duh. Vendar pa: če je Sveti Duh, če je Jezus, ki nas je odrešil, zakaj postava? O tem moramo razmišljati danes. Apostol piše: »Če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.« (Gal 5,18) Pavlovi obrekovalci pa so trdili, da bi morali Galačani slediti postavi, da bi bili zveličani. Vračali so se nazaj. Imeli so nostalgijo po drugih časih, po času pred Jezusom. Apostol se nikakor ne strinja. Z drugimi apostoli se je v Jeruzalemu glede tega drugače dogovoril. Dobro se spominja Petrovih besed, ko je rekel: »Zakaj preizkušate Boga in hočete naložiti na tilnik učencev jarem, ki ga ne naši očetje ne mi nismo mogli nositi?« (Apd 15,10). Določila tistega »prvega koncila« v Jeruzalemu so bila zelo jasna in so se glasila: »Sveti Duh je sklenil in mi – apostoli – z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo žrtvovano malikom – to je malikovalstva –, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja« (Apd 15,28-29). Nekatere stvari so bile povezane z bogočastjem, kot na primer malikovalstvo, in so zadevale tudi način razumevanja sveta v tistem času.
Ko Pavel govori o postavi, običajno govori o Mojzesovi postavi, o desetih zapovedih. Le-ta je bila povezana z zavezo; bila je na poti, njen namen je bil pripraviti zavezo, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom. Glede na različna besedila v Stari zavezi, je tora – grška beseda, s katero se poimenuje postavo – zbirka vseh predpisov in pravil, ki jih morajo izpolnjevati Izraelci, v moči zaveze z Bogom. Jasen povzetek tega, kaj je tora, lahko najdemo v besedilu iz Pete Mojzesove knjige, ki pravi: »Gospod se te bo v tvojo srečo spet veselil, kakor se je veselil tvojih očetov, če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in se držal njegovih zapovedi in zakonov, zapisanih v tej knjigi postave, če se boš z vsem srcem in vso dušo vrnil h Gospodu, svojemu Bogu« (30,9-10). Pomeni, da je izpolnjevanje postave ljudstvu zagotavljalo sadove zaveze in posebno vez z Bogom. To ljudstvo, ti ljudje, ta oseba, so povezani z Bogom in zvezo z Bogom kažejo tako, da se držijo postave. Ko je Bog sklenil zavezo z Izraelom, mu je podaril toro, postavo, da bi mogel razumevati njegovo voljo in živeti v pravičnosti. Pomislimo na to, da je bila v tistem času potrebna takšna postava, šlo je za velik dar, ki ga je Bog dal svojemu ljudstvu. Zakaj? Ker je bilo v tistem času povsod poganstvo, malikovalstvo in človeško obnašanje, ki izhaja iz malikovalstva, zato je postava velik dar Boga njegovemu ljudstvu, da bi šlo naprej. Večkrat, posebej v preroških knjigah, vidimo, da je neizpolnjevanje predpisov v postavi pomenilo pravo izdajo zaveze, kar je povzročilo odziv Božje jeze. Vez med zavezo in postavo je bila tako tesna, da sta bili ti dve stvarnosti neločljivi. Postava je izraz tega, da je oseba, ljudstvo, v zavezi z Bogom.
V luči vsega tega je lahko razumeti, da so imeli misijonarji, ki so se pomešali med Galačane, dobre možnosti za uspeh, ko so govorili, da sprejemanje zaveze pomeni tudi izpolnjevanje Mojzesove postave, kakor je bilo v tistem času. Vendar pa lahko ravno glede te točke odkrijemo duhovno inteligenco svetega Pavla in velika spoznanja, ki jih je izrazil, ker ga je podpirala milost, ki jo je prejel za svoje evangelizacijsko poslanstvo.
Apostol Galačanom razloži, da v resnici zaveza in postava: zaveza z Bogom in Mojzesova postava, nista neločljivo povezani. Prvi element, o katerem spregovori, je ta, da je zaveza, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom, temeljila na veri v izpolnitev obljube in ne na izpolnjevanju postave, ki je še ni bilo. Abraham je začel hoditi stoletja pred postavo. Apostol piše: »Pravim pa tole: Če je Bog prej naredil veljavno oporoko [z Abrahamom], ko ga je poklical, je postava, ki je nastala šele štiristo let pozneje [z Mojzesom], ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita.« (Gal 3,17) Ta beseda je zelo pomembna: Božje ljudstvo, mi kristjani, hodimo v življenju tako, da gledamo obljubo. Prav obljuba je tista, ki nas priteguje, priteguje nas, da gremo naprej, naproti srečanju z Gospodom. »Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več obljube,« ki je bila pred postavo in pred obljubo Abrahamu; »Bog pa je Abrahamu izkazal milost prek obljube,« (Gal 3,18) potem je prišla postava, 430 let kasneje. S tem utemeljevanjem je Pavel dosegel prvi cilj: postava ni temelj zaveze, ker je prišla kasneje. Bila je potrebna in pravična, vendar pa je bila najprej obljuba, zaveza.
Tovrstni argument porazi tiste, ki mislijo, da je Mojzesova postava sestavni del zaveze. Ne, zaveza je prej, je klic Abrahama. Tora, postava, v resnici ni vključena v obljubo, dano Abrahamu. Ob tem pa ne gre misliti, da je sveti Pavel nasprotoval Mojzesovi postavi. Ne, izpolnjeval jo je. Večkrat v svojih pismih zagovarja njen božanski izvor in trdi, da ima v zgodovini zveličanja zelo posebno vlogo. Vendar pa postava ne daje življenja, ne ponuja izpolnitve obljube, ni v stanju, da bi jo lahko uresničila. Postava je pot, tista pot, ki te vodi naprej srečanju naproti. Pavel uporabi eno zelo pomembno besedo, ne vem, če je v besedilu: postava je »pedagog« h Kristusu, pedagog na poti vere v Kristusa, to je učitelj, ki te vodi za roko k srečanju. Kdor išče življenje, mora gledati obljubo in njeno izpolnitev v Kristusu.
Predragi, ta prva apostolova razlaga Galačanom predstavlja radikalno novost krščanskega življenja: vsi tisti, ki imajo vero v Jezusa Kristusa, so poklicani živeti v Svetem Duhu, ki osvobaja postave in jo hkrati vodi k dopolnitvi v skladu z zapovedjo ljubezni. To je zelo pomembno, postava nas vodi k Jezusu. Vendar pa bi mi lahko kdo izmed vas rekel: »Toda, oče, ali to pomeni, da če molim veroizpoved, se mi ni potrebno držati zapovedi?« Ne, zapovedi so aktualne v smislu, da so »pedagogi«, ki te vodijo k srečanju z Jezusom. Vendar, če ti zanemariš srečanje z Jezusom in se želiš vrniti ter dati večji pomen zapovedim, gre za isto težavo, kot so jo imeli ti fundamentalistični misijonarji, ki so se pomešali med Galačane, da bi jih zbegali. Naj nam Gospod pomaga hoditi po poti zapovedi, vendar tako, da gledamo ljubezen do Kristusa v srečanju s Kristusom, vedoč, da je srečanje z Jezusom pomembnejše od vseh zapovedi.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican Media
Obj.: M. B.