Papež Frančišek je italijanskemu romanopiscu Mauriziu Maggianiju odgovoril na odprto pismo, ki ga je objavil genovski časopis »Il Secolo XIX«. Pisatelj je v njem spregovoril o sramu, ki ga je občutil, ko je odkril, da se založba pri tiskanju njegovih knjig ter knjig mnogih drugih avtorjev poslužuje zasužnjujočega dela več pakistanskih državljanov.
Maggiani je svetemu očetu med drugim zastavil naslednje vprašanje: »Ali je vredno ustvarjati lepa in modra dela, če zato, da bi jih imeli, potrebujemo delo sužnjev?« Papež mu je odgovoril s pismom, ki ga je napisal 9. avgusta – na dan, ko se Cerkev spominja Edith Stein, sv. Terezije Benedikte od Križa, sozavetnice Evrope – in ga je objavil dnevnik »Il Secolo XIX«.
Romanopisec, ki se sicer opredeljuje za nevernega (zapisal je, da pozna »silno Kristusovo moč«, vendar pa nikoli ni imel »daru, milosti, da bi tri dni potrpežljivo čakal ob njegovem grobu skupaj z Marijo Magdaleno ter se prepričal o vstajenju Božjega Sina«), pravi, da se je na papeža Frančiška obrnil iz več razlogov, predvsem pa zaradi občutljivosti, ki jima je skupna. Maggiani je poudaril, da čuti dolžnost, da piše zgodbe o tihih, poslednjih in ponižnih ljudeh. Zaradi ravnodušnosti, na katero je naletel pri svojih kolegih ob zastavljenem perečem vprašanju, se je odločil, da se obrne na svetega očeta. Kot je zapisal, »pri vsem svojem iskanju ne vidim nobene druge moralne avtoritete, ki je poleg tega, da ima pomemben glas, pripravljena poslušati, si zastaviti vprašanje, preden bi sodila.«
Papež Frančišek je dejal, da ga je pisateljevo pismo pretreslo ter poudaril, da njegovo vprašanje ni »odvečno«, saj je v igri dostojanstvo oseb; »dostojanstvo, ki je danes prepogosto in prelahko poteptano s suženjskim delom« zaradi sokrive in oglušujoče tišine mnogih. »To smo lahko videli v času popolnega zaprtja, ko smo mnogi odkrili, da je za hrano, ki je še naprej prihajala na naše mize na sto tisoče dnevno plačanih delavcev, ki so brez pravic: nevidni in zadnji – čeprav so prvi!«
Sveti oče je v nadaljevanju pisma poudaril, da je vprašanje, ki ga je zastavil pisatelj, morda še bolj vpijoče, saj je »celo literatura, ki je kruh za dušo, izraz, ki dviguje človekovega duha, ranjena zaradi pohlepa izkoriščanja, ki deluje v senci ter briše imena in obraze.« Če se torej objavi tudi lepe zapise, zaradi katerih se ustvarjajo krivice, je to krivično. »In za kristjana je vsaka oblika izkoriščanja greh,« je še poudaril papež ter dodal: »Sedaj se vprašam, kaj lahko storim jaz, kaj lahko storimo mi?«
Po besedah svetega očeta rešitev ni v tem, da bi se vdali, saj odpoved lepoti prav tako ne bi bila pravična, ker bi šlo za opustitev dobrega. Ob tem predlaga dve možnosti, ki ju nudita pisalo ali računalniška tipkovnica: prva je ovaditi mehanizme smrti, strukture greha, »pisati tudi o neprijetnih temah, da bi zbudili iz ravnodušnosti, vzbudili vest; da bi dali glas tistim, ki ga nimajo, ter povzdignili glas za tiste, ki so utišani.
Vendar pa po papeževem mnenju ni dovolj strukturo greha le ovaditi, potrebno se je tudi odpovedati: »ne literaturi in kulturi, ampak navadam in koristim«, v ozadju katerih so pokvarjeni mehanizmi izkoriščanja, ki škodujejo dostojanstvu naših bratov in sester. Izreči moramo »ne« za večji »da« – izraziti ugovor vesti -, da bi pospeševali človeško dostojanstvo, da bi »pričevali, da je mogoča drugačna ekonomija, po meri človeka.«
Sveti oče je prav tako spregovoril o svoji ljubezni do Dostojevskega – »ne le zaradi njegovega globokega branja človeške notranjosti in njegovega verskega čuta, ampak zato, ker se je odločil, da bo pripovedoval o ubogih, ponižanih in prizadetih življenjih.« Ob tem je pozval, naj kultura ne dopusti, da bi si jo trg podjarmil.
Papež Frančišek je pismo Maggianiju sklenil z bratsko zahvalo za njegovo »kostruktivno ovadbo«; da je njegovo pozornost usmeril na enega izmed »težkih problemov današnjega časa«. Hkrati se je prav tako zahvalil tistim, ki se odločajo za »dobre ovadbe ter ugovor vesti, da bi pospeševali človeško dostojanstvo.«
Vir: Vatican News
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.