Dragi prijatelji, pred nami je nova beseda življenja , ki nas spodbuja k veri, zaupanju in pogumu.
V življenju me je tako, kot verjetno vsakega med nami, nemalokrat doletela kakšna bolečina, preizkušnja, stiska, negotovost… V tistem prvem trenutku, ko včasih poskušam reševati le s svojimi močmi, je to kot gora, za katero se zdi, da presega moje zmogljivosti. Največkrat je to tudi res, vse dokler se ne zavem, da rešitev pomeni “skupaj”! Skupaj z Njim, ki z ljubeznijo vedno bogato poplača tisti korak, ko zberem pogum in se “dotaknem vsaj roba njegove obleke”. Tistega roba, ki ga razumem tudi kot odprtje mojega srca, da lahko vstopi vanj in v njem deluje. Z Njim, z zaupanjem vanj je potem vse drugače, dobi smisel in osvobodi, “ozdravi” v polnem pomenu besede.
Vsem nam želim poguma, da bi se v teh počitniških ali dopustniških dnevih uspeli prerinili skozi gnečo nesmislov, nasprotovanj, nezaupanj, dvomov in tudi konkretnih osebnih ran in preizkušenj, ki smo jim priča v vsakdanjem življenju, ter doživeli tisti osebni dotik osvoboditve.
Lep pozdrav vsem! Arif
Vera rešuje
»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«
(Mt 9,22)
Jezus je na poti, obdaja ga množica: obupani oče ga je prosil, naj gre pomagat njegovi hčerki, ki umira. Na poti pa doživi še drugo srečanje: med ljudmi si pot utre žena, ki že dolga leta trpi zaradi izgubljanja krvi, kar ima hude posledice, saj mora zaradi bolezni omejevati družinske in družbene stike. Žena Jezusa ne pokliče, ne govori, temveč se mu približa od zadaj in si upa dotakniti se roba njegove obleke. Ima zelo jasno misel: »Če se le dotaknem njegovega plašča, bom ozdravljena od bolezni, ki me muči.«
Tedaj se Jezus obrne, jo pogleda in pomiri: njena vera ji je prinesla rešitev. Ne samo telesno zdravje, ampak po Jezusovem pogledu tudi srečanje z Božjo ljubeznijo,
»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«
Ta dogodek iz Matejevega evangelija tudi nam odpira nepričakovane možnosti: Bog je vedno na poti k nam, čaka pa tudi na našo pobudo, da ne bi zamudili srečanja z njim. Naša pot vere, čeprav je polna ovir in zaznamovana z zmotami, je veliko vredna. On je Gospod pravega življenja, ki ga hoče razliti na vse nas, svoje sinove in hčere, saj imamo v njegovih očeh dostojanstvo, ki ga nobena okoliščina ne more uničiti. Zato Jezus danes govori tudi nam:
»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«
Da bi živeli to besedo, nam lahko pomaga, kar je zapisala Chiara Lubich, ko je premišljevala prav o tem evangeljskem odlomku: »Z vero človek jasno pokaže, da se ne zanaša sam nase, ampak zaupa Nekomu, ki je močnejši od njega /…/ Jezus imenuje ozdravljeno ženo “hči”, da bi ji pokazal, kar ji resnično želi dati: ne le daru za njeno telo, temveč Božje življenje, ki jo lahko v celoti prenovi. Jezus namreč dela čudeže zato, da bi ljudje sprejeli odrešenje, ki ga prinaša, odpuščanje, tisti Očetov dar, ki je on sam in preobrazi človeka, ko se mu priobči /…/ Kako naj torej živimo to besedo? Tako, da v hudih potrebah Bogu izkažemo vse naše zaupanje. To razpoloženje duše nam seveda ne odvzema naših odgovornosti in nas ne odvezuje od tega, da moramo prispevati ves svoj delež /…/ A morda bo tudi naša vera postavljena na preizkušnjo. To vidimo prav v trpeči ženi, ki zna premagati oviro, to je množico med seboj in Učenikom /…/ Imeti moramo torej vero, vendar táko, ki pred preizkušnjo ne dvomi. Razen tega moramo pokazati Jezusu, da smo razumeli neizmerni dar, ki nam ga je prinesel, dar Božjega življenja. Zanj mu moramo biti hvaležni in nanj odgovoriti.«1
»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«
Ta gotovost nam omogoča, da drugim prinašamo odrešitev, tako da se nežno “dotaknemo” tistega, ki trpi, je v stiski, v temi ali izgubljen.
Tako se je zgodilo z mamo, ki je našla pogum za odpuščanje: »Ko sem obupno iskala pomoč, sem se udeležila srečanja o evangeliju, na katerem sem slišala razlago Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci”;2 “Ljubite svoje sovražnike.”3 Kako bi lahko odpustila tistemu, ki je ubil mojega sina? A seme je padlo vame in končno je prevladala odločitev, da odpustim. Zdaj res lahko rečem, da sem “Božja hčerka”. Nedavno sem bila povabljena na soočenje z morilcem svojega sina, ki so ga ujeli. Bilo je težko, a vmes je posegla milost. V mojem srcu ni bilo sovraštva, temveč samo veliko sočutje in namen, da ga izročim Božjemu usmiljenju.«
Letizia Magri
1 C. Lubich, Beseda življenja za julij 1994; 2 prim. Mt 5,9; 3 prim. Lk 6,35.